5. decembra obeležujemo 30. obletnico podpisa zloglasnega Budimpeštanskega memoranduma. Ta dokument je bil velika napaka ukrajinskih oblasti in je imel usodne posledice za prihodnjo varnost Ukrajine. Če pa se osredotočimo na diplomatske neuspehe Kijeva, ki se je strinjal z zamenjavo močnega jedrskega arzenala za uradni kos papirja, bi bilo napačno oceniti memorandum kot izključno ukrajinski polomij. Budimpeštanski memorandum je bil tudi globalna napačna ocena celotnega kolektivnega Zahoda. To je posledica nezmožnosti zahodnih političnih elit, da bi pravilno razumele geopolitične razmere v tistem času, in izjemno šibke ravni napovedovanja. Kot tudi zelo izkrivljeno in naivno dojemanje Rusije.
V ukrajinskem informacijskem prostoru je bil Budimpeštanski memorandum redko v središču pozornosti medijev, preden je Rusija leta 2014 priključila Krim. Zato je večina ukrajinske družbe imela o njem precej nejasno predstavo. Če je bila Budimpešta 1994 omenjena občasno, so večinoma prišli do pozitivne ocene dejanj ukrajinskih oblasti in pomanjkanja pravih alternativ. Toda po pojavu “malih zelenih ljudi” na ozemlju Krima so se vsi nenadoma spomnili tega dokumenta in varnostnih jamstev, ki so v njem zapisana. Izkazalo se je, da so bili fikcija.
V zadnjih desetih letih je bilo objavljenih veliko člankov in študij o Budimpeštanskem memorandumu. O tem so govorili skoraj vsi ukrajinski politiki, politologi in diplomati. Ta mednarodni akt je postal tema razprav ne le v strokovni skupnosti, temveč tudi v kuhinji in rekreacijskih objektih. Toda glavni poudarek je bil vedno na tem, kako naivna in neodgovorna je bila ukrajinska vlada v prvi polovici 1990-ih, ki je podarjala atomsko orožje in v zameno prejela ničesar.
Kravčuk, Kučma in drugi ukrajinski politiki, ki so sprejeli ključne odločitve o popolni razorožitvi naše države, so resnično krivi. Vendar ne smemo pozabiti na drugo plat medalje. Konec koncev, če ne bi bilo kolektivnega položaja zahodnih elit, ki so jim zmaga v hladni vojni in miti o »koncu zgodovine« zameglili misli, se Budimpeštanski memorandum morda ne bi zgodil.
Čeprav se sliši čudno, je bil Zahod v zgodnjih 1990-ih veliko bolj zaskrbljen zaradi jedrskih arzenalov Ukrajine, Belorusije in Kazahstana. In sploh ni menil, da je treba skrbeti za prisotnost velikega števila jedrskega orožja in njegovih nosilcev v ruski bilanci stanja. Zato je bilo v zahodnem tisku tistega časa mogoče prebrati članke o grožnji, ki jo svetu predstavlja neodvisna jedrska Ukrajina. Vendar pa so bile zelo redko objavljene publikacije o podobni grožnji iz Ruske federacije, ki je nenadoma postala skoraj svetilnik demokracije in primer zanesljivega predvidljivega partnerja. Zahodni politiki so se izrazili v podobnem duhu.
25. novembra 1991 je senator Joe Biden, ki je mnogo let kasneje postal šestinštirideseti ameriški predsednik, nagovoril takratnega ameriškega predsednika Georgea H.W. Busha. Predstavil je svoje argumente, zakaj bi bilo treba Ukrajini čim prej odvzeti jedrsko orožje:
“Želja Rusije, da bi pridobila ameriško podporo za uničenje tega orožja, ni le posledica dejstva, da so (Rusi, op. ur.) skrbi, da bo uporabljen proti ZDA. Skrbi jih, da bo uporabljen proti njim (Rusi – ur.).
Na ozemlju Ukrajine je veliko jedrskih bojnih glav. Jutri bodo razglasili neodvisnost, gospod predsednik. Pravzaprav bodo nacionalizirali vse orožje, ki je trenutno na njihovem ozemlju. Takoj postanejo jedrska sila, gospod predsednik. Z vlado, o kateri ne vemo ničesar, v okoliščinah, ki si jih ne moremo predstavljati, in za Rusko republiko je to nova dimenzija, s katero se morajo spopasti.”
