Eden najstrašnejših in najtragičnijih vidikov sedanje vojne je bilo mučenje, ki so mu ruski neljudje v uniformah podvrženi skoraj vsi vojaki oboroženih sil Ukrajine, ki so bili ujeti, in pogosto civilisti, ugrabljeni v Ukrajini. Kot je dan prej dejal Pablo de Greiff, član neodvisne mednarodne komisije za preiskovanje vojnih zločinov Ruske federacije v Ukrajini, je mučenje ukrajinskih vojnih ujetnikov usklajena državna politika Rusije. Kaj se skriva za to krutostjo? Zakaj je agresor izbral to pot?
Korenine brutalnosti ruskega režima segajo daleč v preteklost, v času krvavih tiranov, kot so Ivan Grozni, Peter I. in podobni. Na primerih teh neljudi v Rusiji so otroci vzgajani že desetletja in jih še vedno občudujejo. Kasneje, v letih stalinizma, sta množična represija in nasilje postala sestavni del politične moči. Ljudi brez krivde so lahko aretirali in poslali v taborišča, kjer so sadisti v uniformah izvajali grozljivo nasilje, da bi pridobili “priznanja”. To ni bil samo teror, ampak namerna politika uničenja nestrinjanja in ustrahovanja celotne družbe.
Zdelo se je, da je vse to izginilo z razpadom Sovjetske zveze, vendar to ni tako. Za kratek čas so se prakse Buzuvirja v kolonijah in zaporih umirile, prevzele lepši videz, nato pa se je vse vrnilo v svoj domači krvavi “srednji vek”.
Pomembno je, da je Putin, sedanji vladar Rusije, produkt sistema, ki je vzgajal ljudi v duhu totalitarizma in nasilja. V otroštvu in mladosti je živel v sovjetskem mestu Leningrad, odraščal je v krutem in ostrem ozračju vrat v Sankt Peterburgu, kjer je bila moč vedno na prvem mestu, človečnost in mehkoba pa sta bili dojemani kot izdaja.
V Putinovem življenju je pomembno vlogo odigral vstop v KGB, mizantropsko posebno službo, ki je uporabljala nasilje in manipulacijo, da bi zaščitila tiste na oblasti. Služenje v politični gardi je oblikovalo Putinove poglede, njegov odnos do življenja in moči, ki prežema celotno njegovo politiko.
Prav tako je treba spomniti, da glavni morilec Kremlja ni prišel na oblast z demokratičnimi volitvami. Njegova »izvolitev« za predsednika leta 2000 je bila posledica odločitve predsednika Jelcina, vplivnega nekdanjega funkcionarja KPSJ, ki se ni nikoli znebil svojih komunističnih navad. Nekdanji partokrat, ki je v predsedstvu zagrešil številne zlorabe, je iskal naslednika, da bi se po odstopu izognil pregonu. In našel ga je v osebi »čekista« z vzdevkom »Moth«. To je bilo daleč od prave izbire ljudi. In Putin je to verjetno zelo dobro razumel. Ko se je naučil te lekcije, je skoraj od prvih korakov svoje vladavine začel spodkopavati demokratične institucije, vzpostavil strog nadzor nad mediji, organizacijami za človekove pravice in politično opozicijo.
Nasilje je postalo eno glavnih orodij v tem procesu. Nasilje kot način za zatiranje opozicije, nasilje kot način nadzora, nasilje kot sredstvo za odpravo grožnje. Nasilje – skupaj z lažmi, seveda – je postalo osnova političnega življenja v Rusiji Putinove dobe. In preprosto ni mogel ne biti osnova agresivne zunanje politike države.
Sistematično nasilje v državi se je “najbolj naravno” stopnjevalo v agresivno vedenje Putinovih podpornikov zunaj njenih meja. Ko je gospodar Kremlja sprožil popolno vojno proti Ukrajini, je nasilje postalo del splošne strategije ruske vojske. Ves svet je videl, kako so napadalci streljali na civiliste, posiljevali ženske, ugrabljali otroke … Ruske varnostne sile, ki zagrešijo takšne zločine v tuji državi, na splošno izgubijo zavore, ko ukrajinski vojaki padejo v njihove kremplje.
Po besedah Pabla de Greiffa so nekatere prakse mučenja, za katere ima zgoraj omenjena mednarodna komisija dokaze, vključevale ustrahovanje pripornikov, občasno pretepanje, pomanjkanje spanja in dolgotrajno izpostavljenost aktom. In seveda ta seznam vključuje električne šoke in spolno nasilje, ki ga obožujejo ruske varnostne sile … Sodeč po poročilih aktivistov za človekove pravice, so Putin in drugi rekrutirali ljudi z nenormalno psiho in sadističnimi nagnjenji, da bi delali v oživljenem Gulagu.
