Pred približno enim letom so me poljski kolegi prosili, naj izrazim napovedi za prihodnja ukrajinsko-ruska mirovna pogajanja. Iz nekega razloga so mnogi po svetu upali, da se bo Putinova vojna končala leta 2024. Optimiste sem moral razočarati tako, da sem jim zagotovil, da je nesmiselno upati ne le na mir, ampak celo na prekinitev ognja tistega leta. Celo začasno.
Zakaj? Razlaga tukaj je presenetljivo preprosta. Zaradi težav z oskrbo z orožjem in strelivom, ki so jih povzročili spori v ameriškem kongresu, so se oborožene sile Ukrajine v precej napetem obdobju vojne znašle na stradajočih vojaških obrokih. Ruska okupacijska vojska je to zelo dobro izkoristila in uspela ujeti tako močno točko upora oboroženih sil Ukrajine kot Avdiivka. Poleg tega so okupatorji uspeli razviti pobudo in razširiti ofenzivno območje ter tako zajeti še več ukrajinskega ozemlja. Rusi niso imeli razloga, da bi ustavili sovražnosti in si prizadevali za premirje v takih razmerah.
Toda upanje je bilo tudi na ukrajinski strani. Upanje je, da bodo ameriški kongresniki končno prišli do dogovora in sprejeli paket pomoči za Ukrajino brez primere. Da bomo končno dobili svoje sanje F-16, Ameriške rakete ATACMSNemščina BIK. Upali so, da bodo vlade partnerskih držav dovolile, da bodo njihove rakete zadele globoko v rusko ozemlje in uničile sovražnikove sedeže, skladišča in letališča. In na ta način bo mogoče obrniti plimovanje vojne, iti v protinapad in osvoboditi velika ozemlja, vse do Azovskega morja. Zato se ukrajinski strani ni mudilo z začetkom pogajanj.
Ni mi bilo treba biti niti Vanga, niti Nostradamus, niti celo, Bog mi odpusti, Globa, da bi do začetka leta 2025 napovedal pomanjkanje napredka v mirovnih pobudah. In pravzaprav, do inavguracije novega predsednika Združenih držav, kdorkoli to postane. Kajti če je kdo lahko sprožil proces sprave v trenutnih razmerah, je bil to le vodja Bele hiše. Nikakor pa dedek Biden, ki se je preveč bal nenadnih premikov. In brez ostrine te zadeve ni mogoče premakniti.
Če bi me zdaj vprašali o možnostih za spravo, bi trdil, da so se možnosti znatno povečale. Čeprav daleč od sto odstotkov. Rusko gospodarstvo je čim bolj pregreto in je na robu propada. Inflacija narašča, tečaj rublja in solventnost ruskega prebivalstva padata. Zaradi »mesnih napadov« so Rusi, čeprav se jim je uspelo premakniti naprej, zajeti ukrajinska ozemlja, vendar zelo počasi in za ceno neverjetnih človeških izgub. Vse težje je rekrutirati novo “meso” za vojno in neverjetno moramo povečati plačila rekrutom.
Tudi ukrajinske razmere niso mavrice. Doslej ni bilo mogoče stabilizirati fronte. Orožje in strelivo naj bi bila še vedno na voljo, vendar bosta trajala komaj šest mesecev, če Trumpova Amerika ne bo nadaljevala z vojaško oskrbo. Zdi se, da mobilizacija poteka, vendar je izjemno težka, nihče ni odpovedal “busifikacije”.
In potem se je pojavilo “puščanje” iz Budanova. Da naj bi vodja glavnega obveščevalnega direktorata dejal: “Če do poletja ne bo resnih pogajanj, se lahko še naprej začnejo zelo nevarni procesi za sam obstoj Ukrajine.” Potem je prišlo do zavrnitve, vendar, kot pravijo, je usedlina ostala.
V vsakem primeru sta obe vojskujoči se strani danes veliko bolj naklonjeni nekakšni spravi, kot sta bili pred enim letom. In novi ameriški predsednik lahko tukaj igra vlogo klavirja v grmovju.
To pomeni, da je Trump postal, kot bi rekli v matematiki, nujen pogoj, čeprav ne zadosten. Pravzaprav je ekipa novoizvoljenega predsednika začela postavljati mostove za ukrajinsko-ruska pogajanja v začetku januarja, to je še pred inavguracijo. Vsi so pričakovali, da se bo Trump v svojem inavguracijskem govoru zagotovo spomnil te strašne vojne in kar je najpomembneje, ponovno potrdil svoje obljube, da bo končal konflikt. Vendar nas je tukaj čakalo razočaranje. Novi vodja Bele hiše je govoril o vsem – o Kanadi, Grenlandiji in Panami – vendar se je iz nekega razloga izognil vojni v Ukrajini.
In za to obstaja logična razlaga: ena stvar je metati bravurne obljube, medtem ko ste še tako rekoč v prostem plovbu, povsem druga stvar pa je biti v odgovornem položaju. Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine, vse podrobnosti in nianse. Očitno je bil Trump, potem ko je poslušal vse svoje svetovalce, končno prepričan, da konfliktov ne bo mogoče rešiti v obljubljenih “24 urah”. Na koncu nihče od trezno mislečih ljudi ni upal na to.
