Strupena nostalgija po sovjetski preteklosti, vera v lastno edinstvenost, poveličevanje vojne in zanikanje obstoja ukrajinskega naroda so značilnosti ruske kinematografije, ki je po letu 2022 postala nedvomno propagandno orodje. Odličen primer je ruski film Priča iz leta 2023, ki pripoveduje zgodbo o “Ukronacistih” in vojni v Donbasu. Stereotipi o različnih narodih so bili uporabljeni v sovjetski in ruski kinematografiji že od samega začetka v različnih kontekstih, vendar je splošno načelo ostalo enako: neruski narodi so bili vedno podrejeni »velikemu ruskemu ljudstvu«. Ruska kinematografija pomaga eliti, da ostane na oblasti, pere možgane državljanom in na žalost ohranja svoj status tudi s projekcijami na mednarodnih filmskih festivalih.
V kontekstu sovjetske kinematografije pogosto citirajo Vladimirja Lenina, ki pravi, da je »kinematografija najpomembnejša umetnost«. Današnja ruska filmska propaganda prihaja iz sovjetske kinematografije. Med državljansko vojno 1918-1921 je bila boljševiška stranka skoraj edina politična sila, ki je razumela potencial kinematografije pri oblikovanju javnega mnenja in ga vključila v svojo politično strategijo. To je bila izjemno dobra odločitev. Po prevzemu oblasti so boljševiki nacionalizirali filmsko opremo zasebnih proizvajalcev in začeli graditi močno filmsko propagandno industrijo.
“Lenin je kinematografijo razumel dobesedno kot del politične propagande. Sodobni ruski kritiki to ignorirajo, še vedno gledajo na rusko kinematografijo kot na umetnost, čeprav je v resnici propaganda pod krinko umetnosti,« pravi Julija Hazagajeva, novinarka, rojena v Burjatu, ki v zadnjih letih živi v ZDA, in analizira rusko propagando. Ko je sama živela v Rusiji, je šest let delala za največjo tiskovno agencijo v državi, TASS.
»Od profesionalnih ruskih filmskih kritikov se razlikujem po tem, da nikoli niso poskušali gledati na zgodovino sovjetske in ruske kinematografije z vidika osebe, ki ni ruskega porekla. In na ta film moramo gledati kot na ogledalo kolonialnega razmišljanja, skozi katero se ruske imperialistične pripovedi ukoreninijo v množični zavesti ljudi,« trdi.
Izvor: Stalin in sladka idila z “divjaki”
Podobe neruskih narodov v sovjetski kinematografiji lahko zasledimo v 1920-ih. V slavnem filmu Sergeja Ejzenštejna “Bojna ladja Potemkin” (1925) umre ukrajinski mornar Vakulenčuk.
“Največji propagandni projekti so se začeli pod Stalinom, po njegovih navodilih,” pravi Hazagajeva. “Glavni cilj teh projektov je bil ustvariti idejo o veličini naroda. Kot na primer v filmu “Kutuzov”, kjer neumni, pohlepni in ambiciozni Napoleon poskuša napasti nepremagljiv ruski narod. Leta 1941 je izšla glasbena komedija »Kmet prašičev in pastir«, ki je bila zelo zabavna in ljubljena med sovjetskimi gledalci. Glavni liki so skromen vzreditelj prašičev iz Vologde, Glasha Novikova, in strastni dagestanski pastir Musaib Gatuev. Med njima se pojavita intimnost in obojestranski interes. Če pa je Glasha »naše sovjetsko dekle«, očitno rusko, ki na svoji kolektivni kmetiji gradi prašiče in uporablja nove napredne tehnologije, potem se pastir Musaib bori z volkovi v svoji vasi! To pomeni, da je tak predstavnik “divjine”. Takšne stereotipne podobe, prikazane v tem ali podobnih filmih, se reproducirajo in ohranjajo po vsem svetu.”
V sovjetski kinematografiji je »prijateljstvo narodov« prikazano kot prijateljstvo razvitega Slovana z manj razvitim »divjakom«. Tako ga je dokumentarist Dziga Vertov upodobil v svojem filmu Šesti del sveta iz leta 1926 (evfemizem za ZSSR). Ta propagandna slika, ki je bila zasnovana za poveličevanje izvoznih zmogljivosti Sovjetske zveze, prikazuje tudi patos »globalnega bratstva«.
