Donald Trump je zmagal na ameriških predsedniških volitvah. Pred nekaj dnevi je bil scenarij, v katerem republikanski kandidat zavzame vse nestabilne države, preveč optimističen tudi za njegove zveste podpornike. Vendar pa je noč 6. novembra prinesla res dobre novice za Trumpa in njegovo politično silo. Po predhodnih ocenah “sloni” prevzemajo tudi nadzor nad senatom in predstavniškim domom. Rdeči val je prekril Združene države Amerike in izločil demokrate.
Kar se je zgodilo 5. novembra na ameriških volitvah, je zelo podobno ponovitvi leta 2016. Nato je Trump prvič zmagal na predsedniških volitvah in senzacionalno premagal Hillary Clinton. Čeprav so skoraj vse ankete napovedovale udobno zmago demokratskega kandidata. Sociologija je bila leta 2024 bolj naklonjena republikancem. Kljub temu se je izkazalo, da ankete ameriške javnosti ne odražajo v celoti dejanskega razpoloženja volivcev. Sociologi so v začetku novembra napovedali, da ima Harris boljše možnosti za zmago v Nevadi, Michiganu in Wisconsinu. Prav tako so zabeležili rahlo prednost Trumpa v Pensilvaniji, Severni Karolini, Georgiji in Arizoni. Pravzaprav je razlika med obema kandidatoma v korist republikanca daleč presegla statistično napako. Trump je prehitel Harris za nekaj odstotnih točk v vseh negotovih državah. Prav tako je zmagal na nacionalnih volitvah in pridobil več milijonov glasov več kot njegov tekmec.
Lahko imate različen odnos do figure Trumpa in njegovih pogledov. Vendar moramo priznati, da je zmaga republikancev na volitvah posledica objektivnih dejavnikov. V štirih letih Bidenove vladavine se je v državi nabralo veliko težav. In povezani so z demokrati. Cene so se resno dvignile. Na meji z Mehiko je izbruhnila migracijska kriza in milijoni nezakonitih priseljencev so preplavili državo. Kriminal se je povečal v velikih mestih. Dodaten dejavnik pri nenehnem razdraževanju velikega dela družbe je skrajno levičarsko-liberalna družbeno-kulturna politika sedanje Demokratske stranke. Današnji demokrati so postali tako zavzeti pri iskanju podpore različnih manjšin, spolov, migrantov in zatiranih prebivalcev, da so pozabili na druge volivce.
Odkrito povedano, Kamala Harris ni bila popolna kandidatka za izziv Donaldu Trumpu. Za mnoge Američane je preveč levičarska. Poskusi, da bi jo med volilno kampanjo oblikovali v bolj zmernega kandidata, volivci niso cenili in niso bili videti zelo iskreni. Hkrati je bil Trump vsaj dosleden v svoji nezaslišanosti, škandaloznosti in karizmi. Podobno je bila napačna odločitev demokratov izvolitev guvernerja Minnesote Tima Volsea na mesto podpredsednika. Osli so pričakovali, da bo Volz pomagal Harrisu pridobiti glasove belcev od republikancev. Vendar niso upoštevali njegovega pretiranega navdušenja nad levičarskimi idejami v njegovi državi.
Strateške napake demokratov v volilni kampanji so prav tako igrale vlogo. Podoba Kamale Harris kot močne, pametne in karizmatične voditeljice ni prestala preizkusa resničnosti kampanje. Njeni intervjuji niso očarali javnosti. Njene kontroverzne ideje o dvigu davkov, brezobrestnih posojilih za črnce in komplimentiranju nezakonitih priseljencev zagotovo niso pomagale pritegniti neodvisnih volivcev. In poskus demokratov, da bi Trumpa naredili za fašista, ni zvenel preveč prepričljivo in ni bil dobro sprejet v javnosti. Tudi sedež Kamale Harris je arogantno računal na dejstvo, da ji je bila zagotovljena podpora črncev, žensk in Latinoameričanov. In ko so se soočili s težnjo temnopoltih moških, da odlivajo k svojim nasprotnikom, si niso mogli zamisliti nič boljšega, kot da jim očitajo.
Za razliko od leta 2020, ko je bilo štetje glasov odloženo in se svetovnim voditeljem ni mudilo, da bi čestitali enemu ali drugemu kandidatu za zmago, se je tokrat vse zgodilo hitro. Zjutraj 6. novembra je Donald Trump začel prejemati čestitke tujih politikov za zmago. Tudi predsednik Volodimir Zelenski ni stal ob strani Ukrajincev, še posebej pa je opozoril na “impresivno zmago” republikancev.
