Sredi oktobra je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski prisilil mednarodne strokovnjake (ukrajinske in tuje), da vročično razpravljajo o vprašanju jedrskega statusa Ukrajine. Ali so za to obstajali resnični razlogi? Težko je reči, le da je ukrajinski voditelj mimogrede omenil jedrsko orožje. Ali je to storil namerno, ko je imel določeno idejo? Mogoče. Ali pa bi lahko brez razmišljanja izbruhnil – naš predsednik ima takšno napako.
Spomnimo se, kaj točno je Volodimir Zelenski povedal na tiskovni konferenci v Bruslju, ko se je dotaknil teme Budimpeštanskega memoranduma: “Govorimo o dejstvu, da če se Ukrajina ne bi odrekla jedrskemu orožju, bi bila dežnik. Ali pa bi morali imeti nekakšno zavezništvo … Izbrali smo Nato. Ne jedrskega orožja, mi smo izbrali Nato.”
Zdaj je minilo 30 let od podpisa tega zloglasnega memoranduma iz Budimpešte. Vendar problem, čeprav ga je Zelenski nekoliko nerodno formuliral, ni izginil, ampak se je poslabšal.
V tem kontekstu sem se spomnil svojega prvega potovanja v »kapitalistični svet«. Bilo je februarja 1994. Takrat sem bil še študent Fakultete za novinarstvo in imel sem veselo priložnost obiskati Leuven v Belgiji kot del delegacije “Študentske bratovščine”. To je čudovit univerzitetni kampus v bližini Bruslja. Tja so nas povabili aktivisti študentske organizacije Katoliške univerze v Leuvnu. Med dogodki, ki so bili organizirani za nas, je bila tudi razprava, kjer smo bili ukrajinski študenti glavni razpravljavci. In ne samo Spuds in lokalna ukrajinska diaspora so nas prišli poslušati, ampak tudi univerzitetni profesorji, ki so bili zainteresirani za informacije iz prve roke o razmeroma novi, še vedno neznani državi.
Treba je omeniti, da se je svetovno zanimanje za Ukrajino ponovno povečalo. To je bilo zaradi našega jedrskega orožja, ki smo se mu prostovoljno in dejansko neumno odpovedali. Tako takrat zloglasni Budimpeštanski memorandum še ni bil podpisan. Toda vprašanje je že temeljito rešeno med Leonidom Kravčukom, Borisom Jelcinom in Billom Clintonom. Poleg tega so bili že podpisani sramotni sporazumi Massandra, v njih pa je poleg popolnoma nepravične delitve črnomorske flote obstajala tudi klavzula o “odstranitvi jedrskih bojnih glav strateških jedrskih sil, nameščenih v Ukrajini”. To pomeni, da je bila v času zgoraj omenjene razprave v Leuvnu izguba jedrskega orožja in jedrskega statusa Ukrajine tako rekoč medicinsko dejstvo.
Takrat so bila poročila o prostovoljni zavrnitvi jedrskega orožja Ukrajincev v zahodnem svetu sprejeta z velikim navdušenjem. In to je razumljivo: neka mračna nova država, nagnjena k nacionalizmu (ker želja po nacionalni suverenosti ni nič drugega kot oblika nacionalizma), opušča tak dejavnik globalne nevarnosti, kot je jedrsko orožje. In tako iz strateških kot taktičnih, poleg tega pa tudi iz bombnikov, ki so sposobni nositi takšno orožje.
Zato ni presenetljivo, da so nam v tej panelni razpravi zastavili »retorično« vprašanje: ali smo, tako kot ves zahodni svet, zadovoljni z odločitvijo naše vlade, da se odpove jedrskemu orožju? Kako veliko je bilo presenečenje in razočaranje občinstva, ko smo odgovorili nikalno. Kot najstarejši predstavnik delegacije sem zmedenim Belgijcem poskušal razložiti, da smo na splošno še vedno proti jedrskemu orožju in jedrski razorožitvi po vsem svetu, vendar… Vendar izgubljamo dokaj močno odvračanje v ozadju agresivnih namenov Rusije, ki nam je pravkar odvzela večino črnomorske flote in baze v Sevastopolu.
Kasneje, na improviziranem bifeju po razpravi, je k meni prišel študent iz Leuvna in me z grenkim nasmehom na obrazu vprašal ali očital: “No, kako to, da smo bili tako veseli, da ste se odpovedali jedrskemu orožju, in to govorite tukaj.” Poskušal sem mu najprej opisati varnostne razmere v Ukrajini, njeno negotovost pred rusko agresijo. Navedel mu je primere takšne agresije v Gruziji in Moldaviji, provokacije proti baltskim državam. Spomnil ga je na besede enega najbolj priljubljenih ruskih politikov tistega časa, Vladimirja Žirinovskega, ki je Ukrajini grozil z vojno in okupacijo. “Ne, ni resno, kdo je ta Žirinovski? Politično obrobno. Nima nobenega vpliva na politiko Kremlja,” mi je nasprotoval moj kolega, ki se je izkazal za študenta političnih znanosti in se je zelo zanimal za vzhodnoevropske zadeve.
