Kakšen je torej namen “posebne vojaške operacije”? Takšno vprašanje muči duše mnogih Rusov, sprašujejo se nekje v kuhinji, tiho, na skrivaj, ker v resnici ne verjamejo v naloge “demilitarizacije” in “denacifikacije” Ukrajine, ki jih je februarja 2022 razglasil njihov voditelj Vladimir Putin.
Osvojiti nove dežele? In to je v času, ko se Rusija niti delno ne more spopasti s svojimi milijoni kvadratnih kilometrov. Prebiti kopenski koridor na Krim in spremeniti Azovsko morje v rusko notranje morje? Morda, vendar je Rusija na žalost ta cilj dosegla že maja 2022 s padcem obrambe Mariupola. Zato bi se moral Kremelj, ko je dosegel svoj cilj, umiriti in ustaviti sovražnosti, poskušati skleniti mir ali vsaj okrepiti “Surovikinovo linijo”, da bi zagotovil, da oborožene sile Ukrajine ne bodo več mogle prebiti do obale Azov.
Tako je Putin zadnjih šest mesecev razglašal »novo« željo: zavzetje štirih regij – Zaporožja, Hersona, Luganska in Donecka – znotraj njihovih upravnih meja. Toda to je nekakšen popoln nesmisel. Kako lahko zelo pogojno začrtane upravne meje regij korelirajo z vojaškimi načrti, z mejami priključitve, z nekaterimi kvazimejami? Ali če bi Ukrajina izvedla upravno-teritorialno reformo, katere načrti so bili razglašeni že leta 2005, bi moral Putin prilagoditi tudi svoje vojaške apetite? No, predpostavimo, da demokratično-domoljubna Najvišja Rada, izvoljena jeseni 2014, preoblikuje vse meje regij ali vsaj samo Lugansk in Doneck. Harkov, Dnipro (takrat Dnipropetrovsk) in Zaporožje so bili podrejeni ozemljem Donbasa, ki jih je nadzoroval Kijev, nenadzorovana ozemlja pa so bila ustavno formalizirana kot regija Donbas.
Opravičujem se, ker sem se zatekel k tako grozljivim, povsem hipotetičnim manipulacijam, samo poskušam sebi in bralcem razložiti absurdnost Putinovih ozemeljskih zahtev. Čeprav je jasno, da so neteritorialni dobički glavni cilj ruske invazije na Ukrajino, so vsaj daleč od tega, da bi bili na prvem mestu na lestvici ciljev Putinove “posebne vojaške operacije”.
Članek v ruski poslovni reviji “Profil” z naslovom “Kaj bi morala Ukrajina postati po koncu ruske posebne operacije” nam lahko pomaga razumeti to vprašanje. Obetaven naslov, kajne? Avtor tega, lahko bi rekli, programskega besedila je Dmitrij Trenin. In preden nadaljujemo z analizo samih tez, navedenih v članku, je vredno povedati vsaj nekaj (ali celo nekaj) besed o tej osebi, ki je zelo zanimiva.
V članku je navedeno, da je Dmitrij Trenin profesor, znanstveni nadzornik Inštituta za svetovno vojno gospodarstvo in strategijo Visoke ekonomske šole in vodilni raziskovalec na Ruski akademiji znanosti. Iz njegove biografije vemo, da je bil poklicni vojak, leta 1977 je diplomiral na Vojaškem inštitutu Ministrstva za obrambo ZSSR v Moskvi. Užival je posebno zaupanje vojaškega in političnega vodstva ZSSR, sicer ne bi dobil položaja častnika za zvezo v oddelku za zunanje odnose Skupine sovjetskih sil v Nemčiji. In kaj je pomenila ta »uporaba posebnega zaupanja«? Le da je bil agent KGB – brez možnosti. Zato je kasneje postal višji predavatelj na Vojaškem inštitutu Ministrstva za obrambo ZSSR. Poleg tega je bilo zaupanje vanj v Kremelj tako veliko, da je bil sprejet v delegacijo ZSSR, ki je v letih 1985-1991 vodila epohalna (brez pretiravanja) pogajanja z ZDA o jedrskem in vesoljskem orožju v Ženevi.
