Glavni svetovni dogodek prejšnji teden je bil padec Asadovega režima, ki je deset dni prej veljal za skoraj večnega. To se pogosto zgodi – diktator danes govori iz stavbe parlamenta, štiri dni kasneje pa leži ustreljen nekje v provincah. Zdi se, da je Bashar al-Assad v tej situaciji precej dobro zaključil svojo tiranijo. Zdaj pa o tem ne bomo govorili, saj se po letu 2016 ni veliko razlikoval od “DPR” in “LPR”, ki sta nastala nekaj let prej. Kot je pokazala ofenziva upornikov, se je brez podpore in zaščite ruskih vojakov režim sirskega diktatorja izkazal za ničvrednega.
Zato bomo zdaj govorili o glavnem poražencu prejšnjega tedna v Siriji – Vladimirju Putinu, ki je po našem mnenju utrpel tri resne poraze med Alepom in Damaskom hkrati. Začnimo z ne najbolj očitnim, vendar nič manj pomembnim. Ko se je Kremelj odločil podpreti Bašarja al Asada, potem ko so ruska letala bombardirala Alep in ustavila državljansko vojno pod bolj ali manj sprejemljivimi pogoji za sirskega privrženca, je Rusija dejansko prevzela odgovornost za stanje sirske provladne vojske. Vsaj ministrstvo za obrambo Ruske federacije se je redno ponašalo z različnimi skupnimi vojaškimi vajami, procesom usposabljanja in usposabljanja Asadovih vojakov, s čimer je na vse možne načine pokazalo, da je “naš oklep močan in naši tanki hitri”.
In dobesedno ducat preteklih dni je pokazalo, da so se vsa ta prizadevanja, ki jih je tako aktivno spodbujala ruska stran, izkazala za prave Potemkinove vasi. Fantastika. Imitacije. Milni mehurček, ki poči ob najmanjšem dotiku. Sirska vojska se praktično ni uprla uporniškim enotam in pokazala svojo popolno nesposobnost. Mimogrede, tudi ruske čete, ki so ostale na ozemlju Sirije – čeprav so se od njih, od njihovega letalstva, pričakovale pomembne, če ne ključne in odločne akcije. Toda nič od tega se ni zgodilo. Svet je videl, da so ruske oborožene sile, tako kot branilec kot »starejši brat«, učitelj in mentor, ničvredne.
Drugi neuspeh je najbolj očiten in razumljiv vsem. To je geopolitični poraz Rusije in ne zadeva le regije, v kateri se je zgodil, Bližnji vzhod, ampak tudi globalne razmere kot celoto. Ravno kot izhod, oziroma bolje, se je beg Združenih držav Amerike iz Afganistana spremenil v težave za Združene države ne v Srednji Aziji, ampak v svetu kot celoti. Ni zaman, da se verjame, da je bil eden od razlogov, ki je Kremelj spodbudil, da je začel popolno vojno v Ukrajini, ravno afganistanski primer Bele hiše – pravijo, da so ZDA šibke, predajo se “svojim”, zato se ne bodo veliko zavzele za Ukrajino.
Zdaj je situacija nasprotna. Rusija je že pokazala svojo šibkost, če ne celo šibkost. Poleg tega so ZDA zavestno zapustile Afganistan (čeprav je bila to geopolitična napaka, vendar so ameriške oblasti to napako naredile same) in Ruska federacija je dejansko izgnana iz Sirije. In ona, ki se je v začetku leta 2022 štela za skoraj drugo središče bipolarnega sveta, glede tega ni mogla storiti ničesar. Nisem hotel – kar je pravzaprav še slabše za ugled same Rusije. Navsezadnje se velike sile, kot veste, “borijo po vsem svetu”, to pomeni, da imajo ali bi vsaj morale imeti svoje interese v različnih regijah sveta. Sredozemsko morje, Bližnji vzhod, je ena od večnih konfliktnih regij, kjer morajo biti geopolitični akterji preprosto zastopani.