Kaj želijo z vsem tem doseči “strategi” Kremlja? Očitno mislijo, da bodo na ta način lahko zlomili voljo ukrajinskega ljudstva in demoralizirali oborožene sile Ukrajine. Seveda pa se motijo: zločini Putinovih sadistov ne povzročajo in ne morejo povzročiti ničesar drugega kot sovraštvo do okupatorjev v Ukrajincih.
Z uvedbo mednarodnih sankcij Putin in družba poskušajo dokazati svojo neodvisnost in neobvladljivost pred zunanjim svetom. Pomembno je, da pokažejo, da se njihov režim ne boji obsodbe in da je pripravljen iti do konca, da bi dosegel politične cilje. In cilj po njihovem mnenju upravičuje sredstva.
Diktator Putin je znan po tem, da uporablja brutalno fizično nasilje proti notranji opoziciji. Doseči “demokratično” legitimnost. Toda za njega, moralno padel in izgnan skoraj povsod, ni nič manj pomembno, da se pokaže kot gospodar razmer zunaj države. Nasilje nad zajetimi ukrajinskimi vojaki in civilisti ni le način kaznovanja, ampak tudi močno orodje psihološkega vojskovanja. Njegov cilj je ustvariti podobo sovražnika, ki ga je mogoče uničiti na kakršen koli način.
Putin in drugi, ki trdijo, da se borijo proti “fašizmu” in “nacizmu” v Ukrajini, uporabljajo metode, ki dejansko spominjajo na te fašistične prakse. Hkrati v svojih propagandnih izjavah opravičujejo množično nasilje in mučenje. Poleg tega ta propaganda odmeva v delu ruske družbe, ki je blokiran pred alternativnimi viri informacij in sprejema uradno pripoved, ki podpira krutost in agresijo.
Zato je pomembno razumeti, da uporaba mučenja in nasilja nad ujetimi vojaki ni le rezultat strateške kalkulacije Kremlja, temveč tudi utelešenje ideologije, ki človekovo življenje spremeni v nekaj drugotnega, cilj pa opravičuje vsa sredstva.
Dejanja ruske vladajoče elite, vključno s Putinom, niso le naključna nasilna dejanja, temveč del širokega političnega in kulturnega sistema, ki spodbuja samovoljno prerazporeditev meja, agresivne vojne in nečloveške metode njihovega vodenja.
Zdi se, da je skrajni čas, da svetovna skupnost pozove k redu drznega posiljevalca in morilca iz Kremlja. Na žalost je mednarodni vpliv na agresorja zelo omejen. Kljub uvedbi sankcij, številnim izjavam o varstvu človekovih pravic in drugim ukrepom Rusija še naprej ignorira mednarodno obsodbo.
Zakaj je tako? Prvič, ker ima Putin podporo v državi, zlasti med varnostnimi silami, ki od njega prejemajo pooblastila in sredstva za izvajanje brutalne represije. Kako dobiti to podporo iz njega, se zdi, da nihče na svetu niti ne pomisli. To zahteva ciljno usmerjen celovit program in ustrezno financiranje. Lahko se izplača stokrat.
Drugič, ruski diktator ve, da bodo na Zahodu protesti, vendar se v resnici nič ne bo spremenilo. Mednarodne strukture, kot so ZN in EU, lahko obsodijo, vendar se zdi, da Kremelj verjame, da na sedanji stopnji ni pravih mehanizmov vpliva na Rusijo. V vsakem primeru se ruske oblasti obnašajo zelo počasi.
Toda ali je vse tako brezupno? Eden od možnih načinov vplivanja na razmere je na primer dejavnejša uporaba mednarodnih pravosodnih instrumentov, kot je Mednarodno kazensko sodišče. Zakaj dejansko ne deluje?
Številni ruski vojni zločinci so že preganjani zaradi zločinov, storjenih na ozemlju Ukrajine. Obravnava primerov v Mednarodnem kazenskem sodišču bi lahko bila pomemben korak v boju proti nekaznovanosti. Tudi če Rusija ne priznava pristojnosti tega sodišča, to ne bi smelo preprečiti mednarodne skupnosti, da bi si prizadevala, da bi privedla pred sodišče tiste, ki zagrešijo zločine proti človeštvu.
Sojenja na Mednarodnem kazenskem sodišču imajo lahko pomembne posledice ne le za kaznovanje odgovornih, ampak tudi za krepitev mednarodnih standardov človekovih pravic in vzpostavitev pravice.
Vprašanje krutosti ruskih oblasti do ukrajinskih vojnih ujetnikov ni le problem za Ukrajino, ampak tudi za celotno svetovno skupnost. Rusija pod Putinovim vodstvom nadaljuje pot nasilja, terorja in zatiranja. To je nevaren trend, ki ogroža ne le sosednje države, ampak tudi mednarodni red kot celoto. Zato je pomembno, da izkoristimo vsako legitimno priložnost in zagotovimo, da zlonamerni kršitelji mednarodnega prava ne ostanejo nekaznovani.