Zdi se, da je z obrazom Trinina vse jasno kot dnevna svetloba. Ampak, kot se je izkazalo, ne za vsakogar. Ker na koncu Sovjetska zveza propade in se zgodijo čudne preobrazbe. Ne, ne s Treninom, ker, kot veste, ni nekdanjih članov kadetov. Spremembe se dogajajo z njegovim dojemanjem na Zahodu. Takoj, ko je podal nekaj liberalno-demokratičnih izjav, se malo pretvarjal, da je zahodnjak, se je takoj zaljubil v zahodne strokovne kroge. Trenin je bil povabljen, da najprej poučuje na Vojni akademiji NATO v Rimu, nato pa na Svobodni univerzi v Bruslju. Poleg tega je Trinin sodeloval s tako znano in vplivno “tovarno misli” po vsem svetu, kot je Carnegie Center. Poleg tega je leta 2008 Trenin postal direktor moskovske podružnice centra in je bil na tem položaju do popolne invazije Rusije na Ukrajino. Razumem, kajne? Kadet Trenin je bil eden tistih, ki so oblikovali mnenje Zahoda o Rusiji, upravičevali njene imperialne ambicije, pravico do lastnih območij vpliva, kar je seveda vključevalo tudi Ukrajino. In vse to je storil z zahodnim denarjem, kar dobro, če sem iskren.
In še zdaleč ni bil sam, bilo je na desetine, če ne na stotine takih pripravnikov na različnih strokovnih položajih, plačanih z zahodnimi štipendijami. Vsi so v ušesa zahodne družbe nalili ruski imperialni strup. Zato ni nič presenetljivega v tem, da se je Zahod tako šibko odzval na vse grozeče signale, ki prihajajo iz Kremlja. Za začetek agresije v Moldaviji in Gruzija, hibridne invazije v baltskih državah, sčasoma neposredno posredovanje v Ukrajini.
Toda končno preidimo na sam članek. Na samem začetku avtor bralcem svetuje, naj pozabijo na Ukrajino v mejah 31. decembra 1991 ne manj kot enkrat za vselej. Takšna Ukrajina, po njegovem mnenju, “že dolgo ne obstaja”.
Kaj sledi? Temu sledi nesmisel, ki nam je že znan iz kremeljske propagande, da je Ukrajina del “ruskega sveta”. Tudi tisti vojaki oboroženih sil Ukrajine, ki se pogumno borijo proti rasističnim napadalcem, so po mnenju Trenina »v resnici ruski ljudje«. Kakšen čudež je to – pojavilo se bo razumno vprašanje. Avtor pojasnjuje: ker se “borijo v ruščini – goreče, domiselno in silovito, kljub velikim izgubam”. No, v redu.
A kakšen je namen “posebne vojaške operacije”? Na to vprašanje Trenin poda svoje tri verjetne scenarije za konec vojne. Po prvem, najbolj radikalnem scenariju Rusija zaseda celotno ozemlje Ukrajine, vključno z Lvovom in “dostopom do meja z državami Nata”. Poteka nekakšna “druga ponovna združitev Ukrajine z Rusijo”. In ukrajinska državnost je de facto ukinjena in ni obnovljena niti v obliki neke vrste psevdo-republike ali avtonomije. To je to, Ukrajine ni več – pozabite!
Vendar pa avtor sam razume absurdnost takšnega razvoja dogodkov. Ne, ne tako, kot razumemo ta absurd. Navsezadnje zagotovo vemo, da rusisti nikoli ne bodo osvojili celotne Ukrajine, razen v svojih mokrih sanjah. Po drugi strani pa Trenin vidi pomanjkljivost takšnega načrta na drugačen način: “Obstajajo utemeljeni dvomi o zmožnosti, da bi vso Ukrajino obdržali pod nadzorom Moskve in jo nato popolnoma vključili v Rusko federacijo, pa tudi materialne stroške za Rusijo takšne rešitve vprašanja.” To pomeni, da bi bilo lepo pogoltniti celotno Ukrajino, vendar avtor sam razume, da se bo agresor zadušil na tako pretiranem delu.
