Dve različni usodi in hkrati zelo podobni. Dva borca iste starosti, ki sta se prostovoljno javila iz rodnega Harkova za obrambo Ukrajine. Na fronti so bili ranjeni. Toda kljub izgubi okončin in težki poti rehabilitacije niso obupali: Ukrajino bodo zastopali na mednarodnem dogodku o prilagodljivih športih za veterane in ranjene vojake, pomagali pa bodo tudi svojim bratom in sestram s poškodbami, poškodbami in boleznimi, da si opomorejo.
Med izbiro in pripravo ukrajinske reprezentance za igre Invictus 2025 sta se borca srečala in postala prijatelja.
Z obema veteranoma smo se srečali in se pogovarjali na predvečer mednarodnega dneva invalidov.
“Smo veteranska enota, ki bo šla na mednarodna tekmovanja in tam “sprostila” vse! Na dober način,« se nasmehne Oleksij Tjunin, veteran 3. jurišne brigade kopenskih sil. Stoji v parku blizu telovadnice in balansira na eni nogi. Ni drugega: lani ga je izgubil v bitki v regiji Harkov. Njegov tovariš v športni ekipi, veteran zračnih napadalnih sil Mihajlo Tarasenko, ki stoji poleg njega, ima nogo pod kolenom – kovinsko in plastično. Ranjen je bil v bližini Zaporožja, ko je delal prehode v minskih poljih za ukrajinsko ofenzivno operacijo leta 2023.
Aleksej Tiunin in Mihail Tarasenko
“Bionična proteza ima svoje prednosti: je dodatna funkcionalnost,” pravi Mykhailo.
Drži se za ramo svojega tovariša, dvigne svojo bionično nogo, preklopi na drug način in začne upogibati kovinsko koleno v različne nestandardne položaje. Aleksej stoji poleg njega in se ne nasmehne.
Oba moška sta stara 37 let, oba sta visoka in nagubana: pred vojsko sta se zanimala tudi za šport. Oba sta prebivalca Harkova. Oleksij in Mihajlo sta imela celo protetiko v istem zdravstvenem centru. Toda spoznala sta se in postala prijatelja kasneje, ko sta se pridružila prilagodljivim športom. Maja 2024 so se uvrstili v državno veteransko reprezentanco, ki bo naslednje leto zastopala Ukrajino v Kanadi, na Invictus Games Vancouver Whistler 2025.
Z njimi smo se pogovarjali med treningom reprezentance. Fantje so se strinjali, da se bodo pogovarjali o tem, kako so se pridružili oboroženim silam, o fronti in o svojih poškodbah. In tudi o tem, kako so šli skozi težko bolečo pot okrevanja, se prilagodili izgubi okončin, se ponovno odkrili v športu in začeli novo življenjsko obdobje.
“Začel sem analizirati svoje življenje in razumeti: tako izgleda njegov ud”
»Na splošno sem moral leta 2022 delati v tujino. 23. februarja je vzel potni list z vizumom. Toda naslednji dan se je vse spremenilo,« se spominja Oleksii Tyunin.
Stojimo ob steni v telovadnici, kjer trenira veteranska ekipa. Oleksij, ne da bi prekinil zgodbo, pritrdi protetično nogo s pritrditvijo pasu: »Najprej sem ženo odpeljal iz mesta, nato pa je odšla v tujino. Začel sem se pogovarjati s prijatelji in iskati enoto. Vojski se je pridružil 1. maja 2022.
Alexey Tyunin med treningom
Oleksij je živel v Saltivki, okrožju Harkova, ki je najbolj trpelo zaradi ruskega granatiranja. Ni sedel križem rok, dokler ga enota, ki jo je izbral, ni mogla najeti: skupaj z enim od svojih prijateljev je pomagal prebivalcem svoje soseske pri evakuaciji.