“Cenim zavezanost predsednika Trumpa pristopu “mir z močjo” v globalnih zadevah. To načelo lahko resnično približa pravičen mir v Ukrajini. Upam, da ga bomo skupaj uresničili. Veselimo se obdobja močnih Združenih držav pod močnim vodstvom predsednika Trumpa. Veselimo se nadaljnje močne dvostrankarske podpore Ukrajini v ZDA,” je zapisal Zelenski na družbenih omrežjih X.
Kaj naj Ukrajina pričakuje od Trumpove zmage? Pravzaprav na to vprašanje ni jasnega odgovora. Tudi sam Donald Trump. Čeprav je izrazil željo po “končanju vojn v svetu” in se hvalil, da bo rusko-ukrajinsko vojno končal v 24 urah, je zdaj popolnoma nejasno, kako bo prihodnji sedeminštirideseti predsednik Amerike to storil. Lahko samo domnevamo, da se ameriška politika do Ukrajine spreminja. In obstajajo velika tveganja, da te spremembe morda ne bodo zelo ugodne za nas. Hkrati pa ni mogoče popolnoma izključiti možnosti pozitivnih novic. Trump je znan po svojih kontroverznih izjavah, ki med drugim zadevajo Rusijo in Ukrajino. Pa tudi nenavadna navezanost na avtoritarne voditelje. Znan pa je tudi po svoji nepredvidljivosti in impulzivnosti. V svetu, kjer so avtoritarni režimi navajeni sistematično kršiti pravila igre in vnaprej vedo, kaj lahko pričakujejo od svojih nasprotnikov, se lahko te lastnosti izkažejo za koristne.
Če bo Harris zmagala, bo Washington najverjetneje nadaljeval s politiko odmerjene podpore Ukrajini s strani trenutne administracije Joeja Bidna. Vendar pa bi lahko bilo njeno pomanjkanje izkušenj v mednarodni politiki še bolj previdno, pasivno in neodločno. Bi Ukrajina v takih pogojih lahko zdržala še štiri leta? Na to vprašanje ni odgovora. Po drugi strani pa ima Trump kljub svojim škandaloznim izjavam manj notranjih omejitev in umetnih rdečih črt. To je lahko dobro in slabo za nas. V vsakem primeru je zdaj še prezgodaj za obup in se vnaprej pripravite na apokalipso.
Trump nam morda ne bo dal močnega orožja. Ne bo ugajal našim ušesom z izjavami o globoki zaskrbljenosti in obljubami, da bomo z Ukrajino tako dolgo, kot bo potrebno. Prav tako je povsem mogoče, da ne bo pokazal potrebnega navdušenja za obnovo ozemeljske celovitosti Ukrajine. Posredno pa lahko njegova politika pozitivno vpliva in ustvari dodatne nevšečnosti za Rusijo. V svojem govoru po prejemu zmagovalnih rezultatov anket je Donald Trump omenil nafto. Napovedal je, da bo pot države obrnil za “180 stopinj”. Zmagovalec volitev je napovedal znižanje davkov in povečanje proizvodnje nafte ter obljubil, da bo v ZDA več nafte kot v Rusiji in Savdski Arabiji. V prvem Trumpovem mandatu so bile cene nafte dejansko nižje kot zdaj. Medtem prihodki od nafte in plina predstavljajo tretjino ruskega proračuna. Zato lahko dolg in pomemben padec cen “črnega zlata” povzroči velike težave za Kremelj. Toda to se ne bo zgodilo takoj.
Veliko je odvisno od tega, koga bo Trump imenoval za državnega sekretarja, svetovalca za nacionalno varnost in vodjo Pentagona. V prejšnjem mandatu so Trumpa spremljali na splošno razumni uradniki, kot sta državni sekretar Mike Pompeo in svetovalec za nacionalno varnost John Bolton. In podpredsednik Mike Pence je zavzel ustrezno proukrajinsko stališče. Težko je reči, kako bo tokrat. Prihodnji podpredsednik JD Vance je znan po svojem izjemno skeptičnem odnosu do podpore Ukrajini, spodbujanju ideje o zamrznitvi konflikta in spreminjanju Ukrajine v nevtralno državo zunaj Nata. Lahko le upamo, da bo njegov vpliv na zunanjo politiko omejen.
Predsedovanje Donalda Trumpa predstavlja nove izzive za Ukrajino. Do neke mere je to korak v neznano. V to neznano morate stopiti s hladnim umom in brez nepotrebnih iluzij. Ampak tudi brez napadov panike.
