“Moral bi se pripraviti na dogovor,” je samozavestno dejal Trump, ki se je skliceval na ukrajinskega predsednika Volodimira Zelenskega in mirovni sporazum z Rusijo. Ta izjava je bila podana na prvi tiskovni konferenci ameriškega izvoljenega predsednika po njegovi zmagi na volitvah 5. novembra. In to se je zgodilo v Villi Mar-a-Lago v Palm Beachu. Trumpovo stanovanje na Floridi je začasno postalo »druga Bela hiša«, za katero lahko samozavestno trdimo, da je pridobila večjo težo kot prva, tista v Washingtonu. Kako je nekoč papeževa rezidenca v Avignonu za nekaj časa postala pomembnejša od vatikanske.
Tako so novinarji z vsega sveta prišli v Mar-a-Lago, da bi slišali o načrtih lastnika hiše, da bi “Ameriko spet naredil veliko”. In dejal je, da namerava začeti z Ukrajino. To pomeni, da si prizadeva pridobiti slavo kot mirovni predsednik, hkrati pa verjetno tudi Nobelovo nagrado za mir.
Torej, kakšni so načrti Ukrajine za kmalu najvplivnejšo osebo na svetu? Trump je še vedno prepričan, da mu bo uspelo, če ne s korenčkom, potem z bičem za pogajalsko mizo med Zelenskim in Putinom. Vendar pa je izvoljeni predsednik v tej zadevi že izgubil nekaj iluzij, zlasti, da bo to mogoče storiti v 24 urah in da je vredno “samo prenehati streljati”. Poleg tega je končno spoznal, da bo končanje rusko-ukrajinske vojne “še težje kot konflikt na Bližnjem vzhodu”. In slednji v svoji sedanji fazi traja že skoraj osem desetletij in se ne namerava ustaviti. Kako si torej Trump s takšnimi primerjavami predstavlja spravo v rusko-ukrajinskem konfliktu?
“Na večini zemljišč ni niti ene stavbe. Ljudje se nimajo kam vrniti. Tam so samo ruševine. To je gnusno. Ljudje so ubijani v količinah, ki jih nihče še ni videl. Veste, obstajajo zelo ravna polja. In edina stvar, ki ustavi kroglo, je telo, človeško telo. In število ubitih vojakov na obeh straneh je astronomsko. Nikoli nisem videl česa podobnega« – je Donald Trump naslikal takšne apokaliptične slike novinarjem z ukrajinskih bojišč.
Kljub temu je lastnik Mar-a-Lago optimistično zagotovil, da bo ustavil vojno. “Poskušamo ustaviti vojno, to strašno, strašno vojno, ki se dogaja v Ukrajini, med Rusijo in Ukrajino. Dosegli smo majhen napredek, vendar je to težka situacija,” je trdil.
Na splošno so se pogovori o verjetnosti, če ne miru, potem vsaj premirja ali vsaj prekinitve ognja, v zadnjem času okrepili na svetovnih razpravnih platformah. Mnogi še vedno verjamejo v Trumpa kot izjemno učinkovitega menedžerja ne le na področju ekonomije in financ, ampak tudi na področju ohranjanja miru. Čeprav v prejšnjem mandatu ni pokazal nobenih posebnih sposobnosti na tem področju. Vendar pa glede pričakovanj Trumpovega prihoda trgi rastejo, delnice rastejo, tečaj bitcoina narašča, hkrati pa naraščajo stave na mirno rešitev rusko-ukrajinskega konflikta v stavnicah.
Iz katere tako neverjetne snovi lahko zraste upanje, da bo Trump končal to krvavo vojno? Navsezadnje sploh ne vemo, kaj namerava storiti. To pomeni, da posamezni odlomki “Trumpovih načrtov” krožijo v informacijskem prostoru. Vendar, kako avtohtoni so, in še bolj, koliko jih namerava Trump sam upoštevati, nihče ne more vedeti o tem. Celo samega sebe. Kako spretno je v zadnjih šestih mesecih spreminjal svojo retoriko in namere.
