V zadnjem času se Kitajska vztrajno oblači v togo “mirovnika” in poziva k pogajanjem med Ukrajino in Rusijo, ki jo je napadla. Konec prejšnjega tedna je predstavnik zunanjega ministrstva države Lin Jian ponovno izjavil: “Po našem mnenju je edini možni način za rešitev ‘krize’ dialog in pogajanja, zato bi morala mednarodna skupnost pomagati ustvariti pogoje za nadaljevanje neposrednih pogajanj med obema stranema v konfliktu.”
Praktična vrednost takšnih izjav je majhna, saj vodstvo nebesnega imperija ne imenuje boba boba: ne priznava Ruske federacije kot agresorja, ne zahteva, da umakne vojake iz Ukrajine in ustavi napade na civilno infrastrukturo svojih sosed. Da ne omenjam, da Kitajska ne bi smela prezreti mednarodnih sankcij proti kršitelju Ustanovne listine ZN, ki je Putinova Rusija.
Zato je povsem razumljivo, zakaj v Ukrajini takšno stališče kitajskih “tovarišev” povzroča kritiko in nezadovoljstvo. Mihajlo Podoljak, predstavnik urada predsednika Ukrajine, je na primer v intervjuju dejal: “Kitajska se ne bi smela omejiti le na trditev, da je konflikt mogoče rešiti s pogajanji. Za mir v Ukrajini je potrebno, da vpliva na Rusijo z zahtevo po umiku vojakov in prenehanju terorja.”
Žal tudi ukrajinske oblasti dejansko ne presegajo takšnih izjav. Pojavi se precej statična slika: iz Kitajske se slišijo besede o »ohranjanju miru«, Ukrajina se nanje odziva … tudi z besedami. Ustvarjen je bil videz, da se oblikuje ena najpomembnejših zunanjepolitičnih usmeritev.
Medtem pa kitajski dejavnik v svetovni politiki težko preceniti. Kitajska je eno vodilnih svetovnih gospodarstev, njen vpliv pa se razteza na ključne vidike svetovnega gospodarstva in varnosti. Prav tako ni skrivnost, da Kitajska ohranja strateško partnerstvo z Rusijo, ki se krepi, ko se vojna v Ukrajini stopnjuje. S pomočjo trgovine, posojil in dobave tehnologije je Ruska federacija lahko delno nadomestila gospodarske sankcije, ki jih je nanjo naložil Zahod.
Vse to prekiniti z drugo izjavo je kot poskušati vplivati na Sonce s prepričevanjem, da preneha “pljuvati” tokove vroče plazme proti našemu planetu.
Kako lahko Ukrajina najde pristop do Kitajske, da bi jo spodbudila k odločnejšemu posredovanju v konfliktu? Zgodovina zunanje politike kaže, da ima pragmatizem vedno ključno vlogo v odnosih z velikimi silami. Tu se lahko spomnimo, kako se je razvila interakcija Ukrajine z Združenimi državami, zlasti na predvečer novembrskih volitev.
Naj vas spomnim, da so med predsedniško tekmo po svetu in ukrajinskih medijih krožila poročila, da je Donald Trump razmišljal o možnosti zbliževanja z Rusijo in sklepanju sporazumov z njo, ki bi bili koristni za ZDA. V tistih dneh so številni strokovnjaki izrazili strah, da bi ZDA lahko zmanjšala raven podpore Ukrajini, še posebej, če bi Trump iskal gospodarske koristi od sodelovanja z Rusijo. Dejstvo, da ti strahovi niso neutemeljeni, so dokazale izjave evropskih politikov: pozvali so države EU, naj lahko neodvisno, brez sredstev ZDA, zagotovijo Ukrajini vso potrebno pomoč za obrambo pred rusko agresijo.
Situacija, če se kdo spomni, je bila videti precej razočarana. Vendar pa so tik pred ameriškimi volitvami postali znani predlogi predsednika Zelenskega za mir. Poleg zahteve za povabilo v Nato so vključevali klavzule o delitvi ukrajinskih virov in zamenjavi ameriških vojakov v Evropi z ukrajinskimi vojaki. Po poročanju Financial Timesa sta zadnja dva predloga še posebej zanimiva za Trumpa. Od takrat se je retorika spremstva izvoljenega voditelja ZDA začela neopazno in počasi mehčati. In sam Trump, ki je bil prejšnji teden v Parizu, čeprav pod pritiskom francoskega voditelja, se je strinjal, da se bo sestal s Zelenskim. Takšne stike je težko preceniti.
