Prejšnji teden je Generalna skupščina ZN ponovno sprejela resolucijo “Stanje človekovih pravic v začasno zasedeni Avtonomni republiki Krim in Sevastopolju v Ukrajini”. Zdi se, da je ta dobra novica spodbudna, da se bodo razmere na področju človekovih pravic na polotoku v bližnji prihodnosti vrnile v normalno stanje. Ampak ne spodbudno, in tukaj je zakaj.
Nekaj dni pred sprejetjem te resolucije Generalne skupščine ZN je Putinov rusistični režim zagrešil še eno nečloveško dejanje. Po besedah ukrajinskega varuha človekovih pravic Dmitra Lubenza je bil slepi krimski politični zapornik Oleksandr Sizikov premeščen iz centra za pridržanje pred sojenjem v Simferopolu na ozemlje Ruske federacije, v mesto Krasnodar, kjer bo dostop do odvetnikov državljana Ukrajine znatno otežen.
Tega primera ne smejo prezreti aktivisti za človekove pravice in mednarodne organizacije, ker je Sizikov invalid prve skupine in potrebuje posebne pogoje pridržanja. Okupacijske oblasti na Krimu so ga zavrnile kljub razumnim zahtevam po zaščiti.
Naj vas spomnim, da je rusko “sodišče” Aleksandra Sizikova obsodilo na 17 let zapora, čeprav je bila vsa njegova “krivda” sestavljena le iz protestov proti preganjanju prebivalcev polotoka iz verskih razlogov. Putinove lutke v sodniških oblačilih ne dodeljujejo takšnih zapornih kazni niti večkratnim morilcem, ki so se ločili v “Putinstanu” kot bolhe v psarni.
Spremstvo osebe, ki je izgubila vid v tuji divji deželi, je še enkrat pokazalo, s kakšnimi grožnjami so se soočali Krimci po priključitvi polotoka Rusiji, zlasti krimski Tatari. Okupatorji imajo predsodke do avtohtonih prebivalcev polotoka, ne le zaradi njihove edinstvene identitete, ampak tudi zaradi močnega političnega položaja, ki je sestavljen iz zavračanja priznanja priključitve in upiranja vsakršnim poskusom njihove asimilacije.
Rednim članom Kremlja, ki so nekaznovano divji, to ni všeč. Takoj po nezakoniti priključitvi Krima Ruski federaciji so se začele ciljno usmerjene represije proti predstavnikom krimskih Tatarov. Na polotoku so bile zaprte krimskokatarske organizacije, zlasti Medžlis, ki je bil pomemben politični organ krimskih Tatarov. Leta 2016 so okupatorji Medžlis priznali kot ekstremistično organizacijo, kar je privedlo do aretacije in preganjanja njegovih članov.
Vodja krimskih Tatarov Mustafa Džemilev je v enem od svojih intervjujev zapisal: “Ne moremo se več svobodno zbirati in braniti svojih pravic. Znašli smo se v pravnem vakuumu, v pogojih popolnega nadzora in pritiska.”
Od leta 2014 je več deset tisoč krimskih Tatarov in javnih aktivistov drugih narodnosti postalo žrtev politične represije. Nešteti primeri aretacij, prisilnih izginotij, mučenja in nezakonitih obtožb terorizma in ekstremizma so postali del vsakdanje resničnosti prebivalcev Krima. Znano je, da so bili številni predstavniki krimskih Tatarov, vključno z navadnimi državljani, ki se borijo za svoje pravice, obtoženi organiziranja “nezakonitih protestov” ali prepovedanih povezav z verskimi organizacijami v Rusiji, kot je Hizb ut-Tahrir. Za okupacijske oblasti je bil to priročen način, da se znebijo ljudi, katerih politični položaj in navezanost na njihovo kulturo sta ovirala njihove načrte za asimilacijo.
Treba je omeniti, da v Ukrajini Hizb ut-Tahrir z vsemi svojimi specifičnostmi ni prepovedana organizacija. V državi deluje povsem zakonito, čeprav oblasti poskušajo pozorno spremljati njene dejavnosti. In s tem ni nič narobe: v zadnjih letih se je v Ukrajini poostril nadzor nad dejavnostmi verskih organizacij, HT pa je le ena od tistih, ki jim je namenjena večja pozornost.
Rad bi dodal, da svet to versko organizacijo obravnava drugače. Poleg Putinove Rusije je prepovedan tudi v Uzbekistanu, Turkmenistanu in drugih državah, ki so daleč od demokracije. Hkrati lahko normalno deluje v Združenem kraljestvu, ZDA, Kanadi in številnih drugih državah.
Za oceno razmer je pomembno poznati stališče zagovornikov človekovih pravic glede tega vprašanja. Na primer, mednarodna organizacija Human Rights Watch je večkrat izjavila, da članov Hizb ut-Tahrir ne bi smeli preganjati samo zaradi svojih političnih pogledov. Organizacija poudarja, da je treba človekove pravice spoštovati tudi v odnosu do tistih, ki izražajo radikalne ideje, dokler te ideje ne vodijo v nasilje.
