Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump se še ni uspel preseliti v Belo hišo, vendar je s svojimi izjavami že osupnil ves svet. Politik je obljubil, da bo znižal davke za prebivalce Kanade za 60%, če bo postala 51. ameriška država. Večkrat je omenil Grenlandijo, ki nujno potrebuje priključitev Ameriki. Prav tako je zagrozil, da bo vrnil ameriški nadzor nad strateško pomembnim Panamskim prekopom. Hkrati je Trump zavrnil obljubo, da se bo vzdržal uporabe vojaške sile za izpolnitev svojih geopolitičnih fantazij.
Tudi ko je bil Donald Trump predsedniški kandidat, so bili izraženi resni strahovi, da se bo podal na pot izolacionizma. Pravijo, da je večina Američanov utrujena od aktivne udeležbe Amerike v svetovnih zadevah. Zato so bili nekateri prepričani, da bodo ZDA v Trumpovem novem mandatu radikalno zmanjšale svojo prisotnost na mednarodnem prizorišču in se umaknile vase. Če bi se te napovedi uresničile, to ne bi imelo zelo dobrih posledic za Ukrajino. Toda tudi zdaj lahko samozavestno rečemo: Amerika v drugem Trumpovem mandatu ne bo izpovedovala izolacionizma. Toda njena zunanja politika doživlja velike spremembe. In trenutno ni natančno znano, kako bodo te spremembe vplivale na Ukrajino.
Verjetno bomo priča renesansi panamerikanizma in novi različici Monroejeve doktrine. Leta 1823 je peti predsednik Združenih držav Amerike James Monroe oblikoval koncept, po katerem je celoten Novi svet območje življenjskih interesov Združenih držav. Na podlagi tega je Washington upravičil svojo posebno vlogo na zahodni polobli. Z ozemeljskimi zahtevami ali uveljavljanjem posebne pravice Amerike do nadzora nad strateško pomembnimi regijami Trump sledi politiki Monroejeve doktrine. Vendar to ne pomeni, da bo jutri sedeminštirideseti predsednik ZDA ukazal okupacijo Kanade, Grenlandije ali poslal vojake za nadzor Panamskega kanala.
Trumpove teritorialne ambicije imajo določen skriti pomen. Obravnavati jih je treba v kontekstu vse večje svetovne konkurence za vire in zaostritve konfrontacije s Kitajsko in Rusijo. Panamski kanal je strateško pomemben. Obstajajo tudi znaki resnega povečanja prisotnosti Kitajske v regiji. Čeprav je sama plovna pot zdaj v lasti Paname, kitajsko podjetje nadzoruje dve pristanišči. Poleg tega je Panama leta 2017 prekinila diplomatske odnose s Tajvanom in uradno objavila, da otok šteje za kitajsko ozemlje.
Prodor Pekinga v latinskoameriško regijo se je v zadnjem času močno povečal. Kitajska vlaga ogromna sredstva v regijo. In spretno združuje gospodarsko in investicijsko širitev z vzpostavitvijo političnega vpliva. Pred kratkim je bil v Peruju odprt megaport Chancay, ki ga nadzoruje kitajsko podjetje. Kitajski voditelj Xi Jinping je ta dogodek označil za “uspešen primer” sodelovanja med Kitajsko in Perujem pod okriljem projekta En pas, ena pot. Po njegovem mnenju bo to ustvarilo pomorski koridor med Kitajsko in Latinsko Ameriko, ki bo povezoval “Veliko pot Inkov” in “Pomorsko svilno cesto XXI stoletja”. Če bodo Združene države še naprej ignorirale krepitev kitajskega vpliva tukaj, bodo sčasoma preprosto prisiljene iz regije.
Grenlandija je ta največji otok na planetu bogat z naravnimi viri in je strateškega pomena za nadzor arktične regije. Otok ima ameriško vesoljsko bazo Pituffik, ki omogoča odkrivanje in spremljanje raket, izstreljenih proti Severni Ameriki. Na splošno pa je ameriška (in zahodna) prisotnost v regiji ogrožena. Združene države imajo na voljo le dva ledolomilca. Medtem ko ima Rusija okoli štirideset takih ladij. Podnebne spremembe odpirajo možnosti za uporabo Arktičnega oceana kot pomembne trgovske poti. Omogoča tudi dostop do nahajališč mineralov, od katerih so nekatera redka in zelo dragocena.
