Zdaj se veliko govori o pogajanjih Ukrajine z ruskim agresorjem, ki se lahko začnejo v bližnji prihodnosti. V diplomatskih krogih in obkroženi s političnimi voditelji sveta so izraženi različni formati za doseganje sporazuma. In odkrito povedano, nekateri od njih so zelo blizu izpolnitvi velikega dela zahtev Kremlja. Zdi se, da je svet izgubil smer in pozabil, kdo je agresor in kdo žrtev rusko-ukrajinske vojne. V zraku prve polovice XXI stoletja se spet čuti vonj Münchna.
Münchenska zarota leta 1938 je postala klasičen simbol pomiritve agresorja in strašna napačna ocena zahodnih demokracij, ki sta jih predstavljali Anglija in Francija. Uradni Kijev se redno sklicuje na ta zgodovinski dogodek in poskuša prepričati sodobni svet, da je zadovoljevanje Putinovih apetitov na račun Ukrajine zelo slaba ideja, ki bo imela dramatične posledice. Vendar vsi ne poznajo subtilnih in včasih izredno ciničnih diplomatskih odtenkov, ki so bili pred Münchenskim sporazumom. Voditelji takratnega svobodnega sveta so menili, da je moralno sprejemljiva in donosna možnost plačati s pomembnim delom ozemlja Češkoslovaške za ohranjanje miru v Evropi.
Ko je tretji rajh marca 1938 izvedel anšlus Avstrije, se je Hitler osredotočil na Češkoslovaško. Češkoslovaška je bila ustanovljena leta 1918. Bila je razmeroma gospodarsko razvita država z učinkovitimi demokratičnimi institucijami. Vendar je vključeval zemljišča, ki so jih naseljevale različne etnične manjšine. Eden od njih so bili Sudetski Nemci. Führer, ki je predstavil idejo o združitvi vseh Nemcev v rajhu, je preziral državne meje v Evropi, ki so bile vzpostavljene po prvi svetovni vojni. In preden se je lotil faze »širjenja življenjskega prostora«, si je zastavil cilj, da za vsako ceno vključi ozemlja, ki jih naseljuje predvsem nemško prebivalstvo, v nacistično državo.
Novembra 1937 je britanski politik na zasebnem srečanju med bodočim britanskim zunanjim ministrom lordom Halifaxom in nemškim kanclerjem rajha Adolfom Hitlerjem namignil, da London načeloma ne bo nasprotoval, če bi rajh želel vključiti Avstrijo, Češkoslovaško, Gdansk in poljsko Pomorjansko. Toda pod pogojem, da se te ozemeljske spremembe odvijajo mirno. Kasneje je to nejavno stališče oblikovalo osnovo politike popuščanja.
Po pristopu Avstrije k rajhu na Češkoslovaškem so se po navodilih iz Berlina ekstremistične dejavnosti Sudetske nemške stranke, ki jo je vodil Konrad Henlein, močno okrepile. Sprva je ta politična sila zagovarjala nacionalno avtonomijo nemške manjšine. Toda postopoma je začela predlagati vedno bolj radikalne slogane, katerih izvajanje je ogrožalo temelje obstoja same Češkoslovaške republike. Na ozemljih, ki so jih naseljevali Nemci, so se začeli nemiri in pogromi. Henleinisti so v tesnem sodelovanju z rajhom ustvarili izkrivljeno informacijsko ozadje v svetovnih medijih, kot da bi Nemce preganjali in ubijali na Češkoslovaškem.
V teh razmerah je Praga računala na podporo zahodnih zaveznikov. Najprej Francija, s katero je imela pogodbo o zavezništvu in prijateljstvu. Toda spomladi leta 1938 je prejela močno priporočilo iz Londona in Pariza: naj naredi čim več koncesij sudetskim Nemcem. Pravzaprav so bila pogajanja Henleina in njegovih sodelavcev s češkoslovaško vlado uprizorjena predstava. Glavni cilj Sudetske nemške stranke ni bil najti kompromise, temveč odložiti čas in končno priključitev ozemlja tretjemu rajhu.
