Rusija kljub gospodarskim in vojaškim težavam še naprej uresničuje svoje imperialne ambicije, vojna v Ukrajini pa postaja ključni preizkus za mednarodno varnost. Čeprav se pojavljajo mirovni predlogi, vsak od njih tvega, da bo nagradil agresorja in spodkopal temelje mednarodnega reda.
Ali v vzhodni Evropi obstajajo znaki, ki bi kazali na skorajšnji mir? Na prvi pogled je mogoče na ta način razlagati številne nedavne trende. Po eni strani je Ukrajina pod ogromnim pritiskom – tako na bojišču kot na mednarodni ravni. Ruske oborožene sile počasi, a zanesljivo napredujejo v Donbasu, ruski napadi na ukrajinsko energetsko infrastrukturo pa postajajo vse bolj uničujoči.
V ZDA je novoizvoljeni predsednik Donald Trump napovedal, da želi vojno čim prej končati. V zahodni in srednjevzhodni Evropi se je pojavila falanga populističnih strank, za katere so mednarodno pravo, evropska solidarnost in demokratične vrednote – in s tem usoda Ukrajine – v najboljšem primeru drugotnega pomena. Ne samo radikalna levica in desnica, ampak tudi nekateri centristični politiki, vključno z nemškim kanclerjem Olafom Scholzom, se zavzemajo za potencialne mirovne sile, katerih zdrava pamet naj bi preprečila stopnjevanje vojne.
Po drugi strani pa je Putinova vladavina v Rusiji pod gospodarskim pritiskom. Inflacija narašča, rubelj pa pada. Ruske človeške in materialne izgube na ukrajinski fronti so ogromne in Moskva jih lahko le delno nadomesti. Na Bližnjem vzhodu, južnem Kavkazu in v Srednji Aziji Rusijo izrinjajo kot dejavnik moči, s tem pa Putin izgublja ugled geopolitičnega stratega. Tako v Ukrajini kot v Rusiji nedavne ankete kažejo, da je večina prebivalstva za zgodnje premirje v Donbasu.
Ali to Evropi končno daje priložnost, da vojno konča za vedno? Malo verjetno, saj večina dobrih namenov in predlogov v tej smeri vodi v slepo ulico. Številni načrti za prekinitev ognja in daljnosežnejše zamisli o poravnavi ne upoštevajo osnovnih preferenc vpletenih strani. Nasprotujejo ambicioznim hegemoničnim težnjam Rusije in osnovnim varnostnim interesom Ukrajine. Formula “nič o Ukrajini brez Ukrajine” ni le plemenita politična maksima, ampak tudi jamstvo za preživetje Kijeva. Rusija si prizadeva ne le omejiti ukrajinski narod, ampak ga odpraviti kot neodvisno kulturno skupnost in suvereno nacionalno državo.
Vendar pa številni mirovni projekti zavestno ali nezavedno temeljijo na strategiji reševanja konfliktov, ki predpostavlja, da bo ruska vojaška agresija nagrajena in Ukrajina, nasprotno, kaznovana zaradi odpovedi jedrskemu orožju. Podobno kot posledice malomarnega odnosa sedanjih generacij do okolja bi mednarodno priznanje ruske zmage v Ukrajini postavilo tempirano bombo v mednarodni varnostni sistem. Delna prekinitev ognja je danes morda mogoča za nekaj časa. Vendar pa bo utrditev ruskih ozemeljskih pridobitev in/ali izguba suverenosti Ukrajine prispevala k ponavljanju in posnemanju dejanj poznejših ruskih ali drugih revizionističnih vlad.
Poleg tega bi bilo ozemeljsko in/ali politično skrajšanje ukrajinske nacionalne države, zapisano v pogodbi, opozorilni znak za druge države sveta, ki so razmeroma šibkejše v primerjavi s svojimi sosedami. Ne glede na to, ali so bile vlade demokratično izvoljene ali so prišle na oblast na nedemokratičen način, bodo mnogi ponovno premislili o svojih strategijah nacionalne varnosti. Verjetnost regionalne oboroževalne tekme se povečuje. Novi programi jedrskega orožja in prenehanje veljavnosti Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja in Konvencije o kemičnem in biološkem orožju bodo postali resnični scenariji.
Številni podporniki delne predaje Ukrajine se zdaj predstavljajo kot prijatelji miru in nasprotniki vojne. Vendar pa morajo reči ne samo “A”, ampak tudi “B”: cena ruske zmage, ki je trenutno edini možni začasni konec vojne, ne bo le očitna krivica za Ukrajino. To bo pomenilo tudi spodkopavanje mednarodnega sistema držav.
