Vojna v Ukrajini traja že deset let in kmalu bodo minila tri leta od obsežnega ruskega napada na našo sosedo. Konflikt uničuje mesta, domove, predvsem pa ljudi – fizično in moralno. Poljske nevladne organizacije jim zagotavljajo podporo v okviru programa Polska Pomoc (“Poljska pomoč”), ki ga financira ministrstvo za zunanje zadeve.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi vojne približno polovica prebivalstva Ukrajine trpi zaradi duševnih motenj, ki lahko zahtevajo specializirano oskrbo, eden od treh pa ima simptome, ki kažejo na posttravmatsko stresno motnjo (PTSM).
“Ne samo PTSM, ki je neposredna posledica sovražnosti, ampak tudi duševno zdravje v širšem smislu potrebuje podporo. Razvoj otrok potrebuje posebno pozornost,” pravi Nina Mocior, vodja humanitarne pomoči in razvoja pri Caritas Polska, ki projekt izvaja v Ukrajini s podporo poljske pomoči.
V kontekstu motenj duševnega zdravja v času vojne obstajata dva gonilna mehanizma. Če otrok doživlja negativne razvojne izkušnje, kot so priča nasilju, neposredno doživljanje agresije ali vzgoja v družini, kjer obstajajo težave z zlorabo snovi, to običajno vodi do zmanjšanja odpornosti ali skratka, duševne odpornosti. Vojna pa to stanje le poslabša, saj ljudi izpostavlja izkušnjam, ki preobremenjujejo njihov živčni sistem. Vsi ne doživljajo travme, ki jo razumemo kot grožnjo življenju ali smo priča grožnji življenju, vendar obstajajo dogodki, s katerimi se mora živčni sistem spopasti. Seveda to ne pomeni, da so vsi v takšni situaciji prizadeti zaradi duševnih bolezni, vendar se tveganje za motnje poveča.
“S takšnimi ‘klasičnimi’ travmatičnimi dogodki imamo težave pri integraciji izkušenj kot spomina,” ugotavlja Mozior. “Zato so pomembni simptomi sindroma posttravmatske stresne motnje flashbacki, mehkost teh spominov ali občutljivost na različne dražljaje. Zdaj upoštevajte, da če ne skrbite za takšne ljudi v razmerah dolge vojne, potem vplivajo na njihovo okolje, njihove starševske sposobnosti ali sposobnost delovanja v družini. Zaradi tega so posledice oboroženih spopadov za takšne ljudi še bolj grozne in dolgotrajne.”
Tako se spirala negativnih izkušenj, ki so jo v ukrajinski družbi opazili že pred stopnjevanjem konflikta, poglablja. Poleg tega se toliko pozornosti posveča izkušnjam vojne, da ne ostane dovolj za družine, ki jih je prizadel konflikt, veterane, ki se vračajo domov, pohabljene ljudi ali celo skrbnike otrok, ki se sami ne morejo spopasti s posledicami konflikta, nato pa tako rekoč prenašajo te težave. Motsor poudarja, da je tukaj pomembna kronična narava vojne, ki v sedanji akutni fazi traja že tri leta, zaradi česar je skoraj vsaka družina utrpela izgube ali druge težke situacije. To ni le izkušnja v prvi vrsti, temveč tudi nenehni nočni zračni napadi in alarmi, ki prestrašijo ljudi, ki živijo na navidezno varnih mestih iz noči v noč, poslabšajo kakovost njihovega spanja in negativno vplivajo na njihovo duševno zdravje.
Premagovanje toliko naraščajočih težav zahteva travmatično terapijo, ki v začetni fazi zahteva stabilizacijo ali pomiritev živčnega sistema. Včasih traja zelo dolgo, da pride do točke, ko travmatizirana oseba začne premagovati negativna prepričanja o svetu in ljudeh kot grožnji. Pri tem pomaga bivanje na varnem mestu in zadovoljevanje potreb, saj si je težko predstavljati izboljšanje duševnega stanja osebe, ki je prikrajšana za dom, ki se bori z lakoto, mrazom in pomanjkanjem denarja. Že na tej stopnji se pojavlja naloga humanitarne pomoči, ki olajša iskanje takšnega varnega kraja, včasih pa tudi pomaga vsaj delno obnoviti občutek subjektivnosti.
Nina Motsor govori o takšnih centrih za podporo družinam, ki Karitas Polska s podporo poljske pomoči se je odprl v Vinnytsia, Zhytomyr, Odesa in Kharkiv, kjer lahko najdete ne le strokovnjake, ampak tudi kraj, kjer se otroci lahko varno igrajo. Zato je poudarek na varnosti, skladnosti s pravili za uporabo zavetišč. Hkrati lahko ženske spoznavajo, začnejo obnavljati družbene vezi, ker strah izolira ljudi drug od drugega.