“Ti, ki kopaš ovce v valovih. In vi, ki kopate ovce v potoku. V sibirski tajgi. V tundri. V bližini reke Pečore. In vi, ki ste oktobra strmoglavili kapitalistični režim. Odpiranje poti k novemu življenju za prej zatirana ljudstva! Vi ste Tatari. Vi ste Burjati, Uzbeki, Kalmiki, Hakasi. Ste Komi in prihajate iz oddaljene vasi. Sodelujete v dirki severnih jelenov. Vsi ste gospodarji sovjetske dežele. Šestina sveta je v vaših rokah,” je pisalo v zaključni špici filma.
»Pravzaprav v absolutno vseh sovjetskih filmih, ko se pojavi predstavnik neruske narodnosti, nujno pripada ‘divjemu toku’, neizobražen, a hkrati skoraj vedno pozitiven: Azijec, rojen na Kavkazu ali nekdo iz severnih narodov, nujno pripada ‘divjemu toku’, neizobražen, a hkrati skoraj vedno pozitiven. Tako se ustvarja podoba ‘plemenitega divjaka’,” poudarja Khazagayeva.
Alternativna resničnost
Sovjetska kinematografija je ustvarila alternativno resničnost: ko so milijoni ljudi v Ukrajini stradali,Sodobne komedije so prikazovale »veselo« in »bogato« življenje kmetov. Enako velja za podobe drugih ljudstev.
Kako je nastala podoba Čukčijev? V ruskih anekdotah na to temo so ljudje vedno neumni, tako infantilni, ranljivi, napol divji.
»In v XVIII. stoletju so se Čukči borili za neodvisnost od ruskih osvajalcev. In to so bili zelo močni bojevniki, ki jih Rusi niso mogli premagati. Edini takšni ljudje, ki niso bili osvojeni. Na koncu se je vse končalo z dejstvom, da je cesarica Katarina II. preprosto priključila Čukotko »na papirju«. Čukotski ljudje sploh niso vedeli za to,” je dejala Khazagayeva.
Iz tega obdobja izhaja pravilo, da so tisti narodi, ki se najbolj uprejo imperiju, v ruski pop kulturi predstavljeni na ponižujoč način: Estonci, Ukrajinci, Moldavci.
“V sovjetski in ruski kinematografiji lahko ločimo tri skupine ‘tujih narodov’. Prvi so tisti, ki izgledajo kot Rusi – to so Ukrajinci in včasih Kazanski Tatari, torej “belci”. Druga skupina so uporniška ljudstva Kavkaza, zlasti Čečeni, Gruzijci in Armenci, tj. “črnci”. In tretja skupina so vsi drugi Azijci; Ni pomembno, ali so Burjati, Jakuti ali Uzbeki. V sovjetski kinematografiji so belci lahko nosili svoja oblačila, lahko so se fotografirali na Kavkazu in hodili s čredami ovac. Vendar pa ni bil nikoli pokazan noben namig o samoodločbi teh narodov ali o tem, da so Rusi Kavkaz dejansko brutalno osvojili.«
Druga manipulacija se je zgodila z Ukrajinci. V sovjetski kinematografiji so predstavljeni v dvojni vlogi. Po eni strani so jih včasih prikazovali kot »bele«, to je skoraj primerljive z Rusi, po drugi strani pa kot »buržoazne nacionaliste«, nato pa so njihovo podobo primerjali z narodi Kavkaza. Film Zvenyhora ukrajinskega sovjetskega režiserja Oleksandra Dovženka prikazuje dva Ukrajinca: eden, nenehno nervozen, podpira ukrajinsko neodvisnost; Drugi je zmerni sovjetski komunist.
“Ukrajinac je lahko prikazan kot boljševik ali sovjetski vojak, v tem primeru lahko celo dobi glavno vlogo, kot v priljubljenem filmu Samo stari ljudje gredo v boj (1974). In če se pojavi v zelo nacionalni vlogi, če pokaže nacionalno samozavedanje, se takoj zmanjša na komični lik, norca, ki ne ve nič drugega kot vodko in petje. Med odmori pleše in je pripravljen ‘posekati Moskovčane’,” je dejala Khazagayeva.
Poljski režiserji in igralci so prav tako zavzeli posebno mesto v sovjetski kinematografiji. Bili so zelo priljubljeni, Poljaki so bili prikazani kot »eden od svojih«, ki jim je bilo dovoljeno več. Na primer, film “Spolna misija” je bil velik uspeh v Sovjetski zvezi, vendar je težko najti podobno produkcijo na sovjetskem ozemlju.