Človeštvo bi vstopilo v nekakšen »novi stari svet«: močnejši bi spet začeli premikati meje, imperialne sile bi vojaško zatrle šibkejše, ekspanzionistične vlade pa bi nekaznovano zagrešile genocid. Samo tisti, ki so pripravljeni plačati tako visoko ceno, imajo pravico zahtevati prenehanje dobave orožja Ukrajini, odpravo sankcij proti Rusiji in prenos ukrajinskih trofej v Moskvo – zasedena ozemlja, deportirani otroci, razlaščeno premoženje itd.
Mnogi navidezni prijatelji miru ne opazijo, da s svojo retorično podporo spodbujajo ruske imperialiste in vojne hujskače. Večina domnevnih nasprotnikov vojne v Evropi pozabi ali zamolči dejstvo, da gre za nagrajevanje napadalcevkampanje in s tem povečajo verjetnost prihodnjih vojn. Navsezadnje bomo zdaj razmislili o tem, da bi agresorju dovolili, da žanje sadove svoje agresije, kot deeskalacijo in ne kot lažno pacifistično strategijo, ki povečuje verjetnost ponavljajoče se uporabe sile.
Poleg nevednosti o visoki stopnji kolateralne škode za svet in njegovo varnostno politiko v primeru ruske zmage mnogi podporniki pogajanj trpijo zaradi političnega kretenizma glede ruskih imperialnih namenov. Današnje moskovsko vodstvo morda še nima popolnoma fašističnih značilnosti, vendar si prizadeva za veliko več kot le omejevanje suverenosti in zaseg ozemelj v Ukrajini. Končni cilj ni le odprava neodvisne ukrajinske nacionalne države, kolikor je to mogoče.
Ukrajina je tudi politični poligon za preizkušanje, geostrateško orodje, območje vojaške namestitve in rezervoar virov za Rusijo, da si prizadeva za širše cilje v vzhodni Evropi in širše. Od leta 2022 tako sovražnost Moskve kot njeni cilji do Zahoda vztrajno naraščajo. Osvojitev Ukrajine zdaj ni toliko nagrada, kot prvi korak v temeljnem prestrukturiranju evropske in svetovne politike, ki si jo prizadeva Moskva. To ne pomeni takojšnjega nadaljevanja kinetične vojne zunaj Ukrajine. Ponavljajoče se grožnje Moskve, da bo uporabila konvencionalno orožje in orožje za množično uničevanje proti Zahodu, niso znanilec dejanj, temveč del hibridnega orodja za uničenje demokratičnih družb, držav in organizacij.
Na določenih stopnjah je diplomacija tudi primerno subverzivno orodje za Moskvo, ne pa alternativni pristop k reševanju konflikta. Kot je pred kratkim dejala švedska politologinja Charlotte Rohde, ima »rusko gledališče pogajanj« bolj performativne in manipulativne funkcije kot praktične. Minimalni cilj pogajanj je lahko omejiti pogajalskega partnerja, največji cilj pa je lahko pridobiti koncesije, ki bi jih sicer bilo treba pridobiti izključno vojaško. Tuji pogajalci danes delujejo kot “koristni idioti” Kremlja, ki spodbujajo hibridno vojskovanje Moskve in nehote ovirajo resnično in trajno mirovno rešitev s krepitvijo Ukrajine.
Ruski napad na Ukrajino ni le agresivna vojna za uničenje, ampak deluje tudi kot klin za Moskvo. Razpravo o pomoči Ukrajini in končanju vojne delijo zahodne stranke, parlamenti, vlade in zavezništva. Pritok beguncev iz Ukrajine stopnjuje protizahodne populistične stranke, kot sta Alternativa za Nemčijo in Zveza Sarah Wagenknecht v Zvezni republiki Nemčiji. Nenazadnje bo Rusija, ki je Ukrajino osvojila vojaško, diplomatsko ali s kombiniranimi sredstvi, uporabila kot odskočno desko in vir za moskovska dejanja na zahodu – kinetična ali hibridna.
Zlasti evropske države, pa tudi druge zahodne in nezahodne države, morajo imeti številne nacionalne interese za pravičen mir, da bi končali rusko-ukrajinsko vojno. Vendar pa bo to mogoče le, če se bodo izvajale nove uspešne ukrajinske ofenzivne operacije, ki bodo temeljile na dobri opremi s sodobnim orožjem. Dokler ta osnovni pogoj ne bo izpolnjen, bo iskanje ravnovesja in kompromisa z Moskvo samo spodbudilo že tako pustolovske zunanjepolitične ambicije, namesto da bi jih odvrnilo.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Wynegocjowany rozejm z Rosją?
