Glede na pričakovanja resničnih korakov nove ameriške administracije postaja vse bolj pomembno vprašanje, kdo lahko vpliva na ruskega diktatorja Putina, da ustavi agresijo na Ukrajino. Mnogi so svoje upe polagali v Donalda Trumpa. Poleg tega dobimo vtis – samo na njega. Toda ali je pametno vse dati v eno “košaro”? Navsezadnje so signali iz Bele hiše včasih zelo protislovni. V takih razmerah je povsem logično, da lahko ukrajinske oblasti iščejo druge načine za rešitev problema.
Zdi se, da Evropska unija razume, da je pri zagotavljanju pomoči Ukrajini kratkovidno zanašati se le na novega voditelja Združenih držav. Zadnjič je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu dejala: “Še naprej bomo podpirali Ukrajino brez kakršnih koli vprašanj. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, je za nas pomembno, da Ukrajina ostane neodvisna in da se Ukrajina odloča o svojih ozemljih. Ta predlog ostaja v veljavi – ob strani Ukrajini bomo tako dolgo, kot bo potrebno.”
Dejstvo, da Ukrajina ne bo ostala sama z agresorjem, tudi če Trump »oslabi« pri vprašanju pogojev za končanje vojne (ki jih ni mogoče zavrniti, zlasti glede na nepredvidljivost Elona Muska), daje upanje. Vendar pa tudi v tem primeru čas konca vojne ostaja zelo negotov. Medtem ljudje še naprej umirajo spredaj in zadaj, in to je treba ustaviti. Toda ali obstaja alternativa ameriškemu vplivu na Kremelj?
Obstaja takšna alternativa – Kitajska. Zakaj on? Odgovor je preprost: Kitajska ima številne vzvode pritiska na Rusijo, ki za druge države, vključno z ZDA, morda niso povsem dostopni ali popolnoma neučinkoviti. Prvič, obe sosednji državi že dolgo povezujejo tesni gospodarski in trgovinski odnosi. Kitajska je največja trgovinska partnerica Rusije in to ne velja le za izvoz nafte in plina. Peking je zainteresiran za stabilnost na ruskem trgu, hkrati pa ne želi, da bi Rusija postala premočan igralec, ki bi lahko ogrozil kitajsko hegemonijo v regiji. Kitajske oblasti so večkrat pokazale, da so pripravljene podpreti Rusijo, vendar le pri tistih vprašanjih, ki ne ogrožajo interesov njihove države.
Drugič, vojaška moč Kitajske je pomemben dejavnik. Sodobna kitajska vojska ni le ogromno število, ampak tudi napredne tehnologije, veliko število sodobnega orožja in strateških objektov. Kitajska lahko izvaja močan pritisk na Rusijo, če se odloči, da agresivna politika Kremlja ogroža njene interese v regiji.
V zvezi s tem so na primer omenjeni notranji ekscesi v Kazahstanu, ki so se zgodili januarja 2022 v ozadju naraščajočih cen plina za prebivalstvo. Za zatiranje protestov so v državo pripeljali enote ODKB, vključno z ruskimi posebnimi enotami. Kdo ve, kako dolgo bi ostali tam, če se Kitajska ne bi “namrščila”. Takoj, ko se je to zgodilo, se je Putinova vojska takoj umaknila z ozemlja Kazahstana.
Rusija že dolgo živi pod nadzorom Kitajske, ki je sposobna posredovati, če je potrebno. Hkrati ne pozabite, da ruska vojska še zdaleč ni tako močna kot kitajska, v primeru neposrednega konflikta pa lahko Kitajska odločilno vpliva na izid dogodkov.
Zato ima Kitajska vsa sredstva, da vpliva na Rusijo, in v določenih trenutkih se lahko odloči, da to stori. Da pa bi se Kitajska strinjala, da bo igrala resnično mirovno vlogo v primeru vojne v Ukrajini, bo morala zagotoviti, da ji takšne razmere koristijo.
Kakšno vlogo lahko igra Amerika v tem procesu? Kako je to povezano s Trumpovo osebnostjo in njegovimi, recimo, ne povsem običajnimi pristopi k zunanji politiki?
Prvič, ne smemo pričakovati večjega preboja pri zaustavitvi vojne v primeru neposrednega stika med Trumpom in Putinom. Glavni kremeljski razbojnik ni le politik, je oseba s psiho, ki je lahko le zgrožena. Zaradi njegovih neustavljivih ambicij, nagnjenosti k tveganju (na račun življenj tisočih ljudi) in osredotočenosti na obnovitev ruske imperialne moči je popolnoma neobvladljiv v okviru običajnih diplomatskih norm.
