V začetku leta 2024 so se na mene obrnili poljski novinarji s prošnjo, naj predvidim prihodnja ukrajinsko-ruska pogajanja o miru, premirju ali vsaj prekinitvi ognja. Takoj sem jim povedal, da nisem Vanga, niti Nostradamus, vendar se nisem mogel upreti »napredovanju« – navsezadnje so vprašali moji kolegi zavezniki. Zato sem svojo napoved formuliral nekako takole: »Tekmovanje za pobudo v vojni bo trajalo približno do konca tega leta. Do takrat ne smete upati na resna pogajanja. No, razen če je na eni ali drugi strani kakšen nepričakovan ‘črni labod’.”
Je Trump “črni labod”?
“Črni labod”, kot lahko že rečemo skoraj z gotovostjo, ni prišel. Do konca leta je ostalo še nekaj več kot mesec dni, vendar mi intuicija pravi, da se v tem času nič ne bo dramatično spremenilo, da ne bo sprejeta nobena epohalna odločitev. Zmage Donalda Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA ne štejem za »laboda«, niti črnega niti belega. Poleg tega bo njegova inavguracija potekala šele konec januarja prihodnje leto. In do takrat to ne bo imelo pomembnega vpliva na mirovni proces. Njegovo obljubo, da bo ustavil vojno “v 24 urah” in celo pred prevzemom funkcije, bi bilo treba že od samega začetka ceniti kot nič drugega kot volilno raco (ne laboda).
Se bo kaj spremenilo s Trumpovo selitvijo v Belo hišo? Tu so možnosti že mogoče. Od najhujšega, ki predvideva, da bo ruski diktator Vladimir Putin lahko idejo o “drugi Jalti” potisnil v Trumpovega “prijatelja”, ga bo imenoval “drugi Roosevelt”. To pomeni, da scenarij vključuje vrnitev v zloglasna “območja vpliva”, v katerih ima vsak “svetovni vladar” pravico, da počne, kar hoče. In še nismo pozabili, kako je Trump med srečanjem v Helsinkih leta 2018 nenadoma izbruhnil, da bolj zaupa ruskemu kolegu kot lastnim obveščevalnim službam.
Vendar pa morda obstaja najboljši scenarij, v katerem bo Trump začel razlagati svoj slogan (ali pravzaprav slogan Ronalda Reagana) – »Naj bo Amerika spet velika«, zlasti kot vrnitev v vlogo glavnega »svetovnega policista«, ki na njihovo mesto postavi arogantne in kaznuje kršitelje svetovnega miru. Zakaj torej nova ameriška administracija ne bi mogla Ukrajini zagotoviti vsega orožja, ki ga potrebuje za tako uničujoč udarec Rusiji, da si dolgo časa ne bi mogla okrevati? Po tem Trump ni mogel storiti ničesar drugega, ker bi mu bila zagotovljena večna slava zmagovalca nad »imperijem zla«.
Zakaj mislim, da je prvi, najslabši scenarij malo verjeten? Kajti če ne sam Trump, potem se vsaj modre glave v njegovi administraciji jasno zavedajo, da je preprosto nesprejemljivo, da Putinu dajemo Ukrajino, ki je ena najbolj zanesljivih in, kot dokazuje deset let sovražnosti, še posebej pa skoraj tri leta po popolni invaziji, enega najučinkovitejših vojaških zaveznikov. Niti zgolj v smislu ugleda in političnih ambicij, niti v smislu praktičnih prednosti. No, zato, zakaj? Če obstaja priložnost z malo krvi (v primerjavi z afganistansko, iraško in sirsko kampanjo), da ohrani svoj vpliv v strateško pomembni regiji, odpravi nevarnosti za zaveznike in odpravi glavno grožnjo globalni varnostni arhitekturi.
Zakaj mislim, da je ta najboljši scenarij malo verjeten? Ker je preveč prijazen. Kot pravijo skeptiki, ne z našo srečo. Poleg tega se je v Trumpovi ekipi nekako zbralo preveč naših zlonamernikov. Nekateri od njih so bolečina v očeh za pomoč Ukrajini, drugi se strašno bojijo izbruha tretje svetovne vojne, ki se bo po njihovem mnenju zagotovo začela, če bo Rusija preveč razdražena, tretji pa preprosto želijo prečrtati vse, kar so storili njihovi predhodniki, tudi na področju ukrajinske politike.
Zato se bomo, kot je dejal eden od nesistemskih ukrajinskih politikov, morali zbližati nekje na sredini. Najverjetneje bo to zamrznitev konflikta vzdolž črte stika. Če oborožene sile Ukrajine do takrat uspejo obdržati mostišče Kursk, bo morda mogoče izvesti enakovredno izmenjavo ozemelj. Ukrajina bi se lahko pogajala za Kursko regijo, najverjetneje Kinburnski ražen, ki je del regije Mikolajiv, in dobila nazaj začasno zasedena ozemlja Harkovske regije.
Zato se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da bodo ukrajinska ozemlja pod rusko okupacijo za nedoločen čas. Še več, je v praktični aneksiji. Moskva jih bo obravnavala kot svoja zemljišča, vpisana v ustavo, in bo zato izvajala ustrezno politiko na področju kulture in izobraževanja, pa tudi na drugih ozemljih. Žalostno je, grenko, celo duhovno neznosno, toda to je tisto, kar kremeljski politiki radi pravijo, “resničnost na terenu”. Naše vojaško in politično vodstvo je priznalo, da trenutno ni niti sil niti sredstev za deokupacijo teh ozemelj.