Hvala bogu, da je novi ameriški predsednik na inavguraciji kompenziral “ukrajinsko tišino” z naslednjimi izjavami, ki kažejo, da nikakor ni hladen do te zadeve. Že naslednji dan po prevzemu funkcije je Trump v Ovalni pisarni, ko je odgovarjal na vprašanja novinarjev o prihajajočem mirovnem sporazumu med Ukrajino in Rusijo, dejal: “Zelenski hoče dogovor, Putin – nisem tako prepričan. Mora ga zaključiti. Mislitida bo Rusija imela velike težave!”.
Nato je Trump nekoliko širše opisal svoje razmišljanje na svojem družbenem omrežju Truth Social. Če na začetku statusa zavržemo priklonitve Rusiji in Putinu in začnemo brati s pogojnim “ampak”, kaj se potem zgodi? In dejstvo, da vodja Bele hiše dejansko daje ultimat vodji Kremlja.
“Naredil bom zelo veliko uslugo Rusiji, katere gospodarstvo propada, in predsedniku Putinu. Pogajajte se zdaj in ustavite to nesmiselno vojno! V PRIHODNOSTI SE BO LE ŠE POSLABŠALO. Če kmalu ne bomo sklenili “dogovora”, ne bom imel druge izbire, kot da uvedem visoke davke, carine in sankcije za vse, kar Rusija proda ZDA in drugim sodelujočim državam. Končajmo to vojno, ki se nikoli ne bi začela, če bi bil predsednik! To lahko storimo na lahek ali težji način – in lahek način je vedno boljši. Čas je, da se “DOGOVORIMO”. NE BI SMELI VEČ IZGUBLJATI ŽIVLJENJ!, «je zapisal ameriški predsednik.
No, izjava je za Ukrajince precej spodbudna. Še posebej v kontekstu tega, kako je Kremelj pričakoval Trumpovo vrnitev v Belo hišo. Ruski diktator Putin je z novim ameriškim predsednikom načrtoval, da bo skoraj podpisal Jalto 2.0, s čimer bi svet razdelil na vplivne sfere. Trumpove izjave trenutno ne dajejo nobenega razloga, da bi redni obiskovalci Kremlja upali na zaželeno “ukrajinsko žrtev”. Namesto pričakovanega ultimata Zelenskemu Trump namiguje na predhodno usklajevanje stališč s svojim ukrajinskim kolegom. In ultimat, kot smo že omenili, je postavil Putin.
Ali ima Washington vzvod nad Moskvo? Večina strokovnjakov se strinja, da je. Najprej v naftnem in bančnem sektorju. Rusijo je mogoče pritisniti precej boleče, vendar na žalost ne zadaviti, kot pravi strokovno mnenje.
Vendar pa obstajata “dve enakovredni krili” v pritisku na Kremelj: sankcije in vojaška pomoč Ukrajini. To je naše “lepo in koristno”. Ne glede na to, kako zelo ves svet pritiska na Rusijo, se bo še vedno lahko borila še dolgo časa. In dejstvo, da se bo socialni položaj Rusov poslabšal, Kremelj temu ni nikoli posvečal veliko pozornosti. Rusko vodstvo ve, da je malo verjetno, da bo prišlo do barvne revolucije.
Zdaj mora Trump v svojem razumevanju Rusije narediti naslednji korak, da se dvigne še en korak. Zavedati se mora ene preproste resnice: večino svetovnih geopolitičnih problemov vsaj 50 odstotkov ustvarja Kremelj. Krepitev Hamasa in Hezbolaha na Bližnjem vzhodu, agresivnost Severne Koreje, Madurov diktatorski režim v Venezueli, krepitev protidemokratičnega režima “gruzijskih sanj”, pokrita ramena Kitajske pri njenih posegih na Tajvan, moč režima ajatolah v Iranu, da ne omenjam Lukašenkove Belorusije. In številne manjše “vroče točke”, ki lahko občasno izbruhnejo z nadležnimi težavami za svetovno skupnost, kot so raketni napadi Hutijev v Rdečem morju. Vse jih v takšni ali drugačni meri poganja »roka Moskve«, to je Putinova roka.
Zato bo reševanje teh problemov, dokler bo Rusija pod vladavino Putinovega režima, izguba časa in truda. Kvečjemu bo mogoče problem zamrzniti za kratek čas, kot je vojna v Donbasu.
Kot rad ponavlja sam voditelj Kremlja, “moramo odpraviti temeljni vzrok.” In temeljni vzrok je v Kremlju. In Donald Trump se mora tega zavedati. Ali bolje, najprej – kompetentni ljudje v njegovi ekipi, ki bodo že lahko prepričali svojega šefa, da ni druge možnosti za strmoglavljenje sedanjega ruskega režima. To pomeni, da obstaja – tepta na kraju samem in se bori proti posledicam provokacij Kremlja – večni boj. In dokler bo trajalo, Trump ne bi smel upati na svoje dragocene Naj bo Amerika spet velika.
