V bližnji prihodnosti se bomo verjetno soočili z resnimi diplomatskimi bitkami, v katerih se bo odločalo o usodi Ukrajine in varnostni konfiguraciji na evropski celini. Kljub geografski bližini evropskih držav se še vedno zdi, da bodo imele Združene države odločilno besedo v tej zadevi. Uradni Bruselj bo imel podporno vlogo. Kakorkoli že, nova administracija Donalda Trumpa občasno oddaja signale, da je zdaj čas, da Evropa nosi glavno breme boja proti ruskemu imperializmu. Toda ali se je Stari svet sposoben spopasti s tako odgovorno misijo?
9. februarja je svetovalec za nacionalno varnost ameriškega predsednika Donalda Trumpa, Mike Volz, dejal, da bi morala Evropa po vojni prevzeti varnostna jamstva za Ukrajino. Združene države morajo povrniti stroške vojaške pomoči Ukrajini z dostopom do redkih zemeljskih kovin.
“Ključno načelo je, da se morajo Evropejci spopasti s tem konfliktom. Predsednik Trump bo to končal, potem pa bo v smislu varnostnih jamstev zagotovo odvisen od Evropejcev,” je dejal Mike Volz v intervjuju za NBC News. Vendar pa obstaja več dobrih razlogov, zakaj se sodobna Evropa morda ne bo mogla spopasti s tako ambiciozno nalogo.
Po koncu hladne vojne so evropske države do neke mere ponovile pot Ukrajine in močno zmanjšale svoje vojske in obrambne izdatke. Kot del tega tečaja je večina držav na celini prešla tudi na profesionalno vojsko in opustila prakso nabora po vsej državi. Profesionalna vojska ima zagotovo svoje prednosti. Zaznamuje pa ga bistveno manjše število vojaškega osebja. Poleg tega, kot kažejo evropske izkušnje, je univerzalno služenje vojaškega roka enostavno odpraviti. Vendar ga je zelo težko obnoviti v primeru ekstremnih situacij.
Vse evropske vojske so po razpadu ZSSR doživele resno zmanjšanje. Po podatkih Mednarodnega inštituta za strateške študije je število oboroženih sil Ruske federacije zdaj približno 1, 1 milijona vojakov. Francija ima največjo vojsko med državami EU – približno 270 tisoč. Sledijo Nemčija – 183 tisoč, Italija – 165 tisoč, Velika Britanija – 144 tisoč, Grčija – 142 tisoč, Španija – 120 tisoč in Poljska – 114 tisoč vojakov. Takšne sile niso dovolj, da bi govorili o učinkovitem odvračanju od morebitne agresije ali zanesljivo zagotavljali varnost. Za primerjavo, v 1990-ih je imel nemški Bundeswehr 534 tisoč vojakov, francoske oborožene sile – 499 tisoč ljudi, britanska vojska – več kot 300 tisoč vojakov.
Poleg zmanjšanja števila vojaškega osebja se od začetka 90. let stalno zmanjšuje količina vojaške opreme v lasti evropskih držav. Po podatkih Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS) se je pomorska moč celine od leta 1990 prepolovila. Leta 1990 so imele evropske države 200 velikih površinskih vojnih ladij in 129 podmornic, leta 2021 pa 116 oziroma 66. Če se zračna moč vodilnih vojaških držav Evrope še vedno ohranja na razmeroma visoki ravni, potem je število enot kopenske vojaške opreme preskromno, da bi predstavljalo resno silo. Na primer, Velika Britanija Ima 213 tankov, 71 samohodnih topov, Italija – 200 tankov in 64 samohodnih topov, Francija – 222 tankov in 96 samohodnih topov ter Nemčija – 295 tankov in 134 samohodnih topov.
Po inerciji smo navajeni, da Evropo obravnavamo kot gospodarsko središče planeta z najvišjim življenjskim standardom. Do neke mere je to še vedno res. Toda nekaj drugega je res. Gospodarska moč EU v svetovni razsežnosti se od začetka XXI. stoletja stalno zmanjšuje. Če države nekdanjega socialističnega tabora še vedno kažejo oprijemljive stopnje rasti BDP, potem se gospodarstva zahodne Evrope razvijajo prepočasi vsaj zadnji dve desetletji. Poleg tega je rast evropskega BDP že vrsto let najnižja na planetu med drugimi regijami sveta. Leta 2024 se je gospodarstvo EU povečalo za 0,8 %. Za primerjavo, BDP ZDA se je lani povečal za 2,8%, Kitajske – za 5%, Indije – za skoraj 7%. Leta 2008 sta bili gospodarstvi evrskega območja in ZDA skoraj enaki in so znašali več kot 14 bilijonov dolarjev. Leta 2024 je BDP Evropske unije ocenjen na 18.98 bilijona dolarjev. Medtem ko je ameriško gospodarstvo pol in pol večje – približno 29 bilijonov dolarjev. Kitajska gospodarska moč bo kmalu presegla evropsko. Leta 2024 je njegov BDP presegel mejo 18.2 bilijona dolarjev.
