Ko so okupacijske ruske čete prebile položaje ukrajinske vojske na jugu in vzhodu države, ki so trpele zaradi bolečega pomanjkanja streliva in delovne sile, so se spet odpravile k svojemu glavnemu cilju – zajetju Kijeva. Tudi če je trajalo več kot dva ali tri dni, je bila tokrat uspešno izvedena “posebna operacija” “demilitarizacije in denacifikacije”.
Predsednik Zelenski in njegova vlada sta bila strmoglavljena. V najboljšem primeru so se ukrajinski voditelji uspeli evakuirati na Zahod. V najslabšem primeru so jih ujele in ujele ali uničile posebne enote iz Kadirove vojske. Na njihovo mesto je bil z milostjo Moskve imenovan avtoritarni lutkovni vladar.
Toda tudi po zmagi nad Ukrajino ruska država ne namerava počivati na lovorikah, pripravlja se na naslednje zmage. Gospodarstvo in družba še naprej prehajata na vojno podlago. Že tako utrjena ruska vojska zaključuje svoje zadnje priprave. Mobilizacija in zaposlovanje se nadaljujeta. Velikost ruskih oboroženih sil narašča na več milijonov. Njegove vrste so se dopolnile tudi z ukrajinskimi kolaboranti.
Generalštab Ruske federacije je iz svojih napak v zgodnji fazi “posebne vojaške operacije” v Ukrajini izpeljal vse potrebne zaključke. Poleg tega Kitajska, Iran in Severna Koreja še naprej oborožujejo svoje ruske zaveznike.
Istočasno Američani, kot je obljubil Donald Trump, v veliki meri umikajo svoje čete iz Evrope. Washington se ne zanima več za stari svet. Bela hiša vse svoje sile osredotoča na vojno s Kitajsko, ne le v kontekstu namer Pekinga, da zasede Tajvan, ampak tudi v boju za prevlado v azijsko-pacifiški regiji na splošno. Prav tako je treba vstopiti v vse bolj vročo bitko z DLRK, ki se je navdihnjena z zmago nad Ukrajino kot zaveznico Rusije odločila, da bi zlahka uresničila svoje stare sanje o zajetju celotnega Korejskega polotoka.
Nemčiji in Franciji ni uspelo ustvariti močnega evropskega varnostnega zavezništva. Velika Britanija se ukvarja z lastnimi problemi in upa, da jo bo njen otoški položaj ponovno rešil pred vsemi vojaškimi motnjami na celini.
In potem nekega prijateljskega marčevskega jutra, na primer, leta 2028, ruski tanki, jurišna letala in bombniki, podprti z množičnim raketnim ognjem, prečkajo meje baltskih držav. Lukašenkova Belorusija ne bo več mogla »zamrzniti«, temveč bo morala iti v vojno proti Litvi.
Na sedežu Nata v Bruslju vlada panika. Nihče v resnici ne ve, kako ravnati, kakšno odločitev sprejeti …
Ta apokaliptični hipotetični scenarij opisuje Carlo Masala, profesor političnih znanosti na Univerzi Bundeswehr v Münchnu in eden najboljših vojaških strokovnjakov v Nemčiji, v svoji knjigi “Če Rusija zmaga: scenarij” (Wenn Russland gewinnt: Ein Szenario).
Gospod profesor se jasno zaveda, kaj je danes na kocki. Razume, da je prihodnost Evrope odvisna od tega, kako se bodo razvijali dogodki na ukrajinskih bojiščih. “Bolj ko Rusija napreduje v Ukrajini, večja je verjetnost, da bo evropski požar zajel Nemčijo in Evropo kot celoto,” opozarja. In zato je zdaj edini izhod pomagati Ukrajini in njeni vojski, kolikor je mogoče. Pomoč ne na preostali osnovi, ampak kot da bi bile to lastne oborožene sile vsake države Nata. Ne smemo izključiti možnosti, da bodo zahodne vojske na neki stopnji morale neposredno vstopiti v vojno.
Karla Masalo je nedavno opomnil nemško-italijanski novinar Markus Lanz na nemškem družbenem kanalu ZDF. Politična pogovorna oddaja je razpravljala o vprašanju rusko-ukrajinske vojne, vojaški pomoči Ukrajini in utrujenosti zahodne družbe od obeh. Münchenskemu profesorju so nasprotovali pripadniki mirovnih sil in Putinversteers. Trdili so, da je Nemčija že preveč pomagala Ukrajini, zanjo porabila milijarde evrov in nihče v Evropi ni zagotovil tako velike pomoči. “Koliko časa še lahko počnem?” so retorično vprašali.
“Toliko, kolikor je potrebno za zmago Ukrajine,” je previdno odgovoril gospod Masala. In pojasnil je, da sploh ne gre za Ukrajino, ne glede na to, kako draga je nemškemu srcu. Gre za varnost v Evropi, za globalno varnost. Navsezadnje je Evropska skupnost v zadnjih desetletjih popolnoma zanemarjala to vprašanje. In še posebej zahodnoevropske države, ki so vse svoje upe polagale na vojaško moč Združenih držav.
