Stari novi predsednik Združenih držav Amerike je začel delovati takoj po svoji inavguraciji. Seveda od obljube, da se vojna v Ukrajini ustavi v 24 urah, ni ostalo nič, vendar je Donald Trump podal nekaj zelo zanimivih izjav. Zelo zanimivo – in veliko večje.
Za začetek se pogovorimo o Ukrajini. Natančneje, o Ruski federaciji, saj je z Ukrajino, kot je pojasnil Trump, vse jasno in razumljivo – pripravljena je na pogajanja, tudi kljub prepovedi pogovorov s Putinom, ki velja od leta 2022 (čeprav je Volodimir Zelenski med srečanjem s svojo moldavsko kolegico Maio Sandu že prišel iz nje in pojasnil, da je prepovedano pogajati, vendar je mogoče).
Kot je bilo pričakovano, se je ameriški poslovnež predsednik s svojim podjetniškim obnašanjem odločil, da bo zadel najbolj ranljivo točko v sistemu Putinove “posebne vojaške operacije” – finance. To je v naftni industriji, ki je pravzaprav edina smer, ki še vedno nekako zapolnjuje zvezni proračun države agresorja in omogoča vojno proti Ukrajini.
Seveda, po besedah Donalda Trumpa o možnih sporazumih s Savdsko Arabijo in državami OPEC, so se vsi takoj spomnili legendarne zgodbe sredi 80-ih let prejšnjega stoletja. Takrat je cena nafte, s katero se je trgovalo okoli 37 ameriških dolarjev za sodček, padla več kot trikrat – kar je, kot se verjame, končalo neomejeno plansko gospodarstvo Sovjetske zveze. Politični apokrifi pravijo, da je bil padec cen posledica nekaterih sporazumov med takratnim ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom in Savdijci.
Vzporednice med temi dogodki in sedanjostjo so več kot odkrite. Na primer, zdaj govorijo o verjetnosti, da bo cena padla za polovico (od 80 dolarjev). In Trump, ne le republikanac, kot je Reagan, je za svoj slogan kampanje izbral tudi rahlo spremenjen Reaganov slogan Naredimo Ameriko spet veliko. Z eno besedo, obstaja prostor za vsakogar. Dejstvo pa je, da trenutna administracija Bele hiše ni omejena na Rusijo.
In tudi to ni nič novega – celo v prvem predsedniškem mandatu Trumpa je bilo jasno navedeno, da je glavni strateški sovražnik ZDA Kitajska in ne Rusija. Zato je 45./47. predsednik Združenih držav Amerike skoraj takoj po vrnitvi na položaj napovedal finančni udarec Kitajski – uvedbo dajatev na vse kitajsko blago. Seveda ne v tako fantastičnem znesku, kot je obljubil pred volitvami – takrat je bilo kar 60 %, zdaj le okoli 10 % – in to je povsem dovolj, da zada velik udarec gospodarstvu največje diktature na svetu.
Udarec, ki bo dejansko zadeval ne le Kitajsko, ampak tudi Rusijo, ki je vse bolj povezana s kitajskim trgom in se iz surovinskega diktatorja Evrope spremeni v surovinski privesek LRK. In če ga pogledate v večjem obsegu, ves svet. Najprej njegov avtoritarni del. Seveda bodo tako ali drugače vsi trpeli zaradi upočasnitve kitajskega in ameriškega gospodarstva, vendar je Evropska unija po 24. februarju 2022 pokazala neverjetno hitrost prehoda z ruskega plina na druge vire. Mnogi strokovnjaki in analitiki so potem, spomladi prvega leta rusko-ukrajinske vojne, samozavestno govorili o resnih posledicah plina za Evropo (in niso vsi, ti strokovnjaki, prejeli denarja iz Kremlja). Izkazalo se je, da so postali resni predvsem za samo Rusijo. Zato se bodo države tržnega kapitalizma spopadle s seboj, toda svetovne tiranije …
In tukaj je vredno omeniti še eno točko, ki se zdi, da ni neposredno povezana z zgodovino cen (ruske) nafte in dajatev na kitajsko blago. To je odločitev o deblokadi dobave 2000 funtov (900 kilogramov) bomb MK-84 Izraelu. Izraelci jih niso prejeli zaradi prepovedi demokratične administracije Joeja Bidena – pravijo, da so premočni za območje Gaze, tam lahko povzročijo preveč uničenja.