Danska se je sprva zelo negativno odzvala na Trumpovo željo po nakupu otoka. Evropejci so se hladnokrvno odzvali na izjave novoizvoljenega predsednika in začeli govoriti o spoštovanju meja. Toda nekaj dni kasneje se je retorika v Københavnu nekoliko spremenila. Zdaj je znano, da je Danska poslala predloge ekipi novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa na Grenlandiji. København je pripravljen razpravljati o krepitvi varnosti na otoku in povečanju vojaške prisotnosti Združenih držav.
Razmere z otokom niso tako jasne. Dejstvo je, da Grenlandci zdaj resno razmišljajo o možnosti razglasitve neodvisnosti. Njihov vodja, premier Müte Egede, je na tiskovni konferenci v Københavnu dejal, da prebivalci otoka ne želijo biti niti Danci niti Američani. Če Grenlandija sledi poti neodvisnosti, se bo pojavilo vprašanje: ali se lahko 60 tisoč prebivalcev največjega otoka na planetu brani? Neodvisna Grenlandija bo takoj postala predmet večje pozornosti Rusije in Kitajske. In odkrito povedano, ne bo mogel ničesar nasprotovati. Zato bi bilo z vidika interesov Zahoda smiselno otok vključiti v kolektivni sistem Varnost.
Kanada bi lahko bila zanimiva tudi za Trumpa v kontekstu dostopa do obsežnih naravnih virov in poti Arktike. Toda njegove napol šaljive grožnje, da bo priključil sosednjo državo ZDA in jo spremenil v novo državo, ne bi smeli jemati dobesedno. Čeprav daleč presegajo diplomatski bonton. In to ni ton, ki bi moral biti dovoljen v komunikaciji z zavezniki. Pravzaprav je Trumpov glavni skriti cilj doseči ugodne tarife za ZDA v trgovini s Kanado in druge preference.
Problem aktivnega prodora Rusije in Kitajske v Arktiko in Latinsko Ameriko obstaja. Slaba stvar je, da Trumpova retorika vsebuje skrite imperialistične ambicije in delno upravičuje spreminjanje meja in poseganje v suverenost drugih držav. Takšen ton komunikacije lahko pokvari odnose znotraj zahodnega bloka, poveča napetost in nezaupanje med Evropo in Združenimi državami. In namesto da bi se združil pred skupnimi grožnjami, se bo zahodni svet potopil v obdobje medsebojnih sporov in sporov. Po drugi strani pa ni mogoče zanikati, da je verbalno ravnovesje novega ameriškega voditelja način za doseganje določenih ciljev. Cinično, škandalozno, politično nekorektno, a pogosto precej učinkovito. Trumpovo načelo zahtevanja nemogočega, da bi dobili tisto, kar želite, lahko deluje tudi v svetovni politiki.
Tisti, ki so bolj optimistični glede strateških ambicij novega ameriškega voditelja, kažejo, da Trump ne potrebuje toliko novih ozemelj, kot njihovo vlogo v prihodnjem boju za svetovno prevlado. Zato bo Trump poskušal izkoristiti zlom svetovnega reda, ki sta ga začeli Rusija in Kitajska, v korist Amerike. Na primer, če ste želeli mir s položaja moči, ga dobite. Ne smemo pozabiti, da so ne tako dolgo nazaj, v 1980-ih in 1990-ih, Združene države izvedle vojaške invazije na Grenado, Panamo in Haiti iz razlogov, ki so veliko manjši od nadzora nad strateško pomembno prometno arterijo.
Za Ukrajino je glavna težava s Trumpovo geopolitično retoriko in njegovimi teritorialnimi ambicijami, ali je sposoben biti tako agresiven in samozavesten do resničnih sovražnikov Zahoda in celotnega svobodnega sveta. Ali bo z upravičenim kritiziranjem Evrope zaradi zapostavljenega stanja njenih oboroženih sil in izražanjem ogorčenja nad prodorom Kitajske v Latinsko Ameriko lahko pokazala svojo odločnost do Rusije in Putina? Pravzaprav o tem ni gotovosti. Vsaj v javnih govorih si novi ameriški predsednik ne dovoli, da bi grozil Kremlju. Nasprotno, pošilja signale pripravljenosti za pogovor z ruskim diktatorjem. In o ruski agresiji proti Ukrajini govori precej nevtralno in nepristransko. Še vedno je treba upati, da se bo Trump vsaj v svojih dejanjih proti Rusiji pokazal s položaja močnega voditelja in ne šibkega naivnega pacifiktorja agresorja.