Kako se je zgodilo, da je Zahod, ki je do nedavnega držal Rusijo trdno na vzročnih mestih, zdaj dejansko zamenjal vloge z njo? Carlo Masala je pojasnil trenutno slabo stanje na področju globalne varnosti v ozadju rusko-ukrajinske vojne: »Če bi bil teolog, bi rekel, da smo vzeli velik greh na svoje duše. Kot politolog bom rekel, da je to velik nerazložljiv škandal. Da smo s temi gospodarskimi zmogljivostmi, ki jo imamo, je dovolila to vojno, ki, bodimo realni, ogroža celoten evropski sistem varnosti in stabilnosti. To že dolgo ne govori o vprašanju ukrajinskega ozemlja in uničenju Ukrajine. Konec koncev gre za dejstvo, da Rusija in njeno sedanje vodstvo popolnoma uničujeta evropsko varnostno arhitekturo, zgrajeno po letu 1990. Nismo mogli mobilizirati naše gospodarske moči na tak način, da bi ustvarili industrijsko bazo za trajno podporo Ukrajini. Nismo mogli ustvariti strategije, ki ne bi predpostavljala, da začnemo podpirati Ukrajino šele, ko ji grozi propad. Zato se mi vse to zdi kot nerazložljiv škandal ne samo Nemčije, ampak celotnega zahodnega sveta. Nismo se mogli spopasti s tem in ne moremo se spopasti zdaj.”
To je očitek zahodnemu svetu. Sejem? Z vidika Ukrajinca, celo zelo. Nismo pozabili, kako je bila Moskvi odpuščena invazija na Gruzijo leta 2008, priključitev Krima in hibridna vojna v Donbasu. In prej, med predsedovanjem Borisa Jelcina, abhazijska vojna, vojna v Moldaviji, Ičkerija, ki jo je izzvala Rusija … Zahod je na splošno ravnodušno opazoval, kako Kremelj uveljavlja nadzor nad sosednjimi državami z ustvarjanjem “uporniških enklav”. In tisti politologi, ki so opozarjali na uničenje helsinškega varnostnega sistema, so bili izpostavljeni le posmehu.
Šele po Putinovi »krimski operaciji« je Zahod začel sumiti, da je nekaj narobe. Večina pa je ostala mnenja, da se ne dogaja nič groznega – vse je bilo v tradicionalnem konceptu vplivnih območij. Precej cinično sodobno različico tega koncepta je leta 2015 oblikoval britanski politolog, pisatelj in profesor na Univerzi v Cambridgeu Anatole Lieven: »Leta 2014 se nismo borili za Ukrajino (kot tudi za Gruzijo), vendar Rusija ni popolnoma zasedla juga in vzhoda Ukrajine, čeprav bi to zlahka storila. Na skrivaj je bil oblikovan zelo priročen neizgovorjen sporazum: ne ščitimo tistih, ki jih napade Rusija, in Rusija ne napada tistih, ki jih bomo zaščitili.”
Dejansko je takšen koncept zelo primeren za ciničnega zahodnega laika. Čeprav ne, ni več »je« – bilo je. Deaktualizirano. Malo verjetno je, da bodo razumni ljudje, tudi kockarji, stavili v stavnici, da se bo Rusija omejila na Ukrajino in ne bo šla dlje. Do zdaj vsi razumejo, da sta Evropska unija in Nato v nevarnosti.
Zato je knjiga Carla Masale, ki je izšla marca, še vedno presenetljivo priljubljena. Zato je bilo treba koncept hitro in korenito preoblikovati. Kako se sliši zdaj? Zgoraj omenjena pogovorna oddaja Markusa Lantza, kjer so ta koncept večkrat izrazili “mirovniki”, nam bo omogočila, da odgovorimo na to vprašanje. Na splošno ga lahko oblikujemo na naslednji način: Rusija je nevarna, morda ni omejena na Ukrajino in post-sovjetski prostor na splošno, zato je bolje, da je ne razjezimo. In popuščanja agresorja ne bi smeli imenovati »nova münchenska zarota«. Konec koncev, takrat Hitler še ni imel orožja, ki bi lahko uničilo vso zemljo. In Putin ima takšno orožje. Zato je treba biti potrpežljiv z njegovimi željami, mu popuščati, kjer koli je to mogoče. Da, verjetno blefira, saj se zaveda, da lahko tudi sam umre v jedrski apokalipsi. Ali pa morda ne. Nočemo ga preizkušati.
Zato takšno jedrsko izsiljevanje Kremlja resnično deluje in bo delovalo še naprej. Doslej eden od obeh scenarijev ni bil izveden. Ali bo Putin končno upognil celoten Zahod in končno lahko razglasil svojo zmago nad njim, ali pa bo Zahod končno pljuval na izsiljevanje in ostro igral proti Kremlju.
