Tema morebitnih prihodnjih pogajanj med Ukrajino in Rusijo se vse pogosteje predvaja v informacijskem prostoru. Očitno je javno mnenje na Zahodu nagnjeno k končanju vojne s pogajanji in ne s premagovanjem agresorja. Neumno bi bilo zavračati takšno objektivno resničnost. Toda tudi če se pogajalski proces začne, lahko poteka po različnih scenarijih. In vsebuje številne nevarnosti in pasti za prihodnost Ukrajine.
Omeniti velja: zdaj Ukrajina ni v najboljšem pogajalskem položaju. Namesto tega je Rusija prevzela strateško pobudo in nadaljuje svojo plazečo, čeprav počasno in krvavo ofenzivo. Ni jasnih signalov, ki bi kazali, da je Putin odločen voditi resna pogajanja in popuščati. Nasprotno, verjame, da bo njegova vojska lahko zasedla še več ukrajinskega ozemlja. In pod določenim redkim naključjem celo prisiliti Kijev k kapitulaciji. Edina stvar, ki lahko radikalno spremeni mnenje ruskega diktatorja, je pojav velikega števila orožja dolgega dosega v Ukrajini (ukrajinskega ali tujega), popolna prekinitev ruske ofenzive ali druge nepredvidene okoliščine, ki lahko pretresejo stabilnost Putinove vlade v njegovi državi.
Pogajalska stališča, ki jih je Ukrajina izrazila o mejah iz leta 1991, so zdaj žal nedosegljiva. Prisiliti agresorja, da plača odškodnino, se prav tako zdi nerealen scenarij. Razen če bodo te odškodnine plačane iz ruskega premoženja, zaseženega na Zahodu. Prav tako pa je nemogoče resno jemati ruske načrte za razdelitev Ukrajine na tri pogojne dele ali predloge za prenos celotnega ozemlja regij Herson, Zaporizhzhia in Donetsk pod ruski nadzor kot osnovo za prekinitev ognja. Če bodo pogajanja potekala v naslednjih nekaj mesecih, bodo potekala okoli več osnovnih vprašanj: nadzor nad ozemlji, varnostna jamstva, pravica Ukrajine do članstva v mednarodnih organizacijah (NATO, EU).
Vendar pa je že mogoče trditi, da bo Rusija storila vse, kar je v njeni moči, da bi poskušala preseči te meje in umetno razširiti obseg pogajalskih stališč. Glavna naloga Kremlja v fazi hipotetičnih pogajanj bo položiti največje število min pod ukrajinsko suverenost in pravno osebnost. In za to mora Ruska federacija posegati v notranje zadeve Ukrajine na diplomatski ravni in osnovna načela delovanja naše države narediti pogajalski žeton.
Moskva si bo v pogajanjih zelo prizadevala, da bi v pogajanjih promovirala teme, kot so status ruskega jezika, uradna zavrnitev Ukrajine Nata z ustreznimi spremembami ustave. Kremelj bo vztrajal pri omejevanju števila oboroženih sil Ukrajine, števila in vrst dovoljenega orožja ter največjega dosega raket, ki so na voljo v Ukrajini. Putin bo zagotovo poskušal odpreti vprašanje ruske cerkve in dejavnosti proruskih strank. Zanimala ga bo prepoved vojaških vaj s sodelovanjem tujih držav na ozemlju Ukrajine. Ne smemo zavrniti, da si bo Kremelj prizadeval obuditi istanbulske fantazije spomladi 2022, jih imenovati temelj za dosego mirovnega sporazuma in jih izvajati v mednarodni pogodbi. Tega nikakor ne moremo dovoliti.
V pogajalskem procesu mora Kijev izpolniti številne glavne naloge: čim bolj ohraniti ozemlje, ohraniti Ukrajince in zmanjšati ponovitev ruske agresije v prihodnosti ali narediti ceno nove invazije za Moskvo izjemno visoko. Nerealno je doseči takšne cilje sami, brez podpore zunanjih sil. Odprto vprašanje je, v kolikšni meri so zahodni partnerji pripravljeni razpravljati o resničnih, ne lažnih varnostnih jamstvih. In ali razumejo nedopustnost prehoda Ukrajine na območje ruskega vpliva?
Očitno je, da bo tudi v ugodnem scenariju prihodnjih pogajanj Ruska federacija lahko ohranila nadzor nad vsaj delom zasedenega ozemlja Ukrajine. V najslabšem primeru je to na celotnem zasedenem ozemlju. Trenutno so možnosti, ki bodo Rusko federacijo prisilile, da se umakne vsaj na razmejitveno črto od 23. februarja 2022, malo verjetne. V tem primeru je pomembno, da svet prizna le meje Ukrajine znotraj meja iz leta 1991 in ohranja pritisk sankcij na agresorja.
Zelo zaželeno je, da članstvo v Natu postane jamstvo za varnost Ukrajine. Če nam bo zaradi nepripravljenosti Zahoda za takšen korak neformalno odvzeta pravica, da bi se pridružili zavezništvu v naslednjih 10 ali 20 letih, Ukrajina potrebuje resnična varnostna jamstva. Članstvo v zavezništvu se lahko delno nadomesti z vrsto dvostranskih varnostnih sporazumov. Samo že podpisani varnostni sporazumi Ukrajine s številnimi državami sveta se težko štejejo za vredno alternativo članstvu v Natu. To so prej izjave o dobrih namenih, ki se niso daleč oddaljile od memoranduma iz Budimpešte. Potrebujemo pogodbe o medsebojni pomoči in posebnem zavezniškem statusu, ki jih bodo ratificirali parlamenti držav podpisnicTiv. Potem lahko računate na vsaj redno dobavo naprednih vrst orožja in izvedljivo podporo v primeru nove invazije na Rusko federacijo.
Razmisli se lahko o možnosti namestitve mirovnih sil na razmejitveno črto, pod pogojem, da gre predvsem za enote zahodnih zaveznikov. Jasno je, da Moskva takšne ideje kategorično ne bo sprejela. Ali pa bo to poskušal spremeniti v absurd s predlogom za napotitev vojakov iz DLRK, Irana ali drugih držav v Afriki in Aziji kot mirovnih sil. Dodatna možnost za zaščito pred novo agresijo Moskve v primeru zavrnitve Ukrajine, da sprejme Ukrajino v Nato, bi lahko bila namestitev vojaških baz prijateljskih držav na našem ozemlju.
Jasno je, da so to predhodni teoretični premisleki. Številni vložki ostajajo neznani. Ne vemo natančno, kakšno bo stališče Trumpove administracije, če bo poskušala zagotoviti pogajalsko pot med Moskvo in Kijevom. Ali bodo za Belo hišo obstajale “rdeče črte”? In kaj bo storil Trump, če mu ne bo uspelo zagotoviti začetka pogajalskega procesa ali če se bo soočil s pogoji Kremlja, ki se mu zdijo nesprejemljivi?
Ko Putin trdi, da je Rusija zavezana resničnemu, pravičnemu in trajnemu mirovnemu sporazumu, cinično laže. Kremelj želi mirovni sporazum, ki bo odprl pot uničenju ukrajinske državnosti. Diktatorja ne bo mogoče prepričati, da spremeni svoje stališče z eno prijazno besedo. Toda pištola in prijazna beseda vam omogočata, da dosežete več.