Zaenkrat še ni mogoče nedvoumno reči, da je gospod Trump popolnoma opustil idejo o končanju vojne “v 24 urah” s prisiljevanjem Ukrajine v mir, ki je zanjo neugodn. Obstajajo pa tudi znaki, da se ne bo odločil za to. Tako je novoizvoljeni ameriški predsednik po srečanju v Parizu dejal: “Vladimir Putin bi moral misliti, da je čas, da konča vojno, ker je izgubil. Ko izgubiš 700 tisoč ljudi, je čas. Ne bo se končalo, dokler ne pride mir.”
Donald Trump je tudi dejal, da razvija celoten koncept “o tem, kako končati to nesmiselno vojno”. Samozavesten, kot resen politik, ne more prezreti dejstva, da se niti predsednik Zelenski niti ukrajinska družba kot celota ne bosta strinjala z nepravičnim mirom.
Kakorkoli že, Trumpovo stališče do Ukrajine ni več videti tako neprijazno kot prej, še bolj pa – »prorusko«. Kako razložiti to spremembo? Mislim, da je pragmatizem, ki je neločljivo povezan s politiki, kot je Trump, igral vlogo. S strani Ukrajine so bili predlogi, ki jih je težko zavrnitiCurl. Dovolj je omeniti, da so naravni rezervati Ukrajine ocenjeni na vsaj 1 bilijon dolarjev, s predelavo pa na 10 bilijonov! Takšne številke podajajo strokovnjaki in premislijo vsakega svetovnega voditelja.
In tako mislim: toda razmere s Kitajsko bi se lahko razvijale po podobnem scenariju. Kako je Ukrajina v tem pogledu slabša od Rusije? Nič. Kitajska nima posebnega prijateljstva z Rusko federacijo – le praktični interes. Ukrajina bi morala nebesnemu cesarstvu ponuditi tudi zanimive gospodarske pobude, ki bodo koristile obema stranema.
Toda kaj lahko država v gospodarski stiski v resnici ponudi Kitajski, da bi spodbudila njeno dejavnejšo udeležbo v mirovnem procesu? Najprej ne smemo pozabiti, da je Ukrajina kmetijska država z velikim potencialom za proizvodnjo hrane. Kitajska se sooča z izzivi prehranske varnosti, zlasti v okviru globalnih podnebnih sprememb in naraščajočega prebivalstva. Sodelovanje z Ukrajino na področju kmetijsko-industrijske proizvodnje lahko postane ključni element, ki bo Kitajsko zanimal za tesnejše sodelovanje z Ukrajino.
Poleg tega lahko Ukrajina Kitajski ponudi dostop do svojih naravnih virov, kot so redke zemeljske kovine, ki imajo pomembno vlogo v kitajski industriji. Pomembno je tudi razvijati projekte na področju infrastrukture in logistike, zlasti glede na strateško lego Ukrajine na stičišču Evrope in Azije.
Natančneje, korake v tej smeri bi morali in lahko razmislili ukrajinski strokovnjaki, ki jih je v državi veliko. Na žalost se je urad predsednika Ukrajine, ki je skoraj popolnoma prevzel vajeti oblasti, spremenil v nekakšno zaprto “medsebojno zapletanje”, ki ga sestavlja zelo ozek krog ljudi, ki nimajo ustreznih kvalifikacij in imajo včasih dvomljivo preteklost. Posledično se je izkazalo, da je “strategija” zunanje politike zelo “puščajoča”. Besedo strategija sem dal v narekovaje, ker brez upoštevanja Kitajske to ni strategija, ampak umazana črka.
Povsem očitno je, da bi morala Ukrajina aktivno iskati partnerje ne le na zahodu, ampak tudi na globalnem jugu, kjer Kitajska zavzema osrednje mesto. Ukrajina lahko in mora uporabiti svoje strateške prednosti za izgradnjo koristnih odnosov z vsemi ključnimi svetovnimi akterji. Če bodo Ukrajinci uspeli prepričati Kitajsko, da ji bo podpora državi, ki se brani pred zunanjo agresijo, prinesla ne le politične in moralne, ampak tudi gospodarske koristi, bo Ukrajina dobila še enega močnega partnerja na mednarodnem prizorišču.