Še vedno pa obstaja nekaj fragmentov načrtov in poskušali bomo narisati nekaj, kar se bolj ali manj drži kupa z metodo interpolacije ali ekstrapolacije. Vse različice »Trumpovega miru«, ki so jih anonimno ali odkrito artikulirali predstavniki njegovega notranjega kroga, je značilna predvsem klavzula o »zamrznitvi konflikta na stični liniji«. Kdor je kaj osvojil pred trenutkom pogajanj, ga ima. Da, treba bo nekako rešiti “Kursko krizo”, če seveda naši fantje uspejo obdržati tujo mostišče do začetka pogajanj in vse kaže, da jim bo uspelo. Zato je mogoče izvesti nekaj ustreznih izmenjav ozemelj. Poleg tega je med vojskujočimi se stranmi vzpostavljeno demilitarizirano območje, podobno korejskemu. Vendar pa bo za razliko od korejske napolnjena s tujimi mirovnimi silami. Zdaj govorimo o dejstvu, da bodo to predstavniki evropskih vojsk. Poleg tega Kijev še vedno obljublja, da se ne bo pridružil Natu, vsaj naslednjih 10 (20?) let. Toda vojaška pomoč Ukrajini se ne ustavi. Rusko premoženje na Zahodu ostaja zamrznjeno, finančna podpora Ukrajini pa se nadalje oblikuje iz dividend od njih. Hkrati pa ukrajinska stran obljublja, da izgubljenih ozemelj ne bo ponovno osvojila z vojaškimi sredstvi. Diplomatsko je mogoče.
To je splošna slika prihajajočih mirovnih pogovorov. Ali bodo ti pogoji zadovoljili Putina? Bolj verjetno ne kot tako. Toda nevarnost recesije, demografske krize itd. igra proti temuTežave z umetno inteligenco, ki jih je povzročila vojna.
Pred kratkim sem pregledal pogovorno oddajo, v kateri so sodelovali številni tuji politologi (bili so predstavniki Nemčije, ZDA in Velike Britanije) o tem, kdaj se bo rusko-ukrajinska vojna končala. V razpravi se je razvilo naslednje soglasno mnenje: vojna se bo končala brez upoštevanja števila žrtev, porabljenih sredstev, uničenih mest ali še bolj povzročene okoljske katastrofe, ampak šele, ko bosta obe vojskujoči se družbi spoznali, da ne bo več mogoče pridobiti nobenih koristi z vojaškimi sredstvi. Da lahko sovražnosti, ne glede na to, kako se bodo nadaljevale, le še poslabšajo razmere v državah in družbah.
No, mnenje, kot pravijo diplomati v takih primerih, je zanimivo. Toda ali ima to kaj opraviti z realnostjo rusko-ukrajinske vojne? Ne preveč. Kajti zdaj je to ravno tisti edinstven primer, ko je možnost za omejitev ali nadaljevanje sovražnosti odvisna od enega samega dejavnika – od bioloških procesov v glavi ruskega diktatorja Vladimirja Putina. Javno mnenje v Rusiji že dolgo ni bilo niti najmanj pomembno. Poleg tega ga je skoraj nemogoče preučiti, tako zaradi pristranskosti socioloških institucij kot zaradi strahu anketirancev, da bi izbrisali nekaj narobe in zato prišli v mesnico.
Tako vojna proti Ukrajini, ki se je začela leta 2014, nikakor ni bila “Putinova vojna”. To je bil rezultat splošne namere celotne ruske družbe za imperialno veličino. Če na primer vzamemo priključitev Krima, potem jo je pozdravilo več kot 90 odstotkov Rusov, obstajal je tisti slavni »krimski konsenz«. Putin se je končno odločil, da je od ljudi dobil proste roke za kakršna koli agresivna dejanja v državi in v tujini.
To pomeni, da se popolnoma strinjam s trditvijo, da če ne bi bilo Putinove diktature, potem najverjetneje ne bi bilo vojne. Toda ne pozabimo, kdo je dovolil to diktaturo, kdo je z veselimi vzkliki glasoval za Putina, kdo je bil pripravljen na “vse v sartierju”, ki je bil tako vesel, da je Putin “vstal s kolen”? Isti ruski ljudje. Zelo enostavno je absorbiral ves ta propagandni strup o »podljudeh« Ukrajincev, o »geopolitični katastrofi dvajsetega stoletja«, o imperiju in na koncu o potrebi po maščevanju in obnovi.
Tako se danes v ruski družbi vse bolj širijo dvomi, da gre nekaj narobe s tem imperializmom, da vodja in krmar vodita nekje narobe. Zakaj se je to zgodilo? Da, ker se je Putin res izkazal za … bom, kot ga je pravilno imenoval ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki je komentiral neverjetno divjo izjavo kremeljskega kolega o raketnem dvoboju nad Kijevom. Toda kremeljskemu ološu je zdaj vseeno, ali družba odobrava njegova dejanja ali ne. V Ukrajini je skoraj nemogoče prodati družbi idejo, ki je ne odobrava. V Putinovi Rusiji je enostavno.
Zato si je težko predstavljati, kakšen argument je Trump sposoben izvleči, da bi bil prepričljiv za Putina.
