“Ne more biti situacije, v kateri Američani ukrepajo, Evropejci pa samo reagirajo. Sami moramo prevzeti odgovornost,” je dejal visoki predstavnik Evropske unije za varnost in zunanje zadeve Josep Borrell na tiskovni konferenci v Varšavi po srečanju s poljskim zunanjim ministrom Radoslavom Sikorskim.
Vodja evropske diplomacije je najprej mislil na Ukrajino, kjer se po njegovih besedah »zgodovina ustvarja zdaj«. Evropa mora rešiti eksistencialno vprašanje: slediti zgodovini ali jo arogantno ignorirati. In ni pomembno, kdo se je naselil v Ovalni pisarni Bele hiše: Joe Biden, Donald Trump ali Kamala Harris. Navsezadnje nobena od njih ne bo opravila dela za Evropo, nad katero resnično visi senca globoke politične krize, če ne tretje svetovne vojne.
In ali je vse to posledica ruske agresije? Ali pa je bil to samo katalizator? Briga. Ker to ni tisto, kar je pomembno. Dokler bodo Evropejci še naprej ritualno plesali in poskušali pomiriti Putina ali boga smrti Amenteta, namesto da bi se resnično zavzeli za odganjanje agresorja, bo ta grožnja obstajala in rasla. Čeprav se zdi, da je vse jasno, rešitev leži na površini. Ključ, ki odpira vrata v svetlo prihodnost in gral, ki uničuje zle duhove, leži v Ukrajini. Pri krepitvi svoje bojne sposobnosti z zahodnim orožjem, ki bi ga lahko uporabili brez omejitev.
“Ukrajini moramo zagotoviti, da se bo naša podpora nadaljevala, vendar to zahteva prave vire in odločnost. Za to so potrebna politična volja in predvsem finančna sredstva. Moja vloga in vloga ministrov za zunanje zadeve in obrambo, ki se bosta sestala v ponedeljek in torek (srečanje Sveta EU na ravni zunanjih in obrambnih ministrov bo potekalo v Bruslju 17. in 18. novembra – ur.), je preučiti situacijo in sprejemati odločitve na podlagi lastnih zmogljivosti ter pokazati voljo za razširitev podpore Ukrajini v takšnih okoliščinah, da bo nov predsednik ZDA. ki se zdi, da ima drugačen pristop k ameriški podpori Ukrajini,” opozarja in poziva Borrell.
Dejansko se ne moremo strinjati z zaskrbljenostjo Josepa Borrella, da »nihče ne ve, kaj bo gospod Trump storil«. Nemogoče je, da se ne strinjamo z njegovo drugo tezo: “Vem pa, da morajo Evropejci jasno razumeti, kaj želijo storiti v vseh okoliščinah.”
Nič čudnega, da so bile te besede vodje evropske diplomacije izrečene v Varšavi. Takoj po ameriških volitvah so ponovili izjavo poljskega premierja Donalda Tuska: “Nekateri pravijo, da je prihodnost Evrope odvisna od ameriških volitev, vendar je odvisna predvsem od nas. Evropa mora končno verjeti v lastno moč.”
Ni skrivnost, da je večina voditeljev EU – z izjemo madžarskega premierja Viktorja Orbána in morda njegovih kolegov Roberta Fica na Slovaškem in Giorgie Meloni v Italiji – upala na zmago podpredsednice Kamale Harris. Njihovi strahovi pred Trumpom segajo v štiri dimenzije. Prvi je morebiten umik Združenih držav iz Nata in prenehanje zavez za varnost Evrope. Drugi je enostranska uvedba premirja in mirovnega sporazuma med Rusijo in Ukrajino, ki je v nasprotju z interesi Kijeva in Bruslja. Tretja je katastrofalna trgovinska vojna med Evropo in Ameriko. Četrti je Trumpov navdihujoč vpliv na skrajno desnico v Evropi.
Po štirih letih stabilnosti in predvidljivosti pod Joejem Bidenom bi se morala Evropa in svet pripraviti na nov odmerek kaosa in impulzivnosti v Ovalni pisarni. Če ima Trump sploh zunanjepolitično doktrino, je njegov slogan: “Pričakujte nepričakovano!”
Največja skrb v EU zadeva Ukrajino in Nato. Vložki za Evropo so tokrat višji kot v prvem Trumpovem mandatu, ravno zaradi vojne v polnem obsegu in strahu, da bodo ZDA prenehale pomagati Ukrajini in Putinu omogočile zmago, ki je Rusija trenutno ne more zmagati na bojišču. Navsezadnje se evropske prestolnice zelo dobro zavedajo, da bo vzhodni bok Evrope in Nata v veliki in resnični grožnji, če bo Ukrajina poražena. In tudi če Trump ne bo umaknil Amerike iz Nata, bi lahko usodno oslabil zavezništvo, če bi še naprej trdil, da ZDA ne bodo samodejno zaščitile evropskih zaveznikov, zlasti tistih, ki ne izpolnjujejo svojih zavez, da bodo porabili dva odstotka BDP za obrambo.
Toda glavna težava Evrope je, da kljub ognjevitim filipikom politikov v slogu Ostanite z Ukrajino, na tej stopnji med evropskimi državami ni soglasja o tem, kako pomagati Ukrajini. To je prva stvar. Drugič, države Evropske unije še niso dosegle soglasja o tem, ali je vredno žrtvovati “socialno državo”, ki se je gojila v zadnjih desetletjih zaradi hitrega povečanja gospodarstva.(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, sekretar: Navsezadnje bo to zahtevalo porabo milijard in milijard, ponovno oborožitev vojske, ponovni zagon obrambnega kompleksa s polno zmogljivostjo, nadaljevanje nabora in tako naprej. Skratka, treba bo zgraditi celovit, celovit sistem mednarodne varnosti.
Čeprav mnogi v Evropi še vedno upajo, da bo minila, se bo nekako rešila sama od sebe. Ker so upali, da bo Rusija lahko napadla le majhno Gruzijo, se bo omejila na Krim, no, zagotovo ne bo šla dlje od Donbasa. Torej, morda zdaj ne bo presegel meja Ukrajine? Kako naiven mora biti človek, da verjame v to, da dogodki zadnjega desetletja ne bi izkoreninili te infantilne iluzije.
Pravzaprav imajo voditelji stare celine na izbiro le dve možnosti glede na spremembo moči v Washingtonu. Ena je, da se tesno zaklene v svoje kristalne gradove in upa, da se bo v naslednjih štirih letih, dokler bo Donald Trump vladal v Beli hiši, izognil čim manj krvi, pri čemer se bo v svojih rokah osredotočil na neverjetno moč z republikansko večino v senatu in predstavniškem domu ter s konservativno večino na vrhovnem sodišču. Druga možnost je ukrepanje. Delovati aktivno in kljubovalno, poskušati vplivati na Trumpa in njegove odločitve – na eni strani. Po drugi strani pa uporabiti vse sile in sredstva za pomoč Ukrajini pri njenem odporu proti ruski agresiji in postaviti ustrezen zgled za Združene države.
