Spomnimo se, kako smo si predstavljali razvoj dogodkov v Združenih državah zjutraj 5. novembra. Kamala Harris in Donald Trump se po najbolj natančni sociologiji srečujeta z nosom v nos. Boj bo zelo ostr, zmagovalca ne bo mogoče najti naenkrat, pomagal bo le »fotofiniš«, to je ročno ponovno štetje glasovnic v tistih »negotovih« državah, kjer se bo število glasov za vsakega kandidata razlikovalo za največ tisoč. In takšne države so napovedane, če ne vseh sedem (Arizona, Nevada, Michigan, Wisconsin, Georgia, Severna Karolina in Pensilvanija), potem vsaj tri. To bi lahko privedlo do sodnih sporov in morda celo do ljudskih nemirov, ki bi se stopnjevali v nemire, kot je bil tisti, ki se je zgodil 6. januarja 2020 med napadom na Kapitol. Ker Trump nikoli ne bo sprejel drugega poraza zapored …
Zakaj smo takšne scenarije risali v svoji domišljiji? Ker nam je večina političnih strokovnjakov tako projicirala potek volilnega procesa. Zanašali so se na rezultate javnomnenjskih raziskav, na terenske raziskave (ne na ukrajinski spol, čeprav bi to lahko storili), na analize, intervjuje, znanstvene študije volilnega področja itd., itd., itd. Priznati moramo, da so se napovedi naše publikacije izkazale za milo rečeno netočne. Toda kdo je imel prav, kot se je izkazalo, so bile stavnice. Od druge polovice septembra so trdili, da možnosti za Trumpovo zmago niso nekaj odstotkov, ampak dvakrat višje od Harrisovih možnosti, zato so ponudili ustrezne stopnje.
Zdaj lahko trdimo, da se v ZDA ni zgodilo nič drugega kot “volilna revolucija”. Vse prejšnje ideje o strankarsko-političnih preferencah posameznih družbenih slojev ameriške družbe so se izkazale za napačne. In ta situacija ni nastala nenadoma, ne zaradi neke neumnosti, ki sta jo povedala Joe Biden ali Kamala Harris, in ne zaradi neke uspešne poteze Donalda Trumpa v zadnji fazi dirke. Amerika ni več enaka, kot je bila leta 2008 ali 2012, ko je demokrat Barack Obama zlahka premagal republikanskega tekmeca, pa naj bo to zelo spoštovan senator John McCain ali zelo spoštovan (čeprav ne toliko) senator Meat Romney. In čeprav je bil Obama, kot lahko že ocenjujemo njegove zasluge z določene časovne razdalje, v resnici politik, čeprav bister, vendar prazen (naj mi njegovi iskreni podporniki oprostijo), je natančno vedel, kaj so njegovi podporniki želeli slišati od njega. Ni dvomil, da bodo črnci, Latinoamerikanci, mladi volivci in visoko izobražene bele ženske zagotovo glasovali zanj. In konkurentu lahko daste večino belih volivcev brez višje izobrazbe, ker statistično ne bodo mogli zagotoviti zmage.
Na podlagi podatkov o vzporednih volitvah, izvedenih 5. novembra v Združenih državah, ki so jih analizirali različni članki, lahko z gotovostjo rečemo, da “Obamova metoda” ne deluje več. Prej zagotovljene volilne podporne skupine za predsedniškega kandidata iz Demokratske stranke niso več tako poslušne kot nekoč, zlahka se lahko razširijo na konkurenta.
Na primer, priseljenci iz Latinske Amerike, od katerih je večina dosledno glasovala za demokrate, so nenadoma spremenili svoje volilne preference. In ni pomembno, da jih je Trump žalil, jih imel za drugorazredne državljane, grozil, da jim bo odvzel določene pravice. Hkrati pa jih je kupil z obljubo … da ne bi več pustili Latinoameričanov v ZDA. Paradoks? Na prvi pogled da. Toda v resnici so že legaliziranim migrantom všeč nekonkurenčna možnost. Navsezadnje se lahko na novo prispeli nekdanji rojaki prijavijo za svoja delovna mesta, socialno pomoč, socialna stanovanja itd. Torej, naj se Trump imenuje z imeni, dokler ne ustvarja nepotrebne konkurence.
