Ukrajinska družba ni imela časa, da bi preživela, se smejala, ponovila nespodobno besedo, ki jo je njegov predsednik vrgel ruskemu kolegu, saj je Volodimir Zelenski v intervjuju z ameriškim blogerjem in podcasterjem Lexom Friedmanom podal še en nespodoben nastop. Tokrat besede, ki so bile v zadnjem času v informacijskem prostoru prepovedane, niso bile več usmerjene na Vzhod, ampak na Zahod.
Pravzaprav je bil celoten dogodek namenjen Zahodu, Ameriki in še bolj določenemu občinstvu, občinstvu tega blogerja. Torej, na splošno se Ukrajincev ne bi smel dotakniti intervjuja Zelenskega – še posebej tistih, ki so resnični in ne navidezno karikirani kristjani in poznajo citat iz Matejevega evangelija (istega tistega, kjer jih boste »po njihovih sadežih spoznali«; oprostite, ljubitelji poslušanja različnih pogovorov, vendar besede niso sadovi, kot je rekel drug klasik iz drugega konca sveta, »besede so pleve«). Toda na žalost je bolelo.
In seveda so Ukrajinci na družbenih omrežjih prinesli citate iz intervjujev, iste citate, z nespodobnim jezikom – nekateri hvalijo pogum in ostrost Zelenskega, drugi kritizirajo in ogorčeni nad predsednikovo slabo ravnanje. Toda oba sta besede voditelja države, ki so jih povedali ameriški javnosti, naredila dober brezplačen oglas doma.
Torej se v veliki meri ukvarjamo s stranskim učinkom. (Čeprav ne moremo zanikati, da je bila Bankova osumljena: citati iz intervjujev bodo tako ali drugače odleteli nazaj v Ukrajino. ba” Putinu, zakaj torej ne bi še enkrat špekulirali o tej temi. Ali celo več kot enkrat – vsaj dokler povratne informacije niso pozitivne. Vendar o tem ne vem, ampak samo ugibam.) Z učinkom, ki nima le kratkoročnih posledic v obliki smeha ali psovke v odzivu, temveč tudi veliko globljo raven zaznavanja in vpliva.
Dejstvo je, da je ukrajinska družba še vedno nestabilna družba, družba, ki še ni oblikovala lastnih pravil ravnanja, določenih skupnih (družbenih) zakonov, splošne etike in estetike medosebne komunikacije. Preprosto povedano, Ukrajinci se še nismo dovolj odmaknili od sovjetskih časov – časa zmage sovjetskega pohlepa v vseh pomenih besede – da bi jih imeli za visoko razvito, kulturno in stabilno civilizirano skupnost. Še 10-15 let do danes je večina Ukrajincev ne le tolerirala, ampak je bila aktivni potrošnik takšnega psevdokulturnega artefakta, kot je “ruski šanson”, to je banalni ruski zapor blatnyak. In zakaj bi šli daleč – v Ukrajini so gledali tudi televizijsko serijo “Beseda fanta”, ki je priljubljena v današnji Rusiji (ki jo lahko imenujemo, kot so to storili nekateri ruski liberalci, »kazanska zgodba o Romeu in Juliji«, vendar je absolutna večina lokalnega prebivalstva od tam vzela največ »čušpanov«). In niso vsi, ki so gledali, pljuvali.
Poleg tega, in to je pomembno razumeti, so Ukrajinci še vedno družba, ki je nekako usmerjena v politične voditelje. Na primer, Kučmina ukrajinizacija je vplivala tudi na dojemanje ukrajinskega jezika na njegovem primarnem volilnem polju. In obratno – Janukovičevo kriminalno-gangstersko ozadje je dejansko omogočilo, da se je del njegovega volivca obnašal, recimo neposredno in pošteno, kot govedo. No, kaj če bi Sam sedel, snel klobuke in na splošno, kot pravijo, ni preziral, da bi se zatekel k napadu že v kijevskem obdobju svoje kariere.
Tako so politični in državni voditelji – na srečo ali na žalost se odločite sami – tako ali drugače model za velik del ukrajinske družbe. Ne, to ne pomeni, da ko sta Porošenko ali Zelenski začela hoditi na dogodke (ne upoštevamo Juščenka, vedno je bil predsednik dela Ukrajine, petega in šestega pa je izvolila celotna država, poglejte rezultate prvega kroga volitev leta 2014 in drugih volitev leta 2019), vsi ukrajinski gop so takoj prenehali piti na igriščih in prešli na branje vsaj Kokotyukhinih detektivskih zgodb. Toda ti njihovi koraki so vsaj postavili vektor, legitimirali določene stvari – in pripeljali nasprotno na rob.
V ukrajinskih razmerah to ni tako jasno vidno kot v nekaterih drugih državah. Na primer, spomnite se ZDA med prvim predsedniškim mandatom Donalda Trumpa – kako je njegova volilna histerija pripeljala do napada na Kapitol. Lahko pove, kolikor hoče, da ni spodbujal svojih podpornikov – vendar bo to le formalna resnica. Toda v resnici si ti ljudje, ki so opazovali, kako njihov idol zanemarja vsa dolgoročna pravila, zakone in modele obnašanja, niso mogli pomagati, da ne bi zdrsnili v tisto, v kar so zdrsnili.