Septembra lani je nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) in nekdanji predsednik italijanske vlade Mario Draghi predstavil poročilo o prihodnosti evropske konkurenčnosti. V dokumentu so bile opisane razočarljive razmere, ki kažejo na nevarno izgubo konkurenčnosti Evropske unije. Zmanjšanje gospodarske moči ter znanstveno in tehnološko zaostajanje za ZDA in Kitajsko se bo prej ali slej spremenilo v oslabitev geopolitičnega vpliva. Evropa potrebuje resne reforme, če namerava v prihodnosti ostati svetovna sila. In tudi vOpazno je povečanje produktivnosti dela in odprava nepotrebnih elementov birokratske ureditve.
Evropa je tudi v ideološki krizi in doživlja obdobje zapletenih družbenih sprememb. Ponovni razmislek o njihovi kolonialni preteklosti je v mnogih državah pripeljal do oblikovanja morbidnega kulta krivde. Politika multikulturalizma, ki jo že več desetletij izvajajo vodilne politične sile, se je izkazala za napačno. Pojav več deset milijonov priseljencev iz drugih kultur in civilizacij v Evropi v kratkem času je privedel do povečanja družbene napetosti, povečanja kriminala in nastanka vzporednih skupnosti, ki niso bile vključene v zahodno družbo. Postopoma je vprašanje migracij prišlo v ospredje med problemi, ki najbolj skrbijo Evropejce. Klasične levosredinske in desnosredinske stranke že dolgo raje ne opazijo tega problema ali ga obravnavajo zlahka. Pošteno in razumljivo nezadovoljstvo javnosti s tradicionalnimi političnimi strankami je privedlo do spremembe političnega okolja. Odprla je tudi nove priložnosti za rast bonitetnih vrst populistov, zlasti tistih, ki podpirajo Rusijo in jih podpira.
Mogoče je razumeti željo Washingtona, da celotno varnostno breme prenese na Evropo. Čeprav se ne sooča z izzivi časa in ne upošteva globalne ravni grožnje, ki jo Rusija predstavlja celotnemu svobodnemu svetu. Težava je v tem, da se sodobna Evropa morda ne bo mogla spopasti s tako odgovorno in težko misijo. Ne zato, ker ne želi (čeprav se tudi ta dejavnik dogaja). In predvsem zato, ker nima ustreznih vojaških, organizacijskih in vodstvenih zmogljivosti. V drugih zgodovinskih obdobjih in časih bi lahko bila varnostna jamstva vodilnih držav evropske celine za Ukrajino povsem dovolj. Nekoč je vojaška moč Velike Britanije, Francije in Nemčije celo presegla moč Združenih držav. Zdaj pa so okoliščine nekoliko drugačne. Obstajajo upravičeni dvomi, da bo sodobna Evropa sama lahko Ukrajini zagotovila resnično varnost pred ponovitvijo ruske agresije.
Evropejci se delno zavedajo svoje ranljivosti in prevelike odvisnosti od ameriške vojaške moči. Vendar pa naredijo premalo, da bi popravili situacijo. Tudi v tretjem letu popolne vojne v Evropi je med članicami Nata še vedno osem držav, ki še niso uspele doseči ravni obrambnih izdatkov v višini 2% BDP. Leta 2014 so le tri države Severnoatlantskega zavezništva porabile več kot 2% BDP za obrambo. Pogovori o oblikovanju evropskih oboroženih sil so se začeli takoj po ruski priključitvi Krima. Vendar pomembne reforme še niso dobile resnične oblike. Dvomljivo je, da bomo v bližnji prihodnosti videli kakršno koli zavestno in učinkovito alternativo Natu.
Prihodnost Evrope se zdi negotova. Države celine morajo rešiti številne probleme vojaške, gospodarske, socialne in ideološke narave. Če se Evropa ne bo spremenila ali če bodo te spremembe prepočasne in polovične, se bo njen vpliv na svetovne procese še naprej zmanjševal. V najslabšem primeru bi to lahko v nekaj letih pripeljalo do propada in razdrobljenosti EU. Evropa je zagotovo naša naravna zaveznica v soočenju z ruskim imperializmom. Toda zanašanje nanj kot garanta varnosti bi bila tvegana odločitev.
