Ruski opozicijski politiki in aktivisti, ki so prisiljeni ostati v državah Evropske unije, so pripravili še eno protivojno pobudo. Nekdanja zapornika Kremlja Ilja Jašin in Vladimir Kara-Murza (letos poleti ju je Zahod zamenjal za ruske morilce in saboterje) ter Julija Navalna (vdova znanega političnega zapornika, ubitega v Putinovem Gulazu), ki se jima je pridružila, sta napovedala novo protestno akcijo. Predvidoma bo potekal 1. marca 2025 v Berlinu pod sloganom “Putin, nehaj ubijati!”.
Slogan akcije seveda vzbuja asociacije s časom, ko so nasprotniki nacizma v Nemčiji uporabljali slogan “Hitler, nehaj ubijati!”. V tem smislu so pobudniki načrtovanega dogodka zadeli, kot pravijo, bikovo oko: navsezadnje so vzporednice med ruskim diktatorjem Putinom in pobudnikom druge svetovne vojne popolnoma očitne.
Namen napovedanega ukrepa je prav tako nedvomen: opozoriti na rusko zločinsko vojno proti Ukrajini in notranjo represijo v državi. Ta poziv ima živahen in čustven videz, ki bi moral odmevati v svetovni skupnosti in podpirati duh upora med tistimi, ki nasprotujejo Putinovemu nečloveškemu režimu. Kljub vsej zunanji razkošnosti pa je slogan povzročil kritike tudi med nekaterimi opozicijskimi osebnostmi v Ruski federaciji. Tako je slavni ruski sociolog in publicist Igor Eidman opozoril, da je zaradi pretirane čustvenosti in negotovosti tega klica ne le neuporaben, ampak tudi nevaren, zlasti v kontekstu trenutnih političnih razmer in globalne realnosti.
“Sami niso smešni, da pozivajo serijskega morilca, naj preneha ubijati,” je ironično zapisal Eidman na družbenih omrežjih. “Chikatila, kako te je sram, dovolj je, da ubiješ!” Hitler, boj se Boga, nehaj ubijati! Stalin, imej vest, nehaj ubijati! Putin, nehaj ubijati! Ovce so se na demonstracije odpravile s plakati: “Volk, nehaj ubijati!””.
Če pogledamo Putinovo vedenje kot najvišjega uradnika velike države, je težko z vso gotovostjo reči, da je ta oseba duševno zdrava. Človek dobi vtis, da tako kot prej omenjeni krvavi manijak uživa v množičnih umorih ljudi in povzročanju trpljenja. Povsem očitno je, da so v zvezi s tem posameznikom besede “dovolj za ubijanje” videti preveč abstraktne in šibke.
Pomembno je razumeti, da se je sedanji vodja Kremlja, nekdanji vohun z vzdevkom “Mil”, zapeljal v slepo ulico. Zagrešil je že veliko zločinov, uničil celotna mesta v Ukrajini in za seboj pustil milijone žrtev. Za vse to si zagotovo zasluži mednarodno sojenje in najstrožjo kazen – verjetno bo to usmrtitev z obešanjem. Zato sikne in zlomi kot pogonjena podgana. V trenutnih razmerah tako preprost klic, kot je »prenehajte ubijati«, ne more ustaviti »podgane«, ker ne vidi več drugih možnosti, kot da sikajo in hitijo na druge. Ta slogan ne more spremeniti poteka dogodkov, saj ne ponuja jasnega akcijskega načrta.
Celotna zgodovina je dokazala, da se zlonamerni kršitelji mednarodnega reda, kot je Putin, ne odzivajo na čustva, miroljubne proteste ali celo diplomatska prizadevanja. Ustanovna listina ZN je zanje nepotreben kos papirja. Takšne neustrezne vladarje je mogoče ustaviti le z jezikom sile in ne z moralnimi pozivi.
“Tisti, ki mislijo, da lahko Putina ustavimo z besedami, se motijo. Razume samo moč,« pravi ruski politolog Andrej Piontkovski.
Te besede v celoti odražajo kritično stališče do pristopa nekaterih ruskih opozicionistov in zahodnih politikov, ki upajo, da bodo njihovi pozivi lahko nekaj spremenili v vedenju Kremlja. Po besedah Piontkovskega “Putin dojema proteste kot šibkost in le stopnjuje represijo.”