Putin je verjetno že zdavnaj spoznal, da zahodne sankcije in celo vojaške grožnje zanj ne predstavljajo takšne nevarnosti, kot jo ustvarjajo za druge države. Zahod lahko uvede nove gospodarske ukrepe, omeji dostop do trgov in tehnologij, vendar te omejitve delujejo zelo počasi.
Statistični podatki iz Rusije kažejo, da ima njeno gospodarstvo, čeprav v težkih razmerah, zadostno varnost, da vsaj srednjeročno prenese sankcije. Ni naključje, da je francoski predsednik Emmanuel Macron pred kratkim opozoril, da se ruska vojna proti Ukrajini ne bo končala “jutri ali pojutrišnjem”, kljub obljubam predsednika Trumpa, da jo bo hitro končal.
Kar zadeva vojaške grožnje,s strani oboroženih sil Ukrajine, potem morate biti tudi tukaj realni. Povsem jasno je, da Nato ne bo vstopil v neposredno vojaško konfrontacijo z jedrsko Rusijo. Po drugi strani pa Ukrajina ne more dovoliti smrti toliko svojih ljudi, ki jih je nori kremeljski orač pripravljen vrniti v vojno peč. Poleg tega se je še en diktator – Severna Koreja – zavezal, da mu bo pomagal pri dobavi “topovske hrane”. To je bistveno spremenilo naravo vojne, kar ji je dalo nekaj znakov svetovne vojne in odložilo čas njenega konca. V vsakem primeru Putin nenehno dokazuje, da ni namenjen deeskalaciji, ampak stopnjevanju sovražnosti.
Kaj ga potem lahko prisili, da spremeni smer? Ena od možnih možnosti je zunanja nevarnost, ki ne bo prišla z zahoda, ampak z vzhoda. V tem kontekstu je Kitajska geopolitični akter, ki lahko pomembno vpliva na Putina.
In tu pridejo na sceno Združene države in še posebej isti Donald Trump. Zdi se čudno, vendar je Amerika pod Trumpovim vodstvom tista, ki lahko odigra odločilno vlogo pri tem, da Kitajska postane aktivnejša pri odvračanju ruske agresije.
Združene države same po sebi ne predstavljajo takšne grožnje Putinu in drugim, da bi začele hitro omejevati sovražnosti v Ukrajini. Toda če se Američani združijo s Kitajci glede tega vprašanja …
Kitajska vedno skrbno izračuna svoja dejanja, poskuša zmanjšati tveganja in se ne izpostaviti nepotrebni nevarnosti. Kitajski tovariši se verjetno dobro zavedajo, da Rusija ni le soseda, s katero se je mogoče pogajati. To je država z jedrskim orožjem, ki lahko, če ji koristi, postane nestabilen element v svetovni politiki. To je že postalo. In v tem kontekstu lahko ZDA kljub tradicionalnemu rivalstvu s Kitajsko igrajo pomembno vlogo pri prepričevanju Pekinga, da ukrepa v pravo smer.
Vendar pa se v tej težki zadevi ne moremo zanašati le na grožnje ali neresne izjave, kot to počne Trump v svojih pogostih napadih na Rusijo ali Kitajsko. Nasprotno, da bi uspešno vplivali na Kitajsko, morate delovati zadržano, računati na dolgoročne cilje in resnične strateške interese.
Pri vprašanju prepričevanja Kitajske na svojo stran morajo Američani ukrepati tako, da združijo moči z vsemi vodilnimi državami sveta. Indija, Brazilija, Mehika, Turčija, afriške države in seveda Evropska unija. Združene države imajo za to vse priložnosti. Kitajska zunanja politika je zelo pragmatična. Če bo širok spekter držav odločno in nedvoumno povedal, da je njihova vloga v mednarodni politiki v prihodnosti odvisna od tega, kako bo odvračala rusko agresijo, bo to znatno povečalo možnosti za njeno »odvezo« od Rusije. Do danes takšnega vpliva na Kitajsko ni.
Najpomembneje pa je, da v stikih s Kitajsko ni treba le groziti z izolacijo ali izvajati diplomacijo v slogu verbalnega “partnerstva”. ZDA bi morale biti pripravljene ponuditi Kitajski resnične koristi, če prevzamejo nalogo odvračanja Rusije.
Ali bodo Združene države lahko izvajale takšno politiko, ne da bi škodovale nacionalnim interesom, je vprašanje za strokovnjake. Pomembno je, da razumemo, da mora Kitajska ponuditi alternative, ki bodo presegle koristi, ki jih ima od odnosov s Kremljem.