Tukaj je treba omeniti naslednje. Prvič, uničenje tudi brez MK-84 je res impresivno. Internet je poln fotografij in video dokazov o tem, ne morete si ga ogledati. Torej, kot lahko vidimo, je Jeruzalem brez teh vzorcev. In zdaj, kot da je prepozno, da bi jih premestili, je vojna v Gazu končana, vsaj trenutna, Izrael in Hamas (seveda pod pritiskom ZDA) sta se o nečem dogovorila, vsaj izmenjujeta talce, ujete 7. oktobra 2023 (na eni strani) in teroriste, obsojene na različne pogoje (na drugi strani). Trump sam na splošno predlaga izselitev civilnega prebivalstva – pogojno civilnega, kot razumemo, to je tistih, ki niso tako odkrito vidni v dejanjih Hamasa – v arabske države, kot sta Egipt ali Jordanija.
Zdelo se je, zakaj potem te megabombe? In tukaj omenjamo “drugo”. Ne, ne o Libanonu, kjer je Izrael uspešno premagal Hezbolah in ga bo, če bo potrebno, končal. Ali o Siriji, kjer se je izraelska vojska tiho pridružila nadzoruGolanska planota, še en del ozemlja z druzskimi naselji. Tukaj omenjamo Islamsko republiko Iran. In o svojem jedrskem programu. Pravzaprav ne samo o jedrskem programu, ampak tudi o dejstvu, da je Iran glavni problem na Bližnjem vzhodu na svetu, da iz Teherana rastejo noge in tečejo finančni tokovi v podporo vsem tem terorističnim organizacijam – od Hutijev daleč na jugu (ki so blokirali Rdeče morje in dejansko večkrat povečali stroške prevoza blaga iz Azije v Evropo) do Hezbolaha in Hamasa.
Ideja o izraelskem, oziroma izraelsko-ameriškem (vsaj na ravni tihe podpore, vendar ne samo) napadu na iranske jedrske objekte, v prihodnosti pa o uničenju režima ajatolah, se 20. januarja 2025 sploh ni pojavila. Toda zdaj, z vrnitvijo Trumpa, so pridobili nove, zelo resnične oblike. In to lahko pomeni samo eno.
Trump je res začel planetarno vojno. Ampak ne tretja svetovna vojna, o kateri so kot nadležne muhe brenčale z vseh strani – ampak druga hladna vojna. Z elementi vročega, kot pri nas ali na Bližnjem vzhodu. In tukaj je vredno omeniti eno stvar. Da je demokratični Zahod kljub vsem napakam in neuspehom, kljub brandtom in blokom, zmagal v prvi hladni vojni. Zmagal je, ker je ekonomsko veliko močnejši od avtoritarnih režimov. Seveda današnja Kitajska ni Sovjetska zveza Hruščova-Brežnjeva (in za to je kriva prejšnja generacija zahodnih politikov, ki so Pekingu omogočili, da ustvari močno gospodarstvo, usmerjeno zlasti na zahodne potrošnike). Toda to pomeni le, da bo vojna spet težka in dolgotrajna. No, ali na kratko – če se intenzivnost “hladnih sovražnosti” poveča, na kar Trump zdaj namiguje s svojimi izjavami.
Z eno besedo, ameriški predsednik je dejansko sprožil predelavo tega globalnega konflikta, ki je uničil – vendar ni končal – svetovne tiranije. Upamo, da tokrat Zahod ne bo dovolil tako velike napake, napake imena Billa Clintona (ki je dejansko izvlekel Jelcinovo Rusijo iz popolnega in dokončnega uničenja).
