Pod krinko poročil o težkih razmerah na nekaterih območjih fronte se v ukrajinskem zaledju odvijajo precej izredni dogodki. Eden od njih je bil močan skok povprečne plače v centralnih organih: po podatkih Ministrstva za finance Ukrajine je mesec dni pred koncem leta dosegel 62 tisoč grivna. V primerjavi z lanskim januarjem je rast znašala 61%! Hitrost povečevanja blaginje uradnikov državnega aparata je povsem vredna Guinnessove knjige rekordov.
Toda ne samo takšna naglica naredi ta dogodek edinstven na svoj način – seveda z znakom minus. Rekordno povečanje dohodkov predstavnikov vladajoče elite se dogaja v ozadju ponižujoče zanemarljive rasti plač zdravnikov, učiteljev in številnih drugih vitalnih kategorij delavcev, da ne omenjamo beraških pokojnin milijonov starejših ljudi.
Nemogoče je, da ne omenjamo manevrov, ki so se odvijali okoli plač vzgojiteljev v prvi polovici tekočega študijskega leta. Kot veste, je vprašanje njihovega povečanja določeno v členu 61 končnih določb upoštevnega zakona. Na to je oktobra med uro vprašanj vladi v Verhovni Rade opozoril vodja ministrstva za šolstvo in znanost Oksen Lisovyi. Po objavi tega je minister takoj dejal, da v državi ni denarja za izvajanje te zakonske določbe.
Vse to učiteljem ni zvenelo zelo spoštljivo. Novembra je vodja kabineta ministrov Denis Šmihal govoril z informacijami o njihovih plačah. Dejal je, da bo vlada od 1. januarja 2025 uvedla mesečno “učiteljsko doplačilo” na plačo v višini 1000 grivn “na roki”. In da bi nekako zgladili neprijetnosti takšne “radodarnosti”, je predsednik vlade obljubil: “Od 1. septembra 2025 bomo to plačilo povečali na 2000 grivn “v rokah” vsakega učitelja.” Kot, bodite naveličani obljub.
Mogoče bi bilo narediti aritmetiko, izračunati odstotek “rasti” plač učiteljev in ga primerjati s skokom plač uradnikov. Vendar ne pozabimo, da je država v položaju, ko odbija najhujšo zunanjo agresijo v svoji zgodovini. Vsak cent šteje.
Vendar pa se postavlja razumno vprašanje: kako etično je tako močno povečati plače uradnikov v času vojne? Še posebej, če upoštevamo, da vojna še zdaleč ni končana, gospodarstvo je v krizi in mnogi Ukrajinci so na robu preživetja, saj se ne morejo spopasti z naraščajočimi cenami hrane in storitev. V takih razmerah se lahko očitno neustrezno povišanje plač javnih uslužbencev dojema kot socialna nepravičnost. Poleg tega je kot posmeh ljudem.
Če na to pogledate s tega zornega kota, situacija daleč presega spodobnost. Pojdimo skozi oddelke. Na primer, po podatkih ministrstva za finance, zaposleni v protimonopolnem odboru prejmejo povprečno 118, 7 tisoč grivna. Odbor zaposluje več kot 260 ljudi. Plača vodstva je ena najvišjih – 215 tisoč grivn na mesec. In kaj, oprostite, čudež? Kaj storijo oskrbniki tega oddelka, da bi zmagali, da bi bili “nahranjeni” bolje kot vojaki na frontni črti?
Ali pa je tukaj ministrstvo za pravosodje, isto tisto, ki je pred kratkim dovolilo vdor v državne registre. Tam uradniki prejmejo povprečno 100,5 tisoč grivna. V oddelku jih je 997. V nekaterih gospodarsko uspešnejših državah v celotni vladi ni veliko več ljudi. Ta primer jasno kaže, da je državni aparat v Ukrajini neverjetno napihnjen. V času vojne je to enako sabotaži.
Seveda pa je krona plačnega absurda Centralna volilna komisija Ukrajine, katere obseg dela se je med vojnim pravom močno zmanjšal. Skoraj dvesto in pol zaposlenih prejme povprečno 97, 2 tisoč grivna. In 18 visokih uradnikov oddelka ima v povprečju 310 tisoč grivn na mesec. Ali še kdo ne razume, da je to popolnoma nerazumno zapravljanje proračunskega denarja med vojno, ko volitve niso mogoče? Rekel bi celo, da ni le nerazumna, ampak tudi kljubovalno nespoštljiva do ukrajinske družbe.