Drugi scenarij, ki ga Trenin šteje za najmanj sprejemljivega in najnevarnejšega za Rusijo, je ustavitev vojne na približno teh trenutnih položajih in začrtanje meja vzdolž razmejitvenih črt. “To je ogorčena Banderova prozahodna Ukrajina znotraj nekoliko zmanjšanih meja v primerjavi z letom 2022. To je ostro protiruska država, instrument Zahoda, ki nenehno pritiska na Rusijo in jo izzove, nato pa v primernem trenutku odskočna deska za novo vojno za »osvoboditev zasedenih ozemelj«. Glavna ideja te “neporažene” Ukrajine bo maščevanje, “ocenjuje avtor to možnost.
Obstaja tudi tretji scenarij – dejansko zapustiti Ukrajino, ki še ni bila osvojena, tudi če se upogne. Naj se spremeni v veliko “gulai-polje”, ki sta ga zapustila tako Zahod kot Rusija. Iz nekega razloga je avtor prepričan, da bodo Ukrajini tako kot leta 1920 vladali različni očetje in strici, kot so Mahno, Zelenyi Grigorev, Angel itd., Ki bodo državo raztrgali na koščke. In Rusija bo s svojimi vplivi spretno manipulirala s tem kaosom. Tako se bo Ukrajina spremenila v varen blažilnik za Rusijo z državami Nata.
Toda v zvezi s tem avtor artikulira dva pomembna dvoma: »Prvič, da se bo Zahod »umaknil« iz ukrajinskega »gulai-polye« in ne bo uporabil svojih »junakov« za boj proti Rusiji, ki se po koncu sovražnosti v Ukrajini ne bo ustavila. Drugič, da bo Moskva lahko upravljala to Mahnovščino.” No, s takšnimi zadržki se ne moremo strinjati.
In tako se premaknemo na četrti scenarij, za katerega je bil napisan ta članek. Tukaj je vredno navesti večji citat, da nas nihče ne obtoži, da smo besede vzeli iz konteksta:
“Najboljša in ne povsem fantastična možnost za nas bi bila, da izrinimo protiruske, revanšistične elemente v zahodnih regijah Ukrajine. Tam bi lahko ustvarili svojo »svobodno Ukrajino« pod protektoratom Zahoda ali postali območje vpliva sosednjih držav – Poljske, Madžarske in Romunije. Zahod bi se lahko tolažil z dejstvom, da se je del države izognil nadzoru Moskve, in špekuliral, da bo zahodna Ukrajina, sestavljena iz petih ali sedmih regij, postala analog Nemčije med hladno vojno. Pustiti. Ni strašljivo, da se prepustimo temu, kar ni samo drago za nas, ampak tudi nevarno. Napake Stalina, ki je priključil Galicijo in Volinijo in s tem okužil sovjetsko Ukrajino z virusom nacionalizma, ni mogoče ponoviti.
Glavna stvar je, da “Galicija”, ob upoštevanju vse možne pomoči z Zahoda, ne predstavlja nevarnosti za Rusijo, to pomeni, da bi imela podkritično maso. Preostala Ukrajina – izolirana od žarišča ultranacionalizma, pa tudi brez regij, ki so se že pridružile ali se morda še vedno pridružijo Ruski federaciji – bi postala nova suverena ukrajinska država. Hkrati pa država, ki ni pod našo okupacijo. Smiselno je ponuditi takšno možnost Ukrajincem in pojasniti, kako koristno je zanje.”
Najbolj zanimiva (najbolj smešna) stvar v tem odlomku je izjava, da je razdrobljenost Ukrajine zanj koristna. Ker bi ta kastrirana Ukrajina prejela neverjetno gospodarsko pomoč Rusiji, pa tudi dostop do trgov Evrazijske unije.