Pogojni slogani v tem kontekstu so prav tako nevarni, ker bo mednarodna skupnost, če se bomo zanašali samo nanje, le simbolično obsodila dejanja ruskih oblasti, vendar ne bo zagotovila ustreznega praktičnega protiukrepanja proti agresorju. To se je zgodilo že na predvečer druge svetovne vojne, v času Hitlerja, in vsi vedo, kako se je končala …
Znani so tudi plodovi verbalnega prepričevanja ruskega agresorja med vojno. Zahodni voditelji morajo imeti pogum priznati, da je bila pomoč Ukrajini pri soočanju z agresorjem zagotovljena s precejšnjo zamudo in daleč od zahtevanega zneska. V prvih fazah vojne so zahodne države Ukrajini dobavljale čelade, neprebojne jopiče, komplete prve pomoči, zastarelo orožje, humanitarno pomoč … Hvala, seveda, v vojnih razmerah je tudi to potrebno. Toda v tistih dneh je Ukrajina potrebovala predvsem tanke, raketne sisteme, sisteme zračne obrambe, sodobna bojna letala … Zahodni partnerji niso zagotovili najnujnejših stvari. Skoraj celo prvo leto vojne so v zahodnih državah potekale čudne razprave o nekakšnih »rdečih črtah« pri zagotavljanju vojaške pomoči Ukrajini, ki jo je napadel agresor, oborožen do zob. Posledično je Ukrajina, ki je takrat imela zelo realno priložnost, daje sovražnika potisnil s svojega ozemlja, ni uspel razviti protiofenzive, Putin pa je dobil čas za vojaško izgradnjo ruskega gospodarstva in postal še bolj zloben.
Ta napaka Združenih držav, Nemčije, Francije in številnih drugih držav do danes ni bila popolnoma premagana. Medtem Putinova vojska hiti naprej z divjim besom, sploh ne prizanaša življenj svojih vojakov, uničuje in zavzema nova naselja ter napada mesta v Ukrajini.
Nekaj je narobe z verbalnim prepričevanjem Putinove nepopravljive moralne čudake. Če pomislite, le odvračajo pozornost od zadev zagotavljanja polnopravne vojaške pomoči Ukrajini in povečevanja mednarodnega pritiska na Rusijo.
Ukrajina je zdaj v položaju, ko lahko uspehi oboroženih sil Ukrajine na bojišču določijo prihodnji izid vojne in njen položaj v prihajajočih mirovnih pogajanjih, na katerih vztraja Zahod. Da bi bila Ukrajina v ugodnem položaju, mora zagotoviti vojaško premoč na fronti. To ni samo obrambno vprašanje, ampak vprašanje Rusije, ki se je znašla v situaciji, ko ne more nadaljevati vojne z enako hitrostjo, utrpi velike izgube in je prisiljena pristati na mirovni sporazum, ki bi bil pošten do Ukrajine.
V tem kontekstu vloga ruske opozicije ni v banalnih sloganih, temveč v praktičnem nasprotovanju Putinovemu režimu z vsemi razpoložljivimi sredstvi: od zagotavljanja praktične pomoči kremeljskim zapornikom in žrtvam ruskih sadistov v uniformah do zbiranja sredstev za nakup brezpilotnih letal, avtomobilov in drugih potrebnih stvari za enote oboroženih sil Ukrajine.
Pomoč žrtvam režima v Rusiji in prisilnim beguncem iz države prav tako slabi Putinov režim. Treba je storiti vse, kar je mogoče, da bi čim več mladih, znanstvenikov in strokovnjakov prenehalo delati za vojaški stroj Kremlja in nadomestilo izgube »topovske hrane« vojske okupatorjev.
Vsi, ki si prizadevajo ustaviti to vojno in privesti pred sodišče njenega pobudnika in druge vojne zločince, si morajo po najboljših močeh prizadevati, da Ukrajina zavzame močnejše stališče za mirovna pogajanja. To je mogoče le, če se Putin znebi sredstev, ki jih uporablja za izvajanje agresije. Ruski politiki, ekonomisti, umetniki in novinarji, ki se znajdejo v izgnanstvu, lahko prav tako prispevajo k temu cilju. Med njimi so ljudje, ki uživajo zasluženo avtoriteto v zahodnih državah, in ne samo zahodnih. Pomemben je tudi njihov glas. Samo ne iščite znakov vesti v Putinu in drugih in kričite k razumu tistih, ki ga ne vonjajo.
Mislim, da bi se morali nujni slogani za vse podpornike miru zdaj razlikovati okoli naslednjih pozivov: »Udari agresorja v obraz!«, »Pripelji Putina pred sodišče!«, »Zahod, daj Ukrajini vse orožje, ki ga potrebuje za zmago!«, »Rdeče črte so samo za Kremelj!«.