“Pridružil sem se Desnemu sektorju: bil sem lansirnik granat. Izkušnje služenja vojaškega roka in dejstvo, da sem leta 2014, na začetku vojne, nekaj časa pomagal vojski, opravljal določene naloge, sem prišel prav … Začeli smo hoditi v regijo Doneck in delali smo na fronti v regiji Harkov. Toda razumel sem, da hočem in lahko naredim več. Odločil sem se, da grem na kraj, kjer je zdaj največja “pločevinka”. Premeščen sem bil v tretjo jurišno brigado,« pojasnjuje Oleksij.
Usedel se je na klop v telovadnici, kovinsko nogo vrgel čez običajno in na telefonu prelistal fotografije iz tistih časov. Po bojnem usklajevanju v “Trojki” je začel hoditi z njo v “bojne” tiste. Na začetku enega od napadov je bil Oleksij ranjen. To je bil absolutno peklenski dan. Zdaj pa se borec tega mirno spominja.
“Morali smo priti na položaj. To je bila težka pot: mi, skupina šestih ljudi, smo tja prišli šele pozno zvečer. Mimogrede, noč na položajih je bila precej mirna. Čeprav je sovražnikovo topništvo streljalo na nas, do danes zjutraj ni bilo izgub. Zjutraj smo morali počakati na našeNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike, Toda malo prej nas je napadel. Z mano se je začelo to »mešanje«: v nogo me je ranila strojnica PKM,« je povedal Oleksij.
Veteran je branil državo kot del tretje jurišne brigade
Več krogel mu je prebodlo nogo, Oleksij je izgubil ravnotežje in padel na dno jarka, pri čemer se je premaknil z ognjene linije. To ga je rešilo: preostali naboji so žvižgali mimo njega.
“V bližini so bili tako imenovani “lyezhi” – začasni mitraljeski položaji mojih tovarišev. Eden od njih je videl mojo rano in takoj namestil podvezo. Zraven mene je bila moja prijateljica Rys, bojna medicinarka (ki je bila, mimogrede, uvrščena na Forbesov seznam “30 pod 30″) Bila je ena tistih, ki so se borili za moje življenje,” se spominja veteran.
V nogi je bila še ena rana, ki je med uporabo prvega podveznika niso opazili. In ko je Oleksij še naprej izgubljal moč (njegovi prsti so prenehali poslušati), je “Ris” našel to luknjo in blokiral krvavitev z drugim podvezom.
“Potem je Ris našel veno v moji roki in začel sipati fiziološko raztopino z drugimi potrebnimi tekočinami. To je storila v “jami” kljub sovražnikovemu granatiranju in bližini ruskih položajev. Spomnim se, da je takoj postalo lažje,” pravi veteran.
Alexey Tyunin med treningom
Tistega dne, ko je čakal na evakuacijo, je Oleksij izgubil zavest in se odločil, da je umrl: »Trenutek, ki se ga zelo dobro spominjam, je bil udarec ‘tanka’ poleg nas. Nato sem se silovito zatresel v tem jarku. Prejel je pretres možganov in tudi zaprt pnevmotoraks. Toda šele kasneje sem za to izvedel v bolnišnici.”
Oleksij utihne in pomisli, ko se ponovno spomni tega trenutka: »Sploh sem prenehal čutiti svoje telo, bilo je temno in zelo tiho. Tema, gostejša od najtemnejše noči. Toda misel je delovala. Začel je analizirati svoje življenje in razumeti: tako izgleda njegov ud… V tej temi sem si poskušal predstavljati, kakšno je moje telo zdaj. Ker nisem čutil ničesar. Mogoče me ni več, raztrgana na koščke. In za ta trenutek sem celo malo hvaležen usodi: imel je zelo močan vpliv na mojo zavest in še vedno ima. Nenehno računamo na to, da bomo kasneje naredili nekaj pomembnega, še vedno bomo imeli čas! In na ta način zamudimo veliko prijetnih, pomembnih trenutkov. Vendar ni treba ničesar odlagati: ni dejstvo, da boste to lahko videli “kasneje”.