Tukaj mi pride na misel slavni pregovor “železne dame” Margaret Thatcher, da ni proračunskega denarja, ampak samo denar davkoplačevalcev. Težava je v tem, da Ukrajina zdaj preživlja ne le na račun dela svojih državljanov, ampak predvsem zaradi tuje pomoči. Dobro je, da civilizirani svet v težkih vojnih časih ni obrnil hrbta Ukrajini. Slaba stvar je, da si je ukrajinska vladajoča elita, ki je prejemala milijardo za milijardo od zahodnih partnerjev, očitno predstavljala sebe kot ekonomskega genija in dopušča promiskuiteten odnos do lastnega denarja in denarja drugih ljudi.
Ne mislite, da informacije o pojavih, ki so nenavadni za vojno v Ukrajini, vključno z birokratskimi in plačnimi bakanalijami, ne dosežejo oči, ušes in občutkov državljanov zahodnih držav. Ni naključje, na primer, da je slavni milijarder Elon Musk pred kratkim vojaško kritiziral novo ameriško strankoHkrati pa predsednika Zelenskega imenujejo “prvak-ropar”. “Prvak vseh časov. Zelenski je zagrešil enega največjih ropov denarja (ZDA – ur.) vseh časov,” je zapisal Musk v tvitu Družabni mediji X. Seveda dopuščamo ekscentričnost najbogatejšega človeka na svetu in nekritično naravo njegovega dojemanja kremeljske propagande. Toda v tem primeru pozornost ne bi smela biti osredotočena na to. Na koncu mislim, da Američan ni imel v mislih nobenih posebnih dejstev o osebni poneverbi sredstev s strani Vladimirja Aleksandroviča. Najverjetneje je bil to Muskov čustveni odziv na informacije o ne najbolj razumni porabi mednarodne finančne pomoči s strani ukrajinskih oblasti. In bistvo tukaj, seveda, ni samo v plačah – malo visokih uradnikov Ukrajine živi od ene uradne plače.
Zdi se, da je Musk, ki v svojih izjavah ni preveč zadržan, v tem primeru proti svoji volji, igral vlogo »lakmusovega testa«. Javno mnenje v številnih zahodnih državah se postopoma začenja ohlajati glede vprašanja pomoči Ukrajini. Zaenkrat ni tako presenetljivo. Zaenkrat je vse videti precej znosno. Toda vojne še ni videti konca. Po besedah nekdanjega poveljnika združenih sil oboroženih sil Ukrajine Serhija Najeva, ki ga navaja T-kanal monaškega bataljona, ima Putinova Rusija dovolj sredstev za nadaljevanje vojne v Ukrajini 8-10 let. To ne pomeni, da bo vojna nujno trajala tako dolgo. Toda nič še ne napoveduje hitrega miru. Zato morajo ukrajinska družba in predvsem ukrajinske oblasti storiti vse, kar je v njihovi moči, da se davkoplačevalci zahodnih držav ne naveličajo zagotavljanja pomoči Ukrajini. Navsezadnje ima vsakdo dovolj svojih skrbi.
Vendar se zdi, da ukrajinske oblasti niso zaskrbljene zaradi javnega mnenja v zahodnih državah, sicer ne bi porabile skromnega državnega proračuna na tako gospodski način. No, potem naj poskrbi vsaj za javno mnenje v svoji domovini. V tako težkih razmerah, ko Ukrajina doživlja ne le zunanjo agresijo, ampak tudi globoko notranjo gospodarsko krizo, je izredno pomembno ohraniti enotnost družbe. Vojna združuje državo okoli ideje o zmagi, vendar lahko socialna neenakost, ki postaja vse bolj očitna v ozadju velikih razlik v dohodkih, resno spodkopava to notranjo unijo. Že spodkopavajo, kar se izraža na primer v več deset tisoč poskusih, da bi se izognili mobilizaciji za obrambo svoje domovine, na stotine načinov, da bi napihnili nakupne cene za tisto, kar enote oboroženih sil Ukrajine potrebujejo. Da ne omenjam banalnih tatvin med različnimi popravili in gradbenimi deli v zadnjem delu.
In seveda, ko javni uslužbenci, zlasti tisti, katerih funkcije so omejene zaradi vojnega prava, prejemajo plače, ki so večkrat višje plače kot rojaki, ki se vsak dan soočajo s težavami vojne, to ustvarja občutek krivice in odtujenosti. V takih razmerah je sposobnost državljanov, da se počutijo del skupne nacionalne ideje – ideje zmage nad sovražnim zunanjim sovražnikom – podvržena umetni eroziji.
Naj mi ukrajinski domoljubi oprostijo, toda včasih se mi zdi, da trenutna vladajoča elita Ukrajine s svojimi očitno dvomljivimi odločitvami včasih namerno zabija klin med različne segmente prebivalstva, pa tudi med vlado in ljudstvo. Verjetno se še vedno motim, toda v takih trenutkih želim kričati v smeri urada predsednika in kabineta ministrov Ukrajine: “Kaj počnete, gospodje? Navsezadnje igrate v roke agresorju! Spametuj se, preden bo prepozno!”