Harris je veliko upal na podporo žensk z zagovarjanjem pravice do splava. Toda tudi tukaj se je zmotila. Da, tema je še vedno vroča, v ZDA še vedno potekajo protesti proti prepovedi splava. Toda za izobraženo belo žensko je tema že zdavnaj izgubila svojo nujnost. Vsaj zato, ker dobro ve, kako preprečiti neželeno nosečnost. Ni nekakšna najstnica, ki bi “priletela”. Jasno razume, kako in kdaj, kaj uporabiti, s čim se zaščititi. Zato se upanje demokratskega kandidata na “splav” ni razprodalo.
Ognjeni govori Kamale Harris in mladih niso bili očarani. Mnogi njegovi predstavniki so zdaj zmedeni. Ali morate dobiti precej drago univerzitetno izobrazbo? Ali pa bo morda dovolj fakulteta? Ali pa lahko brez njega? Včasih ste lahko svojo prihodnjo posebnost načrtovali več let, vzeli posojilo za izobraževanje in bili prepričani, da ne boste nenadoma postali dodatna oseba. In zdaj ne morete biti prepričani, da se vaša diploma ne bo spremenila v nepotreben kos papirja zaradi prevlade umetne inteligence, avtomatizacije in robotike. Žal vam je, da ste dolgo študirali za avtomobilskega inženirja in tovarno, v kateriin nameravali ste iti na delo v Detroit, ste zaprli. Ali je bankrotirala ali prenesla proizvodnjo na azijsko celino s poceni delovno silo. Zavidljivo gledate na svoje vrstnike, ki so študirali programiranje in zdaj lahko zaslužijo neverjetno bogastvo. Prekvalificirati se za IT strokovnjaka? Toda kako dolgo bo ta razcvet trajal, ali se ne bo izkazalo, da bo ta poklic, ki ga boste obvladali še nekaj let in več deset tisoč dolarjev, na robu trga dela? »Ta prekleta vprašanja me mučijo« – tako je mogoče cenzurirati Lesa Podervyanskega, da oblikuje razpoloženje ameriške mladine. In s tem odnos do vladajoče elite.
Toda Trump predlaga, da se vse to korenito spremeni. Kaj točno? Toda kakšna je razlika – ne bo slabše. Navsezadnje Trump predlaga popravilo gospodarstva, ki ga je Bidenova administracija zanemarjala, znižal bo davke, premagal inflacijo in s tem znižal cene.
Ni toliko Američanov, ki se želijo poglobiti v bistvo gospodarskih procesov, tudi v svoji državi. Ker bi potem razumeli, da se je v zadnjih štirih letih gospodarstvo razvijalo morda najbolje od krize leta 2008. Tako so nekateri negativni procesi, ki jih je sprožila ista kriza, covid, vojna v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu ter naraščajoče cene nafte, povzročili inflacijske mehanizme in cene so se dvignile. Toda to sploh ni Bidenova krivda. Splošne gospodarske razmere se izboljšujejo, vendar se ne bodo kmalu čutile v žepu vsakega delavca. Američan vidi le, da so se cene njegovih najljubših žemljic ali donacij v zadnjih dveh letih povečale za 30%, da je galona bencina postala dražja in da mora plačati več za komunalne storitve.
“Biden je kriv za vse to,” so prepričani navadni Američani, “ker se ni ukvarjal z domačimi problemi, ampak je razdelil denar za dvomljive mednarodne projekte. In predvsem, da bi pomagali Ukrajini, zaradi česar nam ni niti hladno niti toplo.” Nobeden od njih ne bo analiziral ravni porabe, koristi, ki jih ti izdatki prinašajo Združenim državam, in splošne varnostne razmere v svetu. Prepričani so, da je vse to zaman. Toda ko bo prišel Trump, bo uredil stvari, Ameriko bo spet naredil veliko.