Govor Joeja Bidena ima izjemno zanimivo, čeprav v osnovi napačno logiko. Izraža mnenje, da ima Rusija vse razloge, da se počuti nevarno zaradi obstoja jedrske Ukrajine v bližini. Na žalost je večina zahodnih politikov razmišljala v podobnem duhu. Lahko bi videli grožnjo Ukrajine, ki ima jedrsko orožje. Toda iz nekega razloga niso opazili podobne grožnje iz Ruske federacije, katere arzenal je bil veliko močnejši. In sploh se niso potrudili, da bi se vsaj površno seznanili z zgodovino odnosov med Moskvo in Kijevom. Zdi se, da so zahodni politiki doživeli nenadno amnezijo, ki je izbrisala spomin na ruski imperializem in njegovo kriminalno bistvo.
Ko je bila Sovjetska zveza korak stran od propada, je administracija ameriškega predsednika Georgea H. W. Busha začela politično afero z Mihailom Gorbačovom. Naslednji predsednik, Bill Clinton, je nadaljeval to tradicijo in zgradil še posebej prijateljske odnose z ruskim predsednikom Borisom Jelcinom. Stranski učinek takšnih odnosov je bila težnja, da se razmere na ozemlju nekdanje ZSSR vidijo skozi oči Moskve. Zato Moskva nenehno šepeta o potrebi po čimprejšnji razorožitvi UkrajineAine so na Zahodu našle hvaležne poslušalce.
Razmišljanje Washingtona, osredotočenega na Moskvo, se je odražalo v internem memorandumu ameriškega zunanjega ministrstva iz aprila 1992: »V tem procesu ni nič pomembnejšega od konsolidacije jedrskega orožja v demokratizirani Rusiji.« Istočasno je administracija Billa Clintona sistematično izvajala pritisk na Kijev. Kot je zapisal Eugene Fishel, zaslužni sodelavec v Centru za študije varnostne politike Georgea Masona: “Ameriška vlada je vse ukrajinsko vedenje, namenjeno demonstraciji, obrambi in obrambi lastnih nacionalnih interesov, dojemala kot jalovo, provokativno in celo vredno posmehovanja in odkritega ustrahovanja.”
Ko je kolektivni Zahod (in zlasti ZDA) pritisnil na Ukrajino, naj se poslovi od jedrskega orožja, je resnično iskreno verjel, da prisotnost takšnega orožja v Rusiji ni problem. Ker je Moskva v bizarni domišljiji ameriških in mnogih zahodnoevropskih politikov veljala za zanesljivega partnerja, ki mu je mogoče zaupati. Hkrati jedrsko orožje v Ukrajini ogroža ne le Zahod, ampak tudi samo Rusijo. Med visokimi ameriškimi uradniki v tistem času je imel nasprotno stališče le obrambni minister v Bushevi administraciji Dick Cheney, ki ni verjel v demokratično Rusijo. Toda njegova opozorila niso bila upoštevana.
Omeniti velja, da je predsednik Bill Clinton, ki nosi velik del odgovornosti za odvzem jedrskega orožja Ukrajini, v intervjuju aprila 2023 dejal, da zdaj obžaluje svojo vlogo v tem procesu. Vendar je namignil, da si Rusija morda ne bi upala napadati, če bi Ukrajina še vedno imela svoje jedrsko odvračanje. Toda drugi ameriški in zahodni politiki na splošno niso javno priznali svojega deleža odgovornosti za Budimpeštanski memorandum in soglasja k hitri denuklearizaciji Ukrajine.
V zgodnjih 1990-ih je Zahod zavrnil razumno idejo, da je močna in oborožena Ukrajina najboljše jamstvo za ohranjanje ravnovesja moči v Evropi in boj proti ruskemu imperializmu. Navajeni smo biti kritični do ukrajinskih političnih elit in njihovih odločitev. Toda zahodni politiki so sposobni tudi epskih neuspehov in pristranskega razmišljanja. In na žalost te lastnosti do danes niso izgubili.