Diplomatska pot do münchenske sramote se je začela od trenutka, ko so se politične elite Velike Britanije in Francije, čeprav z nekaj bolečinami vesti, notranje odločile, da je dajanje tretjemu rajhu dela ozemelj, ki so jih naseljevali predvsem Nemci, vredna možnost za maščevanje za ohranjanje miru. To je pomenilo, da je bilo treba na vlado v Pragi pritisniti, da bi za vsako ceno dosegla dogovor z nemško manjšino. V zasebnih pogajanjih o dogodkih na Češkoslovaškem so se Britanci in Francozi večkrat pritoževali, da so »Čehi sami krivi za svoje težave, ker so preveč nepopustljivi glede na nemške zahteve«.
Seveda se je včasih vest politikov v zahodnih demokracijah prebudila. Nekoliko pogosteje je mučila Francoze, saj so bili še vedno vezani na Prago z ločeno pogodbo. Med francosko-britanskimi pogajanji v Londonu 18. septembra se je razpravljalo o vprašanju, kako se odzvati na Hitlerjevo neposredno grožnjo, da bo začel vojno in s silo prevzel Sudete od Češkoslovaške. Britanski premier Neville Chamberlain je dejal, da je za krizo odgovoren sam češkoslovaški predsednik Beneš, saj je vedno zaostal in ne pred razvojem dogodkov. Francoski premier Edouard Daladier je namesto tega odgovoril: “Vedno je zelo občutljiva zadeva ponuditi prijatelju in zavezniku, da mu amputira nogo.”
Vendar pa tudi Francozi niso imeli veliko.želja po boju z rajhom za “neko oddaljeno državo”. Tako sta zelo kmalu obe strani našli skupni jezik. Naslednji dan so poslali skupno noto na Češkoslovaško, ki je močno priporočala, da Hitlerju da vse dežele, ki so jih naseljevali sudetski Nemci. Kot je pojasnjeno v sporočilu, je morala republika to storiti za svoje dobro. Da bi vsaj malo potolažili Prago, sta Francija in Velika Britanija obljubili, da bosta češkoslovaški državi zagotovili varnostna jamstva na novih mejah. Do uradnega podpisa Münchenskega sporazuma, ki je potekal 30. septembra ob 1. uri zjutraj, je ostalo še enajst dni.
Po dogovoru o končnem besedilu Münchenskega sporazuma so Čehe, ki so v hotelski sobi čakali na odločitev velikih sil, obiskali člani britanske delegacije. Nedvoumno so izjavili, da če Praga ne bo sprejela sporazuma o prostovoljnem prenosu dela svojega ozemlja, bo neodvisno uredila svoje odnose z Nemci. Po ratifikaciji dokumenta so Čehi vprašali, ali podpisniki Münchenskega sporazuma pričakujejo kakršen koli odziv. Namesto tega je generalni sekretar francoskega ministrstva za zunanje zadeve Alex Léger neusmiljeno izjavil: “Velesile jemljejo za samoumevno, da bo njihov diktat sprejet.”
Ob prihodu v London je britanski premier Chamberlain nagovoril veselo množico. “Rešitev češkoslovaškega problema, ki je zdaj izdelana, je po mojem mnenju le uvod v širši sporazum, ki bo prinesel mir v celotni Evropi,” je samozavestno dejal britanski politik. Odgovorili so mu z gromovitimi ovacijami in v Buckinghamski palači je bil svetel sprejem. Francoski premier Daladier se je iz Münchna vrnil v slabšem razpoloženju. Toda tudi francoska družba je izdajo svoje zaveznice Češkoslovaške dojemala popolnoma pozitivno. Konec koncev, na ta način, po njegovem mnenju, je bilo mogoče preprečiti strašno vojno. Vendar pa Francozi in Britanci niso imeli dolgo časa, da bi se veselili.
Danes duhovi Münchna preganjajo tudi duše in misli mnogih politikov. Skušnjava za pogajanja z Rusijo za ceno predaje Ukrajine obstaja, ne glede na to, kaj pravijo. In iluzija trajnega stabilnega miru v zameno za ozemlja in druge kritične koncesije agresorju zamegli zavest. Če se pomemben del politikov svetovnega razreda previdno izogiba besedam »vojna« in »ruska agresija«, to pomeni, da nočejo sprejeti resnice. Stopiti na pot, ki je pripeljala do münchenske sramote, je vedno enostavno. Toda veselje takšnih poslov s hudičem je kratkotrajno in doseže vrhunec v boleči vrnitvi v resničnost.