“Poljski igralci bi lahko igrali Američane ali druge zahodnjake. Toda – tako kot drugi – Poljaki niso smeli zapustiti svoje podobe podložnikov velikega ruskega naroda. Na primer, pred nekaj leti se je igralka Barbara Brylskaya, ki je igrala glavno vlogo v slavnem filmu “Ironija usode”, zavzela za rusko igralko Lia Akhedzhakova, ki podpira Ukrajino. Barbara Brylska je preprosto rekla: samo Moskva in Sankt Peterburg živita dobro v Rusiji, vsi ostali pa živijo v strašni revščini. Brylska je povedala resnico, vendar je Ruse tako užalila, da je državna duma zahtevala, da jo na silvestrovo izločijo iz tega najpomembnejšega filma,« je dejala Hazagajeva.
Dodaja, da je Brylska lepa ženska, ki je briljantno odigrala svojo vlogo, vendar v glavah ruskih gledalcev ni bila ona tista, ki je s svojim nastopom prinesla veselje in estetski užitek milijonom gledalcev, ampak so bili oni tisti, ki so poljski igralki milostno dovolili, da pritegne pozornost »v ruski kulturi«. “Mi, Rusi, smo tisti, ki vas nežno potegnejo v velik format, to nam dolgujete, brez nas niste nič,” je dejala Hazagajeva.
Ruska kinematografija: vsekakor bolj agresivna kot sovjetska kinematografija
V 1990-ih junak ruske kinematografije, še vedno neotesan in neveden, preneha biti prijazen in se spremeni v divjega razbojnika. Ta podoba vzbuja veliko več groze kot podoba neumnega Čukčija, ki se greje v hladilniku, kot je dejala ena sovjetska šala. Predstavniki neruskih narodov so pridobili značilnosti zlobnega ljudstva, ki si zasluži obsodbo in se je treba boriti.
»Razlika med sovjetsko in rusko kinematografijo je v tem, da je v prvem primeru divjak vedno smešen in smešen, vzbuja usmiljenje, sočutje, hočeš se mu smejati, ker je tako »nerazvit«, na splošno ne bo preživel brez nas, Rus pa mu vedno pomaga Vendar pa se je ruska kinematografija od leta 1990 do danes osredotočala na uporabo podobe tujega ljudstva kot sovražnika. Že so razbojniki, nimajo čistih namenov. In vedno načrtujejo nekaj proti Rusiji, proti ruskemu ljudstvu,« poudarja Hazagajeva.
Fenomen ruske kinematografije je bil film “Brat” (1997) in kasneje “Brat 2” (2000) v režiji Alekseja Balabanova, ki pripoveduje zgodbo o moškem, ki se bori za pravico po vrnitvi iz vojne v Čečeniji.
Glavni lik, Danila Bagrov, je postal nacionalni junak nove Rusije. Režiser je lahko pogledal v Rusovo razmišljanje in govoril z njegovimi besedami. Kritiki so takrat pisali: film “Brat” je osvobodil naše ruske motive. Zakaj me je osvobodil? Ker so bila leta 1990, velika kriza, brezup, razcvet razbojništva. In potem se pojavi preprost Rus iz vojne, ki deluje kot zagovornik, odvetnik. Brat je postal vir številnih citatov v sodobni Rusiji. Vladimir Putin je 24. februarja 2022, na dan obsežne ruske invazije na Ukrajino, parafraziral besede Danile Bagrova iz filma Brat 2 in dejal, da je »resnična moč v pravičnosti in resnici«.
Na prvi pogled Brat sploh ni propagandni film, ampak kriminalni triler, vendar sčasoma to delo mnogi dojemajo kot bistvo ruske ultranacionalistične ideologije, polne sovražnosti in sovraštva do Ukrajincev, Američanov, Judov in Zahoda kot celote.
“Obstaja zelo značilen prizor: glavni lik vstopi v tramvaj in vidi dva kavkaška domačina, ki se obnašata agresivno in nabirata dekle. Ko pride do njih zelo inteligenten sprevodnik in jim reče: “Prosim, plačajte vozovnico”, belci tega zavrnejo. V tistem trenutku Danila vzame pištolo in belec začne prositi za milost: “Ne streljaj, brat!” Kaj mu odgovarja Rus? »’Ti nisi moj brat, ti črna!’« pravi Khazagaeva.