Nenadoma so se vrnili vsi občutki in z njimi bolečina iz ran. Oleksij je odprl oči in videl, da se granatiranje nadaljuje, njegov tovariš pa je sedel poleg njega v jarku, stisnil ušesa: tudi on je bil pretresen, ko ga je ustrelil tank.
Bitka tistega dne je bila ostra, vendar so tovariši iz tretje jurišne brigade obdržali svoje položaje. Oleksij je bil na koncu evakuiran.
“Tovariš Andrij se je osredotočil na to, da me reši. Izvlekel me je iz jarka v smeri evakuacije, za to se mu bom zahvaljeval do konca življenja,« pravi Oleksij Tjunin, »potem je poklical druge fante. Bil sem že privezan na nosila, zato so me odnesli zadaj, sovražnik pa je še naprej streljal na nas. Kot da bi ga manj zanimali naši položaji in je moral za vsako ceno dokončati ranjence. Odvlekli so me v grapo, od koder me je odpeljalo oklepno vozilo, še enega ranjenca s poškodbo oči in truplo mrtvega tovariša. Ta fant je dobil strelno rano v srce, ni ga bilo mogoče rešiti.”
“Imel sem ‘belo vozovnico’, vendar si nisem mogel pomagati, da se ne bi pridružil vojski.”
Z Mihajlom Tarasenkom stojiva blizu veslaškega stroja. Veteran se dotakne zaslona na svojem pametnem telefonu: v posebni aplikaciji naredi športne nastavitve za svojo bionično nogo.
“Na tekmovanjih veslamo brez proteze, počivamo na eni nogi. Ko pa treniram pri nizki hitrosti, lahko poskusim z obema nogama,« se nasmehne Mihajlo, se usede in začne vleči ročaj simulatorja.
Veteran Mihajlo Tarasenko med treningom
“Leta 2023 sem veliko premislil. In odločil se je, da je čas, da se pridruži oboroženim silam. Prispel sem v svoj TCC, opravil vojaško zdravniško komisijo. Imel sem “belo vozovnico” [звільнений від військової служби у мирний час]. Občasni glavoboliOli: Niso mi dovolili storiti ničesar. Toda nisem si mogel pomagati, da se ne bi pridružil vojski. In potem, kot se je izkazalo, vojna ozdravi vse. Prilagodil se je službi: vedno je imel pri roki komplet tablet. Takoj, ko se je začelo, sem pil in simptomi so se zmanjšali. In že sem se lahko spopadel. Na vojaški zdravniški komisiji je zdravnik samo vprašal: ali razumem, kaj me čaka v vojski? Ali bom na primer lahko na sebe potegnil »posadko«, ki tehta 20 kilogramov? To lahko storim,« je odgovoril,« se spominja veteran.
Mihajlo še nikoli ni držal orožja v rokah: vse se je naučil iz nič. V Veliki Britaniji, kjer je potekala ena od stopenj usposabljanja, so mu zahodni inštruktorji svetovali, naj se preizkusi kot saper.
Strokovno usposabljanje se je končalo ravno takrat, ko se je končala priprava vojakov na poletno ofenzivo. Mihajlova saperska četa je bila zadolžena za odstranjevanje min za ukrajinske napadalne skupine in oklepna vozila.
»Delo je bilo težko: tukaj sem se pogosto spomnil zdravnikove fraze o ‘nošenju 20 kilogramov’,« ironično pravi Mihajlo. »Očistili smo prehode na minskih poljih: izza zaklonišča smo izvlekli sovražnikove tankovske mine in jih nato odnesli v kraterje po granatah. In to ni druga vrstica, to je »nič«: okupatorji vam niti ne dovolijo delati!
Mihajlo Tarasenko se je vojski pridružil leta 2023
Mihajlo in njegovi tovariši so izvajali odstranjene protitankovske mine. Še isti dan smo hodili po poti, očiščeni min, jo označili s trakom in kolci.