Tako je bil Zahod prepričan, da je Rusija trdno na poti demokracije in sodelovanja s civiliziranim svetom. Da tamkajšnje razmere popolnoma nadzoruje predsednik Boris Jelcin – demokrat, čeprav nepopoln, ne brez nenavadnosti in slabih navad. A še vedno je svoja oseba.
V tem kontekstu se nehote spominjajo besede Gerharda Schröderja. Ko se je kot nemški kancler prvič srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ga je imenoval “kristalno čist demokrat”. Hočem reči, da ko zahodni politiki nekoga v Rusiji imenujejo “demokrat”, potem je treba to obravnavati z določeno mero skepticizma. Celo precej velik delež.
Tako februarja 1994 skoraj nihče na Zahodu ni dojemal Rusije kot grožnje. Evforija miru, ki se je začela s padcem berlinskega zidu, še ni minila. Seveda je bilo nekaj sumov, da so vojne v Pridnestrju, Abhaziji, Južni Osetiji itd. potekale po ukazu Kremlja prek različnih “posrednikov”. Toda zaradi splošne dobre ideje o miru na vsem svetu lahko na takšne malenkosti gledamo prezir. Celo do streljanja ruskega parlamenta s tanki jeseni 1993 in za spremembo ustave Ruske federacije.
Obžalujem, da sem tudi jaz, tako kot velika večina Ukrajincev, pred 30 leti imel malo pojma o situaciji, ko bi se Rusija tako močno spremenila, da bi šla v odprto vojno proti Ukrajini. Različne skrite motnje – popolnoma sem si predstavljal. Kot na primer aktivna ruska pomoč Leonidu Kučmi med volilno kampanjo istega leta 1994. Takrat je bil nedvoumno obravnavan kot proruski kandidat, zakaj ne bi pomagal. In Kučma je bil tisti, ki je s podpisom zloglasnega Budimpeštanskega memoranduma končno ustavil odpravo jedrskega statusa Ukrajine.
Čeprav iskreno priznam, da sem celo jaz, dejaven kritik memoranduma, upal, da se bodo sporazumi v Budimpešti kljub njihovi absolutni formalnosti in pogojenosti še vedno izvajali. Obstajalo je upanje za »vsemogočno Ameriko«, ki nam v tem primeru ne bi dovolila, da bi bili užaljeni, in bi na njeno mesto postavila drzno Rusijo. Da, jasno je, da je bil memorandum sam po sebi pravna fikcija, ni imel niti najmanjše pravne moči, nikakor ni ščitil Ukrajine, ni prisilil držav podpisnic, da bi nam priskočile na pomoč v primeru zunanje agresije. Kljub temu je bil dokument podpisan v procesu ukrajinskega prenosa celotnega jedrskega arzenala in celo odpovedi jedrskemu statusu. Na podlagi te okoliščine sem na primer sklepal takole. Ukrajina je postala prva država, ki se je prostovoljno odrekla obstoječemu jedrskemu orožju. Člani jedrskega kluba so zelo odvisni od dejstva, da ima jedrsko orožje čim manj držav. Zato bodo storili vse, da prepričajo preostali svet: v nobenem primeru ne ustvarjajte atomskega orožja, če pa ste ga že ustvarili, nam ga lahko varno izročite v skladu z našimi železnimi varnostnimi jamstvi. To vas ne bo naredilo manj zaščitene, nasprotno, zdaj bomo delovali kot poroki za vašo varnost in v primeru napada na vas vas bomo zaščitili z vsemi našimi silami in sredstvi.
Torej, tudi če bo Rusija nekega dne poskušala prelomiti svojo obljubo in šla v vojno proti nam, bodo Združene države storile vse, kar je v njihovi moči, da bi nas zaščitile, vse do neposrednega vojaškega spopada. Kajti če Združene države (in po možnosti v zavezništvu s Francijo in Veliko Britanijo) ne postanejo gora v naši obrambi, potem se nihče v prihodnosti ne bo več želel odreči jedrskemu arzenalu. Namesto tega se bo nasprotno odločil, da ga je vredno zgraditi. To pomeni, da celotna globalna politika neširjenja jedrskega orožja, katere cilj je preprečiti pridobitev jedrskega statusa s strani držav, ki ga niso imele pred letom 1967, leti pod mačjim repom.
Ta moja upanja je hitro razblinila tako imenovana »ruska pomlad« leta 2014. Rusija je po obsežni invaziji naredila kontrolni strel v glavo upanja, ko je s svojim jedrskim orožjem izsiljevala Ukrajino in ves svet. Še posebej z orožjem, ki smo mu ga prostovoljno predali pred 30 leti.
