Začetek zime na svetu sta zaznamovala dva dogodka, ki se zdita nepovezana. Kaj je lahko skupnega med protesti gruzijske opozicije in civilne družbe proti prekinitvi procesa evropskega povezovanja in ofenzivo proturških oboroženih skupin, ki nasprotujejo Asadovemu režimu, v severni Siriji? Medtem pa tukaj obstaja povezava – in povezava je zelo zanimiva. Še posebej za nas.
Nobena skrivnost ni, da je sirskega diktatorja Bašarja al Asada pred porazom rešil Vladimir Putin. V to bližnjevzhodno državo je poslal ne le redne čete, katerih glavno vrednost je igralo letalstvo, temveč tudi enote zasebnega vojaškega podjetja “Wagner” (ki, kot smo kasneje izvedeli od samega Putina, ni bilo povsem zasebno – ali sploh ni zasebno). Prav ta poteza Rusije je pomagala Asadu ostati v Damasku in podaljšala državljansko vojno, ki je takrat trajala tri leta, za skoraj še eno desetletje.
Toda tudi za sedanjo gruzijsko vlado, priznajmo, štrlijo ruska ušesa. In kako bi lahko bilo drugače, ko je dejanski lastnik te južnokavkaške države ruski poslovnež Boris Ivanišvili – ki se je šele po vrnitvi v domovino spomnil, da je pravzaprav Bidzin. Mislite, da bi se Zvezna varnostna služba lahko zanimala za poslovneža, ki je v Rusiji že skoraj dve desetletji dobro služil? Prosim vas, da vprašanje obravnavate retorično.
In da bi to naredili, ni treba iskati nobenih skrivnostnih povezav – dovolj je samo pogledati dejanja gruzijskih oblasti pod neposrednim ali posrednim vodstvom Ivanišvilija. Ta zadnji korak, ki ga vsi Ukrajinci zelo dobro poznajo, je zavrnitev evropskega povezovanja države. To je čisti cosplay Viktorja Janukoviča. Pa tudi vse, kar se v teh dneh dogaja na ulicah Tbilisija – protesti disidentov in dejanja oblasti. (Ločeno bi lahko izpostavili dejanja reformirane gruzijske policije, ki se ne razlikuje od ukrajinske policije 2013-1, vendar to ni tema tega članka.)
Tako v Siriji kot v Gruziji imamo tako ali drugače, odkrito ali prikrito, geopolitične interese Rusije. In zdaj so ti interesi Kremlja dobili resen udarec. In ta udarec ni naključje. Na južnem Kavkazu je Ivanišvili pripeljal razmere do vrelišča z dejanji svojih lutk na oblasti med parlamentarnimi volitvami. Toda tam mu je nekako nenaklonjenost nekaterih Gruzijcev do nekdanjega predsednika Mihaila Sakašvilija in njegove stranke nekako igrala v roke. In v primeru evropskega povezovanja – tako kot v Ukrajini pred 11 leti – gruzijska družba ni več kos ozkim strankarskim interesom. Pravzaprav imamo zdaj v Tbilisiju, figurativno rečeno, bifurkacijsko točko – in zdaj, prvič v zadnjih letih, Ivanišvilijevo stališče ni tako močno, kot bi si želel.
V Siriji so razmere še bolj zanimive. Kajti tukaj je bil sirski konflikt prekrit z vojno v južnem Libanonu, kjer je Izrael dejansko premagal Hezbolah. In ti teroristi, ki jih izraelski vojaški strokovnjaki neposredno imenujejo iranske posredniške sile, so bili partnerji Asadovega režima v regiji. Sirski diktator je izgubil podporo teh partnerjev – ki zdaj niso dorasli Damasku, radi bi preživeli tukaj sami – kar so takoj izkoristili njegovi strateški nasprotniki. Govorimo o turškem predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu, ki stoji za uporniki, ki so zavzeli Alep in odšli dlje na vzhod, in ZDA, ki podpirajo druge, bolj zmerne opozicijske osebnosti.
In kaj je južni Kavkaz in Bližnji vzhod? Balkan so nekoč imenovali »skladišče prahu Evrope«. Torej, te regije so tudi takšne revije za prah. Onkraj Kavkaza je Rusija nenehno ustvarjala različne probleme – začenši s problemom Karabaha, ki je brez sodelovanja sovjetskega vodstva prerasel v popolno vojno. Posledice tega so Kremlju omogočile, da nadzoruje ne le Armenijo (kjer je bil nadzor skoraj popoln, vse do vojaške baze v Gjumriju), ampak tudi Azerbajdžan – kdo se želi ukvarjati z državo, ki ima nerešen ozemeljski konflikt in se lahko v vsakem trenutku spet vrže v plamene vojne? Ni treba govoriti o Gruziji z zasedeno Abhazijo in Južno Osetijo.
Toda tudi po premagovanju Sakašvilija je bil Bidzina-Boris Ivanišvili prisiljen igrati po določenih pravilih Zahoda. Neradi, vendar vseeno, in zdaj je situacija dosegla točko, ko ni več mogoče tako za vaše kot za naše. Karte so končno razkrite, tako da se bo Gruzija popolnoma vrnila v orbito Ruske federacije ali pa bo Kremelj končno izgubil tudi to državo.
Bližnji vzhod je skladišče smodnika po vsem svetu. Tu je območje Gaze, jug Libanona, Huti in Sirija. Toda palestinsko enklavo in del Libanona, ki ga zaseda Hezbolah, se je Izrael dejansko že ukvarjal. Roke moči še niso dosegle Hutijev, vendar ni dvoma, da bodo. Bab-eMandebova ožina je zelo pomembna logistična pot za celotno svetovno gospodarstvo, da to vprašanje ostane nerešeno.
Vendar Rusija ni bila neposredno vpletena v vse te konflikte. In v Siriji sem to storil. Zato poraz Asadovega režima ni le udarec geopolitičnim načrtom in ambicijam ostarelega kremeljskega diktatorja. To je tudi udarec neposredno za Rusijo, za njen “omejeni kontingent”. Udarec, na katerega se Rusija na splošno nima ničesar odzvati.
Da, nič. Ker je bil Wagner PMC dejansko uničen po bakmutskem mlincu za meso in Prigožinovi vstaji. Letalstvo ruskih letalskih sil, ki je leta 2015 odigralo pomembno vlogo pri reševanju Asada, si ne more več privoščiti tako obsežnih akcij, saj je vojna v Ukrajini v ospredju. Ukrajinska vojna ni pokazala le mizantropske narave Putinovega režima, ampak je Rusiji zavezala tudi roke v drugih regijah sveta, potem ko se je vlekla tri leta. Ker Vladimir Putin preprosto nima dovolj sredstev za vse svoje muhe, za vse svoje diktatorske prijatelje. Kaj naj rečem – za lastne potrebe Donbasa krade granate in rakete iz Severne Koreje, česar Rusija prej preprosto ni opazila.
Zdaj ne moremo vedeti, kakšen bo izid dogodkov v Gruziji, Rusiji, kaj se bo zgodilo s Hezbolahom, Hutijem in navsezadnje, kako dolgo bo trajala vojna v Ukrajini (ali bo nanjo vplivala vrnitev Donalda Trumpa na oblast). Zdaj pa se zdi, da se v svetu postopoma začenja odvijati »protiruska zima«, v nasprotju z »rusko pomladjo« leta 2014 v Ukrajini.