“Tja smo šli večkrat. Tretjič sem hodil: v jamo sem postavil mino in se vrnil. In zgrešil je dobesedno 1-2 centimetra: ob strani poti je zadel protipehotno mino, ki je ostala neopažena. Prva misel: kako so bratje? Toda mina ni bil šrapnel, samo jaz sem bil ranjen,« se spominja saper.
Mihajlo si je zagotovil prvo pomoč: prsti so bili poškodovani, zato je z zapestji vrgel podvezo čez raztrgano nogo, jo zategnil z zobmi in nato z zapestji zavil “ovratnik”.
“Plazil sem po poti do svojih tovarišev, ki so še bolj zategnili vrtljivo. V bližini je bil dežuran medevac in hitro so me pripeljali k njemu,« se Mihajlo ustavi v zgodbi, da izklopi simulator in ponovno preklopi način svoje jeklene noge na pametnem telefonu.
Veteran Mihajlo Tarasenko vadi na simulatorju
“Bolj ko me zdaj boli, močnejši bom jutri”
Najtežje je bilo prenašati in preživeti ne trenutek poškodbe in evakuacije, temveč obdobje po operacijah, ki se imenuje začetek okrevanja. Oba veterana pravita tole.
“Po poškodbi sem bil nekoliko zaskrbljen, da sem začel zelo mucati, in v očeh je bila “izguba ostrine”: posledice pretresa možganov. Skrbelo me je: ali bo vedno tako?« priznava Oleksij Tjutin.
V nekaj tednih je minilo. Ranjeni vojak je bil premeščen v drugo bolnišnico. In potem je nenadoma postalo veliko težje: »Fantomska bolečina je, ko se seznaniš z nečim novim in nimaš nobenega vpliva nanj. Nikakor. Ne morete ga ugasniti z zdravili, ne morete. In zelo težko se je zmotiti. Ta bolečina je nadležna, sploh ne moreš spati …”
Alexey Tyunin bo zastopal Ukrajino na igrah Invictus 2025
Neke neprespane noči je Aleksej začel govoriti svoji bolečini: »Daj, baraba, boli še več! Bolečina je hujša. Daj, poglejmo, kdo je kdo!”
“Odločil sem se, da bom to videl preprosto kot novo fazo usposabljanja, ki jo bom šel. In postal bom še močnejši, kot sem bil prej,” pojasnjuje veteran, “razumel sem: bolj ko me danes boli, močnejši bom jutri.”
Malo po malo se je borec navadil na bolečino in vse ostalo. Le nekaj časa ni mogel sedeti: zaradi “visoke” amputacije ga je šiv oviral, dokler se ni zacelil.
Mihajlo je pomiril svoje fantomske bolečine s pomikanjem po družabnih omrežjih. In tako sem na koncu našel ideje za nadaljnjo rehabilitacijo.
“Ko imaš nogo, ki je ni več, dva ali tri dni ne spiš, ne moreš storiti ničesar, ne moreš normalno gledati filma ali brati knjige. Lahko se brezumno pomikate po socialnih omrežjih. To sem skrival. In Postopoma sem začel iskati, kako se rehabilitirajo ljudje s podobnimi poškodbami. Nekoč sem naletel na videoposnetek moškega z amputacijo nad kolenom, ki je vstopil na goro Hoverla,” se spominja Mihajlo.
Veteran je sam iskal ideje za rehabilitacijo
Tudi sam je bil navdušen nad to idejo. In po protetiki in prilagoditvi na novo jekleno nogo je odšel.
“Takrat nisem vedel, kaj bo in kako bo izgledalo. Poleti 2024 sem izpolnil ta cilj: to sem storil z ženo. Na svojem računu je objavila videoposnetek vzpona in od nje je zbral več kot 200 tisoč ogledov. Moja žena je hodila poleg mene in samo molila, gledala me, kako odhajam,” pravi veteranski saper. “Najdragocenejša stvar se je zgodila kasneje: pisale so mi žene vojakov in fantje sami, ki so bili pravkar ranjeni. Povedali so, da jih je to motiviralo, da načrtujejo tudi odhod v gore. Vprašali so, kje naj dobijo protetiko in kako dobiti rehabilitacijo.