Avtor Ukrajincem vrže tudi naslednjo kulturno in civilizacijsko »vabo«: »Hkrati bi bila Nova Ukrajina togo ločena od tujega elementa Bandera, ki se je v preteklosti oblikoval ločeno od Rusije in na protiruski osnovi. Nova Ukrajina kot država in družba je bila ustvarjena na široki vseruski – ali, če hočete, vzhodnoslovanski – osnovi. Takšna Ukrajina bi postala dedič Kijevske Rusije in zaporoških kozakov; ponosna bi bila na prispevek svojega ljudstva h krepitvi in blaginji ruskega carstva in Ruskega imperija, pa tudi Sovjetske zveze, katere pomemben sestavni del so bile maloruske dežele. Končno bi utelešala zgodovinske sanje več generacij Ukrajincev o neodvisnosti.”
Preprosto fantastično! Avtor želi idejo o izčrpani, psevdo-državni, popolnoma neodvisni formaciji prodati kot uresničitev »zgodovinskih sanj več generacij Ukrajincev o neodvisnosti«. Resno? In kje je logika? Vprašanje avtorju o zasipanju: zakaj so Ukrajinci sanjali o tej neodvisnosti? In neodvisnost od koga?
Poleg tega je avtor nekako brezbrižno naredil eno resno punkcijo. Ukrajince zapelje s slavo zaporoških kozakov, vendar vidi Zaporožje in celotno regijo kot del Rusije. Mimogrede, poleg štirih zgoraj omenjenih regij, ki jih je Putin pohitel vključiti v rusko ustavo (Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson), bi morala Rusija po četrtem scenariju imeti vsaj regije Mikolaiv, Odesa in Harkov (regije Sumy in Dnepropetrovsk so neobvezne).
Tako bi morala biti Ukrajina v sanjah ruskih imperialistov razdeljena na tri dele – čisto ruski, lutkovno-ruski in “Bandera”. Ne pozabite, ne tako dolgo nazaj smo nekje videli takšno delitev. Nekoč je o njem v 90. letih govoril gnusni, a že pokojni ruski politik Vladimir Žirinovski. Spomnite se njegovega slavnega pregovora: »In Lviv bomo dali Poljakom.« Nato se je ta teza pojavila med predsedniško kampanjo leta 2004. Takrat so Janukovičevi politični strategi v Kremlju ustrahovali volivce v vzhodni in srednji Ukrajini, da bo Ukrajina, če bo Viktor Juščenko zmagal, razdeljena na tri razrede. Prva sorta je Galicija in Volyn (tudi brez Transcarpathia in Bukovina), druga je Srednja Ukrajina, tretja je južna in vzhodna Ukrajina.
Če bi ruski propagandisti bolje poučevali zgodovino dvajsetega stoletja, bi vsaj vedeli, da se je resnična delitev Ukrajine zgodila med drugo svetovno vojno. Nacistični okupatorji so ga razdelili na okrožje Galicija, Reichskommissariat Ukrajine in ukrajinska ozemlja, kjer je vladal Wehrmacht. No, kremeljski propagandisti jemljejo “vredne” predhodnike kot vodilo. Hkrati delujejo na podoben način.
Zdaj je vsem jasno, da je takšen načrt z lutkovno Ukrajino s centrom v Kijevu popoln absurd in nikoli ne bo izveden. Vidimo, koliko Rusija napreduje v regiji Doneck, koliko ljudi in opreme izgubi za vsak pridobljeni kilometer. Da bi torej dosegli ta načrt, Kremelj ne bo imel ljudi, vključno s severnokorejskimi legionarji, ali orožja in streliva, vključno s strelivom iz DLRK.
Torej, zakaj in za koga je kadetski član Dmitrij Trenin napisal ta članek. Predvidevam, da za tiste psevdo-mirovne sile na Zahodu, ki želijo, da Ukrajina sklene mir z Rusijo pod kakršnimi koli pogoji. Kot, poglejte, Ukrajinci, ne sklepajte miru, Rusija vas bo razdelila na tri dele in potem boste morali pozabiti na suverenost.
In prvič, to je sporočilo Donaldu Trumpu, s katerim se Vladimir Putin tako želi pogajati. Ne smemo zanikati, da lahko novoizvoljeni predsednik in celo pod pritiskom Elona Muska, ki je tako ranljiv za rusko propagando, najame vabo Kremlja. Zato si morajo naši diplomati po najboljših močeh prizadevati, da se to ne bi zgodilo.