Toda ali bi se morali mi, Ukrajinci, norčevati iz “neumnih Američanov”? Sploh ne, če se spomnimo, da smo pred petimi leti sami izvedli isto »volilno revolucijo« pod sloganom: »Ne bo nič slabšega, ampak vsaj se bomo smejali!« Da, takrat so bili mnogi že naveličani starih politikov z njihovo požrešnostjo, korupcijo in aroganco. Isti Petro Porošenko, za katerega je bila med predsedniško kadenco glavna naloga odpreti več trgovin Roshen v ukrajinskih mestih (“Roshen” jemljemo pogojno kot najbolj presenetljiv primer, seveda, da poslovni imperij petega predsednika ni bil omejen na to blagovno znamko).
Da, očitno se je moralo nekaj spremeniti. Toda odločili smo se, da bomo šli po najlažji poti in rekli, da so vsi politiki sranje. Morda se med seboj razlikujejo, toda zakaj moramo “razumeti vrste sranja”. In tako je bil takšen nesistemski kandidat-komik Volodimir Zelenski. Občinstvo je očaral z ustvarjanjem privlačne podobe predsednika v televizijski seriji “Služabnik ljudstva”. In to je bilo dovolj, da smo mi, Ukrajinci, glasovali zanj z veliko večino.
Iz nekega razloga nas njegove gospodarske in zunanjepolitične vizije niso prestrašile. Na primer, namen dviga plač vseh učiteljev na štiri tisoč dolarjev. To je jasno pokazalo, da se človek popolnoma ne zaveda gospodarskih razmer v državi, saj bi bilo takrat celo 400 dolarjev za večino učiteljev neverjetna sreča. Ali izjave njegovega sedeža o njihovi nameri, da znižajo komunalne tarife, čeprav je bilo povsem jasno, da so bile že umetno ohranjene na najnižji možni ravni.
Prepričanje Zelenskega, da je za končanje vojne “treba samo prenehati streljati” in “zbližati nekje na sredini”, bi moralo takoj odvrniti tako tiste, ki so iskali mir, kot tiste, ki so se pripravljeni boriti do grenkega konca, da bi glasovali zanj.
In spomnimo se, kako je sedanji predsednik pred izvolitvijo govoril o evropskem in evroatlantskem povezovanju. Zelo preprosto in nedvoumno: “Tam nas nihče ne čaka.” Takšno stališče bi moralo vsekakor odvrniti pozornost vseh zagovornikov pridružitve Evropski uniji in Natu. Navsezadnje bi morala vsaka želja po glasovanju za Zelenskega izginiti, potem ko bi ga novinarjem, ki so od njega zahtevali pojasnilo o računih v davčnih oazah, izginila: “Ničesar vam ne dolgujem.”
Ne povem, kakšen predsednik je Zelenski v resnici postal, ne ocenjujem njegovih resničnih dosežkov in napačnih izračunov, ker takrat, v začetku leta 2019, tega sploh nismo mogli vedeti. Analiziram samo njegova volilna sporočila in poskušam razumeti, kaj je takrat ujelo naše državljane, jih prisililo, da so ob njegovem imenu označili.
No, večina Ukrajincev je bila takrat navdušena nad idejo, da bi jih »naredili skupaj«. Poziv Kuzme Skrjabina o politikih se je izkazal za blizu: »Vsa ta p-dota, ki sedi v Za Najvišjo Rado, potem je treba vse ustreliti in ne streljati.” In Zelenski v eni od epizod “Služabnika ljudstva” ustreli poslance Verkhovne Rady z mitraljezi Uzi iz dveh rok. Kakšen užitek je bilo gledati.
Ker je veliko lažje ne analizirati dejanj politikov, ne spremljati, kdo je kaj storil, ali pripravljajo zakonodajne akte ali samo sedijo v sejni dvorani in pošiljajo sporočila z iglami na svojih pametnih telefonih ali sploh ne gredo na delo, ampak uživajo v obmorskih letoviščih v Dubaju ali na Baliju za denar, ki ga prejmejo od kovčkov sponzorjev.
Zakaj “razumeti vrste sranja” tako v Ukrajini kot v Ameriki. Lahko preprosto izvedete “volilno revolucijo”.
