Težko, milo rečeno, leto 2024 se je končalo z več letalskimi incidenti z žrtvami. Ampak, če v situaciji z nesrečo na južnokorejskem letališču Muan res imamo nesrečo – letalo je trčilo s pticami, piloti niso imeli časa, da bi odprli podvozje, za vzletno-pristajalno stezo pa je bil betonski zid, ki je poslabšal posledice trdega pristanka na katastrofalne – potem let št. 8243 letalske družbe AZAL ima popolnoma drugačno naravo. In popolnoma drugačno ozadje.
Za začetek se spomnimo, da takšni incidenti, čeprav niso redni – navsezadnje Rusi ne vsako leto sestrelijo potniška letala drugih držav – in hkrati neločljivo povezani z agresorsko državo. In ne gre toliko za sam incident, ampak za to, kaj se bo zgodilo potem. Spomnimo se enega najbolj znanih dogodkov hladne vojne – sestrelitve letala Korean Air 007 na območju otoka Sahalin, ki se je zgodil 1. septembra 1983.
Jesen-83 je bilo obdobje poslabšanja zunanjih in notranjih razmer v ZSSR, poslabšanje, ki je postalo predvidljiva posledica pojava čekista-kadeta Jurija Andropova na glavnem položaju v državi (takrat je bil generalni sekretar Centralnega komiteja CPSU). Sovjetska zračna obramba je sestrelila potniško letalo, ki se je tega jasno zavedala, nato pa začela pripravljati različico za različico – od »preletel in izginil iz našega zračnega prostora« do »najbolj kriv, ni bilo ničesar, kar bi poslalo civilno letalo na izvidniško misijo«.
Brez priznanja krivde, brez sočutja do nedolžnih žrtev. Ne, Kremelj je bil takrat, tako kot danes, vedno kriv za vse, razen za njih. Popolnoma enako zgodbo smo videli pred desetimi leti in pol, ko je sistem protizračne obrambe Buk ruskih oboroženih sil sestrelil Malezijca Boeing. Svet je slišal najbolj neverjetne fikcije, vse do »španskega dispečerja Carlosa«, ki se je rodil v možganih ruskih propagandistov (in tam umrl).
Nov incident je z granatiranjem Azerbajdžanca Embraer 190 na območju Groznega, vendar je zgodba enaka. Nepriznanje krivde – in ne govorimo le o obstreljevanju, ampak tudi o odkrito prezira vrednem zaprtju vseh ruskih letališč v regiji in motenju sistemov GPS– navigacija po celotnem odseku leta od Groznega do Aktaua v Kazahstanu. Rusi si lahko izmislijo kakršne koli izgovore, vendar svet zdaj ne more biti prepričan, da niso storili vsega, da bi potopili letalo, ki ga je zadela njihova lastna zračna obramba v Kaspijskem morju – in tako uničili posledice napada in priče.
Poleg tega, ko se je Vladimir Putin cinično opravičil Ilhamu Alijevu za dejstvo, da se je »incident zgodil v zračnem prostoru Ruske federacije« (če bi Rusi streljali na letalo ne na nebu nad Groznim, ampak nekje na meji, še vedno nad azerbajdžanskimi tlemi, potem nihče ne bi slišal niti teh opravičil), so njegovi žepni propagandisti sprožili napad na predsednika Azerbajdžana.
Poleg tega ta napad ni bil le tradicionalno imperialističen, aroganten in umazan za Ruse – ti ljudje so se na primer ponudili, da se bodo maščevali Azerbajdžanu za dejstvo, da lokalni voditelj zahteva pravico s pritiskom na azerbajdžansko diasporo v Rusiji. Propagandisti Kremlja so se strinjali, da bi bilo vredno napihniti separatistična čustva v tej južnokavkaški državi – zlasti na severu Azerbajdžana, med Lezgini in drugimi dagestanskimi ljudstvi ter na jugu, kjer živijo iransko ljudstvo Tališa, avtohtoni prebivalci te države.
Mimogrede, tališki separatizem v južnih regijah Azerbajdžana ni današnji izum kremeljskih propagandistov. Leta 1990 so se v Lankaranu, največjem mestu v azerbajdžanskem delu zgodovinske regije Talysh, začela ustrezna gibanja. Gibanja, ki jih – bolj ko se oddaljujemo od tistih časov, več dokazov in potrditev tega se pojavi, razkrijejo ali preprosto prepoznajo tisti ljudje, ki so prej molčali – je najverjetneje napihnil Odbor za državno varnost ZSSR. V primeru Tališa bi bilo to povsem logično – Azerbajdžan je bil takrat, na prelomu 80. in 90. let, odkrito protimoskovski zaradi krvavega januarja 1990, ko so sovjetske čete uprizorile resnično uničenje politične opozicije v Bakuju, kar se je dejansko spremenilo v umor civilistov. Mimogrede, 20. januar je v Azerbajdžanu uradni dan nacionalnega žalovanja.
Leta 1993, na vrhuncu prve karabaške vojne, se je v Lankaranu pojavila tako imenovana avtonomna republika Talysh-Mugan. Takratni vršilec dolžnosti predsednika države, Heydar Aliyev, ki se je vrnil v Baku iz Nahičevana le tri dni po pojavu te »avtonomije«, je uspel ugotoviti, kaj le s prenosom pomembnega dela vojakov s karabaške fronte. Pravzaprav je tališki separatizem postal eden od razlogov za poraz Azerbajdžana v vojni za Karabah, rezultat katerega je bil “Artsakh”, neodvisen od Bakuja, ki je več desetletij uničil možnosti za spravo v Azerbajdžanu.Erbajdžan in Armenija, prav tako pa so ustavili možnosti za razvoj Azerbajdžana, s katerim se je nenehno soočal duh Karabaha.
In sin takratnega voditelja države Ilhama, ki je zdaj predsednik Azerbajdžana, ne bi smel pozabiti na to. Ne smemo pozabiti, da situacijsko zbliževanje z Rusijo v ozadju uspehov v Gorskem Karabahu (ki se je spremenil v ohlajanje turško-azerbajdžanskih odnosov) ne pomeni, da bo Kremelj začel normalno in humano ravnati s svojo južno sosedo. Ne, če je treba nekako sprati, prikriti svoj zločin, bo Rusija z veseljem ustvarila še eno vročo točko. Poleg tega je Azerbajdžan po rešitvi vprašanja Karabaha pripravljen na širše povezovanje (zlasti nafto in plin) v zahodni svet ter na izgradnjo novih odnosov z Armenijo.
Armenija, ki se vsak dan odmika od Rusije – in išče nove partnerje na Zahodu. Predstavljajte si, kaj se bo zgodilo, ko bo Armenija popolnoma izrinila Rusijo iz svojega političnega obzorja, se dogovorila o novem formatu odnosov z Azerbajdžanom in začela sodelovati z Evropsko unijo. Koliko bo to zmanjšalo napetosti v regiji južnega Kavkaza. Koliko bo to poenostavilo življenje istega Azerbajdžana, ki ne bo več imel nezdružljivega, »večnega« sovražnika in problemov zasedenih ozemelj na svoji strani. To dejansko odvzame regijo iz ruskega vpliva in uničuje interese Kremlja na južnem Kavkazu.
Zato bi morale azerbajdžanske oblasti navidezno čustvene izjave propagandistov o možnosti tališkega separatizma vzeti z vso resnostjo. Na Krimu in v Donbasu se je vse začelo tudi z obrobnimi »družbenimi gibanji«. In potem se je nenadoma zgodilo, kar se je zgodilo. Kar se dogaja že več kot deset let.