“Otroci ne prerastejo duševnih motenj, anksioznosti ali težav z nevrološkim delovanjem, travma pa ne izgine spontano,” pravi Mocior. – Situacija, v kateri se otrok začne vračati k risanju, risanju, igranju z vrstniki, je zanj terapevtska in zelo pomirjujoča. Takrat govorimo o stabilizaciji in zato v naših dnevnih centrih otroci ne morejo samo delati domačih nalog, temveč se udeležujejo tudi različnih podpornih skupin za umetniško terapijo.
Poleg možnosti dela z otroškimi psihologi, učitelji ali logopedi se tukaj odvijajo mojstrski tečaji in podporne skupine za starše in skrbnike. Lahko se srečajo tudi z odraslimi psihologi. V centrih ni psihiatrov, vendar se med sestanki identificirajo primeri, ki zahtevajo specializirano pomoč. Center nato osebo, ki potrebuje pomoč, napoti k otroškemu ali odraslemu psihiatru. Pri tej dejavnosti je pomemben sistematičen pogled na družino, ki preprečuje tudi nasilje v družini in zlorabo otrok. Nina Mocior ugotavlja, da je zelo dragoceno uporabiti in prenesti izkušnje Poljske, kjer so rešitve za preprečevanje nasilja v družini veliko naprednejše kot v Ukrajini, pa tudi ozaveščenost o duševnem zdravju.
Stanislav Brudnokh iz fundacije HumanDoc Govori tudi o bremenu travme, ki se prenaša iz generacije v generacijo in vpliva na duševno zdravje. Ugotavlja, da tudi danes na Poljskem pravijo, da se stigma druge svetovne vojne čuti v drugi in celo tretji generaciji ljudi, rojenih po vojni. Zaradi dolge vojne v Ukrajini, pred katero je bila pandemija COVID-19, Odraščala je cela generacija otrok, ki praktično ne poznajo nobene druge resničnosti, razen izolacije in strahu, ki niso poznali šole, srečanj z vrstniki. Samo v Harkovu, ki ga skoraj vsak dan obstreljujejo, je bilo ranjenih 53 tisoč šolarjev, podporni projekt pa je namenjen njim, vendar imajo od sodelovanja koristi tako Ukrajinci kot Poljaki.
“Pomembno je spoznati ukrajinsko perspektivo in izmenjati izkušnje, saj je vojna, ki se odvija tako blizu Poljske, za nas povsem nova izkušnja, ki od nas zahteva posodobitev pristopov in stanja znanja, na primer o delu z otroki, ki so doživeli travmatične dogodke,” pravi Brudnokh in poudarja, da je to znanje potrebno tudi v poljskih šolah, ki jih obiskuje več deset tisoč ukrajinskih otrok.
Na podlagi teh izkušenj HumanDoc Organizira delo z otroki in mladimi, ki delajo skozi težke izkušnje in čustva s pomočjo predstav v obliki improviziranega “predvajalnega gledališča”. Enako pomembni so prostori, vključno z zavetišči, kjer otroci včasih preživijo več ur na dan – tudi v krajih, ki so tako oddaljeni od frontne črte, kot je Ivano-Frankivsk v zahodni Ukrajini.
Uničujoč vpliv travmatičnega stresa, ki vpliva na duševno zdravje vojakov v jarkih in civilistov, ki živijo daleč od frontne črte, opisuje Sebastian Chmielinski, klinični psiholog in psihotraumatolog, ki ima tudi sam vojaške izkušnje in sodeluje z vroclavskim “Kalejdoskopom kultur” pri projektih v Ukrajini. Znanstvene študije kažejo, da lahko travma povzroči nepopravljive psihološke spremembe, pri otrocih pa zavira normalen razvoj možganov. Še večjo in nepopravljivo škodo povzroča travma v kombinaciji s fizičnimi ranami, ki lahko privedejo do posttravmatskega stresnega sindroma, depresije in anksioznosti.
“V takih primerih lahko opazimo vedenjske spremembe, povečanje tveganega vedenja, zasvojenost kot način za premagovanje kroničnega stresa,” pravi Khmelinsky. – Vedenjske spremembe so povezane s težavami pri nadzoru čustev, agresije. Mnogi anketiranci v Ukrajini ugotavljajo, da tudi med priložnostnimi srečanji zlahka nastanejo konflikti zaradi malenkosti. Stres vodi tudi do nasilja v družini ali samouničujočega vedenja, kot so samomori med veterani.
Khmelinsky poudarja, da hitro odkrivanje motenj in ustrezna terapija omogočata okrevanje, vendar to zahteva dobro razvit sistem diagnoze in terapije, vključno s farmakološkim in psihoterapevtskim zdravljenjem.