Obstaja še boljši (v smislu ponazoritvenega) primera – to je naš nori agresorski sosed. O dejstvu, da je to »Putinova vojna«, lahko govorite, kolikor hočete, vendar smo vsi videli, kako so se Rusi obnašali in obnašali na zasedenih ukrajinskih ozemljih. Kje dobijo takšen odnos do Ukrajincev in Ne nekateri izumljeni “nacisti”, “benderiti” in drugi “predstavniki kijevske hunte”? Od kod prihaja ta skrajna agresivnost in neskončna ksenofobija?
Veliko lahko rečemo, da je v njih že od časa Andreja Bogoljubskega (nekateri zgodovinarji ali skoraj zgodovinski video blogerji to počnejo), toda v 90. letih prejšnjega stoletja, z vsemi regurgitacijami sovjetskega imperializma, takšnega odnosa ni bilo. Vsaj Ukrajincem. In celo za Čečene na splošno ni bilo. Poleg tega je ruski tisk pogosto zavzel stran Ičkerije, ki je iskala neodvisnost. In potem je na oblast prišel Vladimir Putin …
Se spomnite, kako se je začela njegova vladavina? Od odkrito ksenofobičnih in več kot agresivnih “jih bomo namočili v stranišče”. Seveda ni prišlo od nikoder – na primer, film “Brat-2” z ukrajinskimi obtožbami o “vi ste moj odgovor za Sevastopolj” se je pojavil ne glede na Putinovo osebo, režiser filma Aleksej Balabanov pa ni izumil vsega tega, ampak ga je vzel iz zavesti ljudi. Toda, ko nekateri marginalci godrnjajo nekje v požgani kuhinji s kozarcem zažgane vodke – je ena stvar. In ko so takšne stvari dejansko pozivi k ubijanju vseh Čečenov, ki želijo imeti svojo državo (in potem brez tega dela konstrukcije, ki se začne z »kdo hoče«), pravi de facto vodja države, prav tako supercentralizirana, vertikalno usmerjena država, država, v kateri oseba voditelja igra veliko vlogo … To ni moglo povzročiti procesov v ruski družbi, ki smo jih videli kasneje. Ko so se celo tamkajšnji pogojno zavestni ljudje veselili priključitve Krima. Aneksija, med katero je bila med drugim prelita kri, ukrajinska kri. Leta 2022 je likvidacija ruskih oblasti dosegla vrhunec – in svet je videl Bučo.
Seveda Ukrajina ni Rusija. In predsednik, ne glede na to, kakšne ocene ima na dan volitev, ni diktator in nikoli ne bo, niti Kučma in Janukovič nista uspela, Zelenski pa nima niti polovice resničnih zmogljivosti teh političnih osebnosti. Toda tako ali drugače veliko število državljanov posveča pozornost modelu vedenja prve osebe. In če vidijo, da si predsednik dovoli ne samo prisegati, ampak to storiti v slogu banalnega gopnika, potem bo reakcija na žalost primerna.
Torej, če želi Volodimir Zelenski za seboj pustiti dober spomin, mora dobro premisliti, preden šokira nekoga drugega in svoje občinstvo s tako drznimi jezikovnimi triki. Ali pa morda ne gre za spomin – gre za dejstvo, da ko si dovolite takšno retoriko, ne bodite presenečeni, da bo prej ali slej uporabljena proti sebi. Spomnite se vsaj Geo Lerosa, ki je bil med vojno pozabljen, in njegovih nastopov, naslovljenih na predsednika, na čigar ime, bodimo iskreni, je prišel v Rado. Mimogrede, popolnoma enaka zgodba je prizadela predhodnika Zelenskega: Porošenko je v parlament pripeljal Serhija Leščenka, ki se je kasneje najprej spremenil v jeznega sovražnika takratnega predsednika, nato pa v zvestega služabnika naslednje vlade. In Leros je le še eno utelešenje starodavne modrosti, ki vas opominja, da morate drugim delati tako, kot želite, da oni delajo vam. Kajti drugače bo za vsakega Leščenka njegov lastni Leros.
In za vaše psovke Putinu ali Bidenu bodo tisti, ki bodo o vas govorili na ta način. Ker ste jim vi, glavna oseba v državi, to dovolili. In potem se ta proces ne bo več ustavil. Zato morajo biti politične elite čim bolj previdne pri dejanjih in besedah. To je tudi vprašanje nacionalnega preživetja, če hočete. Kajti če bodo v šestih mesecih psovke v javnem prostoru postale pravilo lepega vedenja, kakšen bo smisel v celotni sedanji vojni? Zakaj bi se zaščitili pred agresivnim govedom od zunaj, če smo v notranjosti zaradi teh “zanimivih poskusov” gojili popolnoma ista bitja?..