Spremenite družbo in pomagajte drugim
Oleksij in Mihajlo nadaljujeta s treningi: skupaj s 33 drugimi veterani se pripravljata na zastopanje Ukrajine na mednarodnem dogodku Invictus Games Vancouver Whistler 2025 februarja.
Izbor in pripravo reprezentance Ukrajine 2025 izvaja Ministrstvo za veteranske zadeve Ukrajine skupaj s proračunsko institucijo “Fundacija ukrajinskih veteranov”, Centrom za strateško komuniciranje “StratCom Ukrajina”, Centrom za pobude Republike Belorusije in nevladno organizacijo “Invictus Games Ukraine” v okviru Nacionalne strategije za okolje brez ovir, ki jo je sprožila prva dama Olena Zelenska, ob podpori FUIB, IT podjetja Ciklum in Predstavništva Nata v Ukrajini.
Prijatelji bodo tekmovali v več športih: od veslanja v zaprtih prostorih do skeletoniranja in teka na smučeh. Nekatere njihove vrste imajo nekaj skupnega. Toda Oleksij je član ukrajinske košarkarske ekipe na invalidskih vozičkih, Mihajlo pa bo igral odbojko v sedečem položaju. Medtem ko čakata na vrsto, da stopita na igrišče z ekipami, prijatelja postopoma vržeta žogo med sebe. In potem vas prosijo, da jih skupaj fotografirate. In spet kažejo “tehnične zmožnosti” bioničnih protez: šalijo se tako, da jih preklopijo in upognejo pod nepričakovanimi koti.
Aleksej Tiunin in Mihail Tarasenko
»Zdaj me fotografirajte s spominkom iz moje prejšnje službe,« vpraša Mihajlo in vzame prazen kovček z razstave, »lahko nastopim v oglasu za gospodinjske aparate. Napis fotografije: “Nov model robotskega sesalnika. V sekundi očisti deželo napadalcev v polmeru 30 metrov!'”
Mihajlo Tarasenko drži prazen trup iz tankovske mine
Oba fanta, ne da bi se dogovarjala, želita ostati v veteranskem športu. Pomagati namreč pri rehabilitaciji in socializaciji ranjenih tovarišev.
Mihail Tarasenko:
“Želim ustrezno predstavljati zastavo naše države v tujini. In tudi, da s svojim zgledom motivirate tiste fante in dekleta, ki zdaj začenjajo svojo pot rehabilitacije. In tistim, ki nas varujejo, da pokažemo, da jih čakajo v ozadju in so jih vedno pripravljeni podpreti.
Načrtujem delo z ranjenci, ki so bili amputirani kot adaptivni trener. Da bi to naredil, trenutno opravljam ustrezno usposabljanje in hkrati razvijam svoja socialna omrežja,” pravi veteranski saper.
Aleksej Tiunin in Mihail Tarasenko
Aleksej Tjunin:
“Želim razviti svojo medijsko prisotnost za javne dejavnosti. Pridružil se je enemu od televizijskih projektov o veteranih. Predvsem pa želim ljudem sporočiti, kakšna resničnost nas čaka. Tako da bo družba snela rožnata očala in začela razumeti, da bo več ljudi, kot sem jaz in moji bratje po orožju.
Na to želim pripraviti našo družbo. Da bi fantje in dekleta Iz vojne so se vrnili v najbolj udobne pogoje. V svojih družbenih omrežjih govorim o svojem življenju skozi prizmo samoironije, s katero vsak od nas [ветеранів] zdaj živi.
Ko mi rečejo, naj si opomorem, da si povrnem zdravje, lahko odgovorim: dovolj sem močan in zdrav, lahko vam ga posodim. Obstaja videoposnetek, kjer čepnem 50-krat na eni nogi. Naj mi ne želijo okrevanja, ampak ga bodo poskušali ponoviti sami,« se nasmehne veteran tretje jurišne brigade.
