Eden glavnih zunanjepolitičnih dogodkov na diplomatski fronti rusko-ukrajinske vojne je bil klic nemškega kanclerja Olafa Scholza ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Namen tega klica naj bi bil obvestiti kremeljskega diktatorja, da so vsa njegova upanja za konec zahodne – predvsem evropske – podpore Ukrajini zaman.
“Prvič” zato, ker je, kot je kasneje postalo znano, za tem pozivom stal tudi kanadski premier Justin Trudeau. Mediji so trdili, da naj bi Joe Biden sam blagoslovil Scholzove telefonske pogovore s Putinom. No, videli smo že, kako se je agresor odzval na sporočilo Scholza – z močnim (že dolgo ni bilo takšnega) raketnim in brezpilotnim napadom na ozemlje Ukrajine. Ponovno se soočamo s problemom morebitnega izpada električne energije – čeprav si Rusi seveda ne bodo upali zadeti proizvodnih obratov, saj so to v tem letnem času večinoma jedrske elektrarne. Toda poleg proizvodnje je treba električno energijo še vedno prevažati do končnih odjemalcev. In tu se pojavljajo težave (za nas) in možnosti (za okupatorje).
Zakaj je Scholz poklical Putina – in zakaj so mnogi Ukrajinci pričakovali resne posledice tega klica? Upam si domnevati, da je to predvsem posledica dejstva, da Ukrajinci na družbenih omrežjih ne berejo knjig, temveč različne šarlatane in »strokovnjake« (razlika med tema dvema kategorijama se hitro približuje ničli). In morate brati knjige. Tudi če so napisani v jeziku države agresorja.
Leta 2015 je ruski novinar Mihail Zigar izdal knjigo z zgovornim naslovom »Vsi možje Kremlja. Kratka zgodovina sodobne Rusije”. Zahodni mediji so to objavo večinoma kritizirali, predvsem zaradi pomanjkanja virov, na katere se avtor sklicuje v določenih situacijah. Po drugi strani pa so ruski kritiki – zlasti Boris Akunin ali Svetlana Aleksijevič, hipotetična Beloruska, Nobelova nagrajenka za književnost – ocenili vse možje Kremlja, nasprotno, precej visoko in jo označili za morda najbolj resno in informativno študijo Putinovega časa pred vojno.
Seveda lahko dolgo časa razpravljamo o realizmu vsega, kar je tam opisano. Ampak vsaj vredno je poslušati osebo, ki je poznala temo, o kateri pišejo, od znotraj. In to je tisto, kar lahko preberete v Zygarjevi knjigi. Ta zgodba zadeva Georgea W. Busha in njegovo spremstvo, zlasti ameriško državno sekretarko Condoleezzo Rice. Condoleezzo Rice so ponižujoče čakali v moskovskem hotelu, nato pa so jo z drugim ameriškim uradnikom pripeljali ne na rusko zunanje ministrstvo, ampak v neki sodobni »grad« na legendarni Rublevki, kjer so kremeljski bonzi sedeli za mizami z vinom in hrano. In takratni sekretar Varnostnega sveta Ruske federacije Sergej Ivanov je drzno nagovoril Ricea po imenu – Condi in rekel, sedite, popijte pijačo z nami.
Zakaj si je Putinovo spremstvo v Kremlju dovolilo takšen odnos do predstavnikov najmočnejše države na svetu? Razlog je bil, da je Bush končal svoj drugi predsedniški mandat – bil je tako imenovana “hroma raca”. V takšni situaciji nimajo več enake avtoritete in vpliva, kot takrat, ko so na vrhuncu svoje moči. Poleg tega je Putin leta 2001 obravnaval Busha mlajšega, piše Zygar, kot »vojaškega cesarja sveta«. In že leta 2006, pred volitvami v kongres – in še posebej po njih, kjer so republikanci utrpeli težek poraz – se je odkrito posmehoval svojemu nekdanjemu idolu. Mimogrede, po tem se je februarja 2007 pojavil Putinov slavni govor v Münchnu – dejanska napoved vojne s strani Zahoda, vojne, ki jo je svet videl najprej v Gruziji in nato v Ukrajini.
Podobno je bilo tudi leta 2000, ko se je Putin na Generalni skupščini ZN nepričakovano ostro odzval na Clintonovo, ki naj bi se čez nekaj mesecev politično upokojila. Ti primeri kažejo, da Putin spoštuje ali vsaj obravnava kot enakovredne tiste politike, ki utelešajo moč, moč in polnost moči. In kaj vidimo v zgodbi s Scholzom in ne samo z njim?
Sam nemški kancler – to je vsem očitno – se bo februarja po predčasnih volitvah upokojil. Predstavniki Krščansko-demokratske unije, ki samozavestno vodi v vseh javnomnenjskih raziskavah, so že izjavili, da niso proti prihodnji “veliki koaliciji” s socialnimi demokrati, ampak če v njej ni niti ene osebe. Olaf Scholz. Torej je povsem očitno, da sedanja kanclerka nima politične prihodnosti.