Paradoksalno je, da se med sovražnostmi vojak lažje spopade s stresom, ki se pojavi v situacijah, ki imajo določen okvir in zahtevajo določen avtomatizem dejanj. Ta okvir zagotavlja nekakšno podporo, vključno s psihološko podporo, ki izgine takoj, ko se sovražnosti končajo. Zato se mora Ukrajina že pripraviti na vrnitev domov več sto tisoč veteranov, ki se bodo morali ponovno prilagoditi življenju v znanem in zato varnem okolju. Področje psihološke podpore, ki se ga zavedajo številni Ukrajinci, pogosto zbledi v ozadje zaradi ostrih bojev na fronti.
“Psihološko si moramo povedati, da je to čas mobilizacije in usmerjanja vse naše energije v boj proti ruskim okupatorjem, kar vodi v pomanjkanje prostora za to, kar se bo zgodilo kasneje,” pravi Hmelinski. “Zavedam se tudi, da je to ‘kasneje’ še vedno negotovo, po drugi strani pa menim, da je treba pripraviti ustrezne programe ali projekte, da bi bili pripravljeni skrbeti za veterane in njihove družine.”
Psiholog ugotavlja, da je vrnitev vojakov v življenje po vojniPotrebovali bodo veliko dela, ki bo zajemalo ne le njih in njihove družine, temveč tudi celotne lokalne skupnosti ali delovna mesta. Tu bodo prav tudi izkušnje Poljakov, ki lahko, čeprav niso sodelovali v vojnah, podobnih ukrajinski, pomagajo pri diagnostiki, razvijajo programe napotitvene terapije in nudijo drugo specializirano pomoč. Nobenega dvoma ni, da bo veliko potreb, saj bodo ljudje, ki so doživeli izgubo moža, očeta, dedka ali sina – ubiti v vojni, pogrešani – potrebovali pomoč, da ne omenjam vojakov, ki so šli skozi ruska taborišča za vojne ujetnike in trpeli fizično in psihično mučenje. Kaleidoscope of Cultures že izvaja projekt za usposabljanje socialnih delavcev in javnih organizacij, ki so v stiku z veterani, njihovimi družinami in ljudmi, ki so doživeli izgubo ali ujetništvo.
“Prišli smo do zaključka, da je treba zgraditi sistem tako imenovane posebne psihološke pomoči, ki jo zagotavljajo ljudje, na katere se obrnejo tisti, ki jo potrebujejo,” pravi Hmelinski. “Ideja je, da jim damo določeno diagnostično osnovo, da jih naučimo, kako stopiti v stik s temi ljudmi, kar je v mnogih primerih dovolj, saj vsi ljudje, ki so preživeli vojno, ne potrebujejo pomoči specialista. Za nekatere je ta vrsta podpornega stika dovolj, da zagotovi občutek stabilnosti in varnosti. Vendar pa morajo ti delavci imeti znanje, da ugotovijo, ali oseba potrebuje pomoč strokovnjaka, in jih lahko napotijo k ustreznemu strokovnjaku.
Strokovnjaki in člani nevladnih organizacij, ki delujejo v Ukrajini, poudarjajo pomen psihološke in psihiatrične oskrbe v najširšem smislu – od podpore otrokom daleč od frontne črte do vojakov, ki se borijo proti ruskemu agresorju. Poudarjajo, da travma in nasilje nista omejena na vojne dogodke, temveč se sčasoma spremenita v agresijo in nasilje v družini, ki v družbi ostaneta leta in generacije po konfliktu.
“Tukaj in zdaj poskušamo sodelovati z ukrajinskimi strokovnjaki, saj gre za humanitarne ukrepe za izboljšanje trenutnega stanja duševnega zdravja otrok, mladostnikov in odraslih, hkrati pa razmišljamo o težavah, ki se že pojavljajo in bodo čez določen čas postale še bolj očitne,” pravi Stanislav Brudnokh. “Po koncu aktivnih sovražnosti se bo Ukrajina soočila z novimi izzivi, vrnitvijo iz izseljevanja, demobilizacijo vojakov, vrnitvijo veteranov, invalidov, posledice in vpliv te vojne pa se bodo čutili še desetletja.”
Zato je tako pomembno izvajati programe pomoči, ki se odzivajo na trenutne potrebe, ter zbirati znanje in izkušnje, ki bodo v prihodnosti postale neprecenljive ne samo v Ukrajini, ampak tudi na Poljskem.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Wojna w Ukrainie niszczy ciała i dusze
Ta članek je bil pripravljen v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve Poljske v okviru programa Poljska pomoč.