Ukrajina lahko prispeva tudi k vzroku “vlečenja” Kitajske na svojo stran. Mimogrede, takšno priložnost je že prej dobila, vendar jo je zaman zapravila. Naj vas spomnim, da je bilo to v času, ko je predsednik Zelenski promoviral svoj “mirovni načrt”.
Ta dokument, če se kdo spomni, je temeljil na ključnih načelih, kot so popolna obnova meja neodvisne Ukrajine, umik ruskih vojakov in kaznovanje odgovornih za vojne zločine. Za Ukrajino to ni bil le predlog, ampak tudi izraz stališča, ki ga podpira mednarodno pravo, in podpora pomembnega dela svetovne skupnosti. Vendar pa je imel ta dokument tudi veliko pomanjkljivost: njegovo absolutno nezdružljivost v nekaterih pogledih, zlasti zahtevo po popolni predaji Rusije. Zaradi takšnih zahtev je bil mirovni načrt v bližnji prihodnosti zavestno nemogoč. Težko je priznati, vendar je zdaj vse precej očitno.
V tako mračnem ozadju je bila pobuda Kitajske še posebej pomembna. Vseboval je več kot ducat točk, ki so se kljub mehkosti besedila, ki je značilno za nebesno cesarstvo, dotaknile ključnih vidikov rešitve vojaškega konflikta. Med njimi so poziv k prekinitvi ognja, spoštovanje suverenosti vseh držav, zavračanje jedrske eskalacije in zagotavljanje humanitarne pomoči. V kitajskem načrtu ni bilo ničesar, kar ne bi ustrezalo interesom Ukrajine. In kaj je manjkalo v njem, bi lahko postalo predmet široke razprave.
Vendar pa je ekipa Zelenskega kitajski načrt dojemala kot oviro za popolno zmago Ukrajine nad zunanjim agresorjem. To stališče je bilo razumljivo v smislu sovraštva do sovražnika in žeje po pravici, vendar je tudi demonstrantnaredil strateške napačne izračune.
Kitajska ima kot ena od vodilnih svetovnih sil in stalna članica Varnostnega sveta ZN pomemben vpliv na mednarodno politiko. Njegovo nevtralno, a pragmatično stališče bi lahko igralo ključno vlogo pri doseganju diplomatskega napredka. Navsezadnje Kitajska aktivno vzdržuje gospodarske odnose ne samo z Rusijo, ampak tudi z Zahodom. To mu daje priložnost, da postane posrednik, ki lahko ponudi kompromisno rešitev, ki je sprejemljiva za obe vojskujoči se strani.
Namesto da bi poskušala vzpostaviti dialog in najti skupno stališče s Kitajsko o zaustavitvi vojne, se je Ukrajina odločila, da se distancira od predlagane mirovne pobude. Hkrati je predsednik Zelenski v nepristranski obliki dejal, da “to ni načrt”, ampak samo, pravijo, “samo nekaj na papirju”.
To ni bila samo napaka, bilo je preveč. Pomanjkanje medsebojnega razumevanja s Kitajsko slabi možnosti, da bi jo vključili v aktivno vlogo v mirovnem procesu. To je še posebej pomembno glede na to, da ima Kitajska potrebna sredstva in vpliv za izvajanje pritiska na Rusijo.
Ne vem, ali je bila sprejeta “točka, od koder ni vrnitve” v zvezi z vprašanjem združitve tega “mirovnega načrta” s kitajsko pobudo. Mislim, da ne povsem. Čeprav se zdi, da so vsi že pozabili na “mirovni načrt” Zelenskega, ga tudi on sam ne omenja, toda s Kitajsko se lahko vse razvije po povsem drugačnem scenariju. Kitajska zelo redko, skoraj nikoli ne zapre svojih vrat tesno in nepreklicno. Zato je vse odvisno od tega, ali urad predsednika Ukrajine razume, da je v zadevah, kot je iskanje poti do pravičnega miru, nemogoče vse dati v eno “košaro”. Tudi če je ameriška.
Na splošno mora Ukrajina pokazati več prožnosti na diplomatskem področju. Seveda nihče ne zagotavlja, da je Kitajska tista, ki lahko ponudi uravnoteženo rešitev o tem, kako ustaviti Putina, vendar je tudi ne bi smeli popolnoma zavrniti. Pomembno je, da Ukrajina, Združene države in druge države razumejo, da se pri reševanju tega problema ne morete zanašati samo na eno stran, pa naj bo to Kitajska ali Amerika. Pravijo, da je modrost diplomacije v sposobnosti iskanja kompromisov in proaktivnega delovanja. Z modrim delovanjem in brez iracionalnih čustev lahko hitro dosežete dolgo pričakovani mir.