In Rusija je to storila v zadnjem desetletju. Reševanje Asadovega režima, vzpostavitev vojaških oporišč na sirski obali so bili resen uspeh Putinovega režima. Celo simbolično – če se spomnite, da so ruski cesarji in sovjetski generalni sekretarji poskušali pridobiti svoje podporne točke v Sredozemskem morju – in to je storil samo on, Vladimir Putin. In zdaj so se te ideje, te večne sanje ruskih imperialistov (ne glede na to, pod kakšnimi zastavami korakajo) razpadle kot hiša iz kart. In Kremelj v tej situaciji ni storil ničesar. Asadov politični azil v Moskvi je postal smešen maksimum. Vsi so bili že zbrani v tem podimperiju zla – gruzijski uporniki 90. let in prvi predsednik Kirgizistana Askar Akajev in naš Viktor Janukovič, spomnimo pa se lahko še enega azijskega marionetnega diktatorja Babraka Karmala, ki je bil v Afganistanu prikrajšan za vso oblast in poslan v izgnanstvo v Moskvo, kjer je umrl v postsovjetskih časih. (In zadnji komunistični voditelj Vzhodne Nemčije, Erich Honnecker, ki je bil blizu kadetu Putinu, ni ostal v Moskvi samo zato, ker je imel družino v Čilu – drugače bi tudi Karmalu delal družbo.) Zdaj se bo nekdanji sirski diktator pridružil tej hmeljarski družbi. Nekakšen klub poraženih tiranov, ki jim ni pomagala obdržati oblasti niti Rusija – kljub vsem svojim geostrateškim maniram.
Torej obstajata dva poraza – vojaški in politični. Kaj je tretji? In tretji je ukrajinski poraz. Kaj ima Ukrajina opraviti s tem, na kateri strani našo vojno v sirskem državljanskem konfliktu, v katerem je bila Rusija le ena od strani? Na dejstvo, da so v Siriji Putin in drugi nehote pokazali, da lahko izgubijo tisto, kar imajo za svoje. Lahko se za vedno odrečejo temu, kar so prejeli (vzeli). In to ni samo izguba Hersona, na ulicah katerega so poleti 2022 obesili plakati »Rusija je tukaj za vedno«, ampak še veliko več. To je izguba vsega, kar je bilo pridobljeno s kriminalnimi dejanji.
Seveda so ruski interesi in vpletenost v ukrajinsko temo veliko večji, globlji kot v Siriji – čeprav se je zdelo, da je »Rusija tukaj za vedno«, je Kremelj organiziral koncerte, pripeljal strokovnjake iz »Kaj?Kje?Kdaj?«, skratka, ustalil se je kot doma. Toda pritisk na agresorja je lahko tudi drugačen. Za izgon Rusije iz Sirije je bilo dovolj več deset uporniških enot (tudi če so bili za Turčijo, Turčijo in ZDA). In prisiliti Rusijo, da zapusti Ukrajino, zahteva veliko več truda, to je očitno. Toda sirski primer je pokazal, da če bo vložena količina napora, ki ustreza cilju, se bo Rusija predala svojega, ne bo nikamor šla.
Zato je treba skozi prizmo prihodnjega ukrajinskega poraza Rusije – katerega obrise se lahko začnejo videti po inavguraciji Donalda Trumpa – obravnavati propad režima Bašarja al Asada. S tem, ko dajete »svoje« na enem mestu, že vsem pokažete svojo šibkost. Zato bodite prepričani, da boste morali dati nekaj drugega. Tudi če je to »lastno« za vas tristokrat sveto in celo zapisano v ustavi. Mimogrede, vse sindikalne republike so bile vpisane tudi v ustavo ZSSR – in kje je ustava zdaj? In tradicije prepisovanja zakonov, zlasti osnovnih, so tako razvite v Rusiji …