Toda Putinov režim ne more sprejeti dejstva, da Hizb ut-Tahrir deluje zakonito v demokratičnih državah, in na tej podlagi Kremelj nenehno obtožuje Ukrajino, da podpira ekstremistične skupine. Takšnega stališča ne moremo imenovati drugače kot politične špekulacije.
S tem, ko je vse to spremenil v izgovor za odstranitev političnih nasprotnikov, je okupacijski režim prestopil mejo, ki jo je težko imenovati human. Mednarodne organizacije, vključno z Human Rights Watch in Amnesty International, so večkrat poročale o dejstvih nasilnih ugrabitev krimskih očetovin mučenje v ruskih zaporih, vendar ruska stran te obtožbe zanika in upravičuje dejanja organov kazenskega pregona s potrebo po boju proti ekstremizmu. V kazenskem članku o ekstremizmu v sodobni Ruski federaciji je povzeto vse, kar je v nasprotju z mizantropsko politiko Putina in drugih.
Ampak, seveda, če se nekdo šteje za storilca, v kontekstu te teme, so to le različni sadisti Putinovega režima. Navsezadnje lahko na primer samo ne-ljudje zavrnejo zagotavljanje zdravstvene oskrbe političnim zapornikom. V ruskih zaporih in kolonijah na zasedenem Krimu je to postalo neizrečena norma.
Eden od takih primerov je zlasti položaj s krimskim Tatarom Ramazanom Daudovom. Aretirali so ga zaradi sodelovanja v miroljubnih protestih in dolgo časa trpel za hudimi boleznimi, vključno s srčno-žilnimi težavami. Namesto da bi bolniku zagotovile ustrezno zdravljenje, so ruske oblasti sistematično ignorirale njegove prošnje za zdravniško pomoč in ustvarile neznosne razmere v zaporu. Na koncu je vse to pripeljalo do močnega poslabšanja moškega stanja in grožnje njegovemu življenju.
Nedavne raziskave aktivistov za človekove pravice kažejo tudi, da se številni zaporniki, zlasti pripadniki krimskih Tatarov, soočajo z zlorabami in zanemarjanjem s strani “zdravstvenega” osebja ruskih zaporov in kolonij. Dejstvo, da se kazensko pravo v Rusiji uporablja selektivno, je znano že dolgo časa. Da pa bi se zdravstvena oskrba spremenila v orodje pritiska na nezaželene zapornike, se je to lahko zgodilo le osebam, ki so izgubile vse moralne smernice. Zaradi natančnosti je treba povedati, da se nečlovečnost zaporniških zdravnikov v Ruski federaciji spodbuja in celo vsiljuje “od zgoraj”.
Seveda ne moremo reči, da se mednarodna skupnost na noben način ne odziva na te manifestacije barbarstva in mizantropije. Visoka komisarka ZN za človekove pravice Michelle Bachelet je leta 2022 izrazila globoko zaskrbljenost zaradi razmer na področju človekovih pravic na Krimu, vključno z zatiranjem pravic krimskih Tatarov. “Represije nad krimskimi Tatari se nadaljujejo. Prejemamo poročila o nezakonitih aretacijah, prisilnih ugrabitvah in brutalnem mučenju, pa tudi o prisilnih izginotjih voditeljev krimskih Tatarov. Rusija mora nemudoma ustaviti te kršitve človekovih pravic,” je dejal aktivist za človekove pravice.
V zadnjih letih so podobne izjave večkrat podali ZN, Evropska unija, mednarodne organizacije za človekove pravice Amnesty International in Human Rights Watch. Ampak, na žalost, v praksi se absolutno nič ne spremeni. To je treba pošteno priznati in se ne pretvarjati, da se ustne resolucije lahko uporabijo za poučevanje putinistov.
Razmere na področju človekovih pravic proti proukrajinskim aktivistom na Krimu so dosegle tako velik obseg, da lahko z grenkobo trdimo, da mednarodna skupnost kljub izjavam o podpori pravicam krimskih Tatarov ni mogla predlagati učinkovitih ukrepov za zaustavitev represije. Sankcije, uvedene proti Rusiji po priključitvi Krima, so se izkazale za neučinkovite. Številne države obsojajo dejanja Kremlja, vendar ne sprejemajo odločnih ukrepov za zaščito določenih predstavnikov krimskih Tatarov in številnih drugih političnih zapornikov Kremlja.
Zato, če sem iskren, zgoraj omenjene resolucije Generalne skupščine ZN ne morem imenovati resničen korak k preprečevanju kršitev človekovih pravic krimskih Tatarov in drugih Putinovih političnih zapornikov. Da bi glavni razbojnik v Kremlju in njegovi sostorilci prenehali kazati svoje mizantropske navade, je treba proti njim uporabiti odločnejše in učinkovitejše ukrepe.