Ta stavek se je razširil po vsej Rusiji in postal ne le slogan, ampak način razmišljanja. Čeprav sta v tem filmu žrtev in agresor zamenjala mesta. Kaj točno je naredilo ta film z njegovimi citati tako priljubljen? Da je rusko ljudstvo končno prikazano kot žrtev drugih.
“Ko ga brat glavnega junaka prepriča, naj ubije čečenskega preprodajalca drog, mu čečenski preprodajalec drog reče: ‘No, veste, zdaj smo na kolenih, zdaj smo šibki kot narod.’ Film legitimira položaj ruskega naroda kot žrtve za vse. Pravi, da je vojno stanje organsko za rusko ljudstvo. Samo v vojnem stanju se počuti udobno, zdi se mu, da se pred njegovimi očmi odvija proces ponovne vzpostavitve pravice. »Pravičnost« v razumevanju protagonista se ne pojavlja v skladu z moralnimi zakoni, temveč po pravici močnih, po meji »prijatelj in sovražnik«. Lahko si prostitutka, odvisnik od drog, toda če si eden izmed nas, če izgledaš kot Rus, te bom še vedno zaščitil. Tako razmišlja glavni lik filma “Brat”, poudarja Khazagayeva.
Pravzaprav je protagonist uporabil nasilje, da bi dosegel pravico. In če velja za tujce, potem je to še toliko bolj upravičeno. Zdaj vidimo, da mnogi Rusi oddajajo tudi to idejo o vojni v Ukrajini.
Samo na YouTubu je Brata gledalo 85 milijonov gledalcev, še več pa ga je gledalo v kinematografih in na videokasetah. Kako pomemben je bil film za Ruse, pričajo spomini igralke, ki je igrala ljubljeno glavno junakinjo Svetlano Pysmichenko. Spominja se: »Moški so nenehno prihajali k meni in me spraševali: zakaj si na nesrečo zavrnil našo Danilo?« Nekoč je moški, ki se je vrnil iz Čečenije, rekel, da je brata opazoval osemindvajsetkrat!
Kolonialno razmišljanje je še vedno živo
“Ruska kultura, ki zajema literaturo in film, pa tudi balet do neke mere, je ideološko orožje in jo je treba obravnavati kot takšno,” pravi Julija Hazagajeva. Rusko kinematografijo je treba obravnavati enako kot Russia Today, ki ji je na Zahodu prepovedano oddajanje. Če takšno vsebino predvajate svojemu občinstvu, morate vključiti izjavo, da gre za rusko propagando. Večina ruskih filmskih ustvarjalcev, ki danes predstavljajo svoj izdelek na Zahodu, se niti ne zaveda, da so propagandisti ksenofobnega, kolonialnega imperialnega razmišljanja. Morda celo želijo posneti nekaj dobrega, vendar jim to ni dovoljeno. Ruska inteligenca še vedno verjame, da je samo doživljanje pacifističnih čustev med bombardiranjem ukrajinskih mest dovolj, da ostanemo normalna oseba.”
Khazagayeva meni, da se ruska družba, zlasti filmska kritika in literarna kritika, sooča s potrebo po soočanju z imperialnim razmišljanjem in predelavi preteklosti, vključno s kulturno dediščino.
“Na mnogih področjih, zlasti v ruski pop kulturi, vidimo tipično kolonialno razmišljanje: poveličevanje samega sebe kot metropole, kot naroda, ki ima od rojstva zaradi svoje barve, zaradi svojega fenotipa, tehnologijo, civilizacijo, izobraževanje in tako naprej,” zaključuje Hazagajeva. ” – Takšno razmišljanje je bilo v vseh imperijih, na Zahodu pa se po koncu druge svetovne vojne refleksija odvija neposredno v kinematografiji, režiserji začnejo se spraševati: ali smo bili tako strogi v Afriki, v Južni Ameriki? Po ogledu filma celo navaden človek prizna idejo o krivici, storjeni nad njegovimi predniki, vendar to ne zlomi njegove psihe. Ravno nasprotno, nekaj želi popraviti, nekaj narediti. Po drugi strani pa se nič takega ne dogaja v glavah rusko govorečih ljudi. Ruska kultura še vedno močno vceplja v Ruse odnos superiornosti in iz drugih naredi drugorazredne ljudi.«
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Stan wojny dla narodu rosyjskiego jest organiczny