Kanadski premier Justin Trudeau bo ostal na položaju do oktobra prihodnje leto. Toda že zdaj je jasno, da njegova liberalna stranka izgublja volitve proti konservativcem. Poleg tega ocene kažejo, da je razdalja od liberalcev do Konzervativne stranke Kanade večja kot do tretje politične sile v državi, Novih demokratov, levosredinske stranke, ki trenutno sploh niso zastopani v senatu, in v spodnjem domu (spodnji dom kanadske zvezne vlade) imajo 25 mandatov od skupno 338 sedežev.
Z Bidenom je vse jasno. Sam je bil dolgo časa »hroma raca«, v vsakem pomenu besede, in Demokratska stranka je katastrofalno izgubila novembrske volitve, pri čemer je polno moč prepustila republikancem in osebno Donaldu Trumpu. Vprašanje je torej: o čem bo Putin govoril, o čem se bo pogajal, kaj bo obljubil političnim upokojencem brez petih minut? Jutri kolektivnega Zahoda je desničarska moč v ZDA, Kanadi in Nemčiji (v Italiji je desnica že na oblasti, v Španiji so še skoraj tri leta pred volitvami, a tudi tam desna sredina iz Ljudske stranke vodi že več kot leto dni). S tem kolektivnim Zahodom, ki je že prišel na oblast ali bo kmalu prišel na oblast, bo Kremelj govoril, kot verjame, enakopravno.
Zakaj je torej Scholz navsezadnje poklical Putina? Ali ne bere knjig, ki pojasnjujejo logiko Putinovih dejanj? Najverjetneje da, čeprav je bil “Vsi možje Kremlja” preveden v nemščino. Obstaja pa še ena stvar. Spomnite se, kako je drug politik, Recep Tayyip Erdogan, pred lastnimi volitvami, kjer je opozicija prvič po mnogih letih resno spodkopala njegove možnosti, aktivno igral mirovnika in izjavil, da želi Rusijo in Ukrajino postaviti za pogajalsko mizo. Volitve so minile – in kam se je izreklo to diplomatsko navdušenje Erdogana?
In Scholz ima edinstveno situacijo. Današnja Nemčija se je s svojim političnim sistemom razvila po drugi svetovni vojni. Prve volitve v demokratični, postnacistični Nemčiji so potekale leta 1949. Od takrat in do sedaj – in natanko dva ducata volitev v Bundestag je že potekalo – sta prvi dve mesti na lestvici preferenc nemške družbe vedno zasedali dve »ljudski« stranki: Krščansko-demokratska unija (njeni rezultati se tradicionalno štejejo skupaj s zavezniško Krščansko-socialno unijo, ki deluje samo na Bavarskem) in Socialdemokratska stranka. Dolgo časa je obstajala le ena tretjina sile – Svobodni demokrati, kasneje so se pojavili Zeleni, združitev Nemčije je dodala nove igralce, v 1900-ih se je pojavila proruska Alternativa za Nemčijo … Toda 1-2 mesti sta bili vedno za CDU/CSU in SPD.
Toda kaj vidimo v sociologiji v trenutnem volilnem ciklu? Že poleti 2022 je neodločno stališče Esdecov v razmerah z vojno v Ukrajini (ne samo v tem, ampak ukrajinski dejavnik igra veliko večjo vlogo za Evropo kot za ZDA) pripeljalo do padca na tretje mesto – SPD so prehiteli veliko bolj odločni Zeleni, ki jih je vodila Annalena Baerbock. Do novega leta 2023 so Scholz in sodelavci nekoliko popravili situacijo, naslednje poletje pa je prineslo še enega nasprotnika – Alternativo za Nemčijo. In tukaj je slika veliko bolj žalostna.
Ocene Esdecov so se tako znižale, da je bila v začetku leta 2024 prednost AfD pred SPD izmerjena s skoraj dvomestno številko – to pomeni, da se je približala 10%. O CDU ni bilo treba govoriti – desnosredinska stranka, ki se je končno znebila merkelizma in se premaknila na odločilno mesto Friedricha Merza (ta klasični konservativec, kot je Helmut Kohl, je končno čakal na svoj čas in pridobil oblast v stranki po sramoti na volitvah leta 2021), je bila pred socialnimi demokrati za skoraj 20%.
Zdaj razmere niso tako katastrofalne za stranko na oblasti, vendar je SPD še vedno na tretjem mestu – in ne more dohiteti Alternative. Zeleni seveda ne ogrožajo več ocen svojih partnerjev v sedanji koaliciji, saj so se vrnili v svojo vlogo sekundarnih političnih akterjev – ampak…
Predstavljajte si, da se bo Olaf Scholz, ki je postal prvi nemški kancler SPD od leta 2005, zapisal v politično zgodovino države zaradi dejstva, da so pod njim Esdeci prvič v zgodovini končali pod drugim mestom. In najbolj nepozabno, kot veste, je slednje. Je to mesto na straneh učbenikov, ki si ga domačin iz Spodnje Saške Osnabrück želi zase?
Zato se mora vrteti kot veverica v kolesu, kot Erdogan tik pred tem, da bi demonstriral svoje mirovne poskuse, da bi imel v treh mesecih pred volitvami čas, da svojo stranko potegne na drugo mesto, vsaj z minimalno prednostjo pred skrajno desničarskimi začetniki z vzhoda države. Torej, ta klic Putinu – ni bil za Putina in ne za Ukrajino. Vse to, lahko domnevamo, je bilo potrebno za samega Scholza – da bi se upokojil, ne popolnoma osramočen.