Kako dolgo bo imela Rusija dovolj?
Če Bog da, vsaj da obdrži tista ozemlja, ki so še vedno pod nadzorom Kijeva, in to je že najtežja naloga. Navsezadnje ruske čete še vedno napredujejo in povečujejo hitrost napredovanja. Kako dolgo bodo trajali? Vprašanja, kot pravijo, z zvezdico. Trenutno je v ruski vojski dovolj rekrutov, čeprav je treba nenehno dvigovati njihova enkratna plačila in mesečne plače na nebeško visoke zneske za povprečnega Rusa.
Ali bo rusko gospodarstvo zdržalo naraščajoče finančno breme vojne? Tudi to je precej težko vprašanje. V zadnjem času so razmeroma neodvisni strokovnjaki objavili članke, ki trdijo, da je Rusija še vedno finančno sposobna vztrajati več let in voditi vojno. Trdijo, da so zahodne sankcije Rusiji naredile malo ali nič večje škode, da se je lahko prilagodila in celo uporabila kazenske ukrepe v svojo korist.
Drugi ekonomski strokovnjaki trdijo, da Rusija ne bo dolgo trajala, da so pozitivne ekonomske statistike blef in izpiranje oči. Toda v resnici je rusko gospodarstvo pregreto, država je že na robu socialno-ekonomske katastrofe. To dokazuje visoka realna inflacija, rekordna diskontna stopnja centralne banke, depreciacija rublja, omejevanje socialnih programov itd.
Katera od njih ima prav – bomo izvedeli kasneje. Seveda bi si želel, da bi imel slednje prav …
Kje je mirovnik Arakhamia?
Pred približno enim letom je izšla televizijska serija intervju vodja provladne frakcije “Služabnik ljudstva” v Verhovni Radi, Davyd Arakhamia, ki ga je dal televizijski voditeljici Nataliji Moseychuk. In v tem primeru besedna zveza »objavljeno« ni le medijski kliše, ampak izjava o dejstvih. Ta intervju je bil dejansko citiran po vsem svetu, zlasti v Rusiji. Prvič, del, ki se je nanašal na ukrajinsko-ruska pogajanja, ki so potekala marca 2022 v Istanbulu. In ta pogovor ni bil citiran v ugodni luči za Ukrajino.
Tako je v tem intervjuju Arakhamia vse osupnila z novico, da bi se krvava rusko-ukrajinska vojna lahko končala skoraj pred začetkom, marca 2022. Cena miru za Ukrajino je po njegovem mnenju praktično nič: obljubiti, da se ne bo pridružila Natu. In milo rečeno se nam ni mudilo, da bi nas sprejeli v Severnoatlantsko zavezništvo.
To je, če verjamete besedam Arakhamije. In kako mu ne morete verjeti, ker je vodil ukrajinsko pogajalsko delegacijo v imenu predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega? Za natančnost teze dobesedno citiramo, kar je povedal sam Arakamija, ko je odgovoril na vprašanje anketarja o cilju ruske delegacije na pogovorih:
“Cilj ruske delegacije je po mojem mnenju … Dejansko so skoraj do zadnjega upanja, da bodo pritisnili na nas, da podpišemo takšen sporazum, da bomo nevtralni. To je bila zanje največja stvar. Pripravljeni so bili končati vojno, če bomo sprejeli – kot je nekoč storila Finska – nevtralnost in se zavezali, da se ne bomo pridružili Natu.
“Samo ena točka?”
– No, pravzaprav je bila to ključna točka. Vse ostalo so kozmetične, politične začimbe.”
Torej, po besedah Arakhamije, bi lahko vojno ustavili skoraj na začetku in neverjetno preprosto – obljubili, da se ne bomo pridružili Severnoatlantskemu zavezništvu, kam, ponavljam, nismo posebej povabljeni.
Zakaj je potem Ukrajina dejansko prekinila pogajanja pod tako ugodnimi pogoji? Po besedah Arakhamie je za vse kriv takratni britanski premier Boris Johnson.
“Ko smo se vrnili iz Istanbula, je Boris Johnson prišel v Kijev in rekel, da z njimi ne bomo podpisali ničesar – in se samo borimo,” Je dejal Arakhamia.
To pomeni, da je po mnenju Arakhamije ukrajinsko vodstvo agresivno, ne skrbi za življenje Ukrajincev, ki so že umrli in bodo umrli na frontah in med ruskim bombardiranjem, ne potrebuje miru, če se je mogoče boriti. In kar je najpomembneje, ukrajinsko vodstvo ni neodvisno. Boris Johnson ali drug voditelj zahodne države lahko tako zlahka pride v Kijev in daje navodila, kako naj ravna Ukrajina. In nihče mu ne more nasprotovati.
Mimogrede, ali je kdo opazil, da se vodja provladne in največje parlamentarne frakcije že dolgo ni pojavil v eteru? Domnevamo lahko, da je urad predsednika končno spoznal, da je treba Arakhamiji očitno odvzeti status avtoritativnega govornika. Upam, da je bil prikrajšan tudi za status bodočega pogajalca. Ker se bodo tako ali drugače prej ali slej začela pogajanja. Ker se vse strani zavedajo, da se mora vojna končno končati. Tudi Rusi to razumejo, kot kaže nedavna sociologija.
