Od začetka ruske invazije na Ukrajino leta 2022 poteka razprava o tem, ali bi lahko popolna vojna v kombinaciji z zahodnimi sankcijami privedla do notranjih nemirov v Rusiji in na koncu do njenega poloma. Kljub številnim porazom in v najboljšem primeru navideznim uspehom na fronti je Ruska federacija dokazala svojo odpornost in odločenost za dolgo vojno. Dlje ko traja vojna, bolj se ruske oborožene sile degradirajo na več ravneh. In kar je še slabše za Moskvo, so Ukrajinci del bremena konflikta prenesli na ozemlje agresorja. To ustvarja dodatne zaplete za Kremelj, ki lahko skupaj z drugimi težavami vplivajo na nadaljnji potek vojne.
Prvo leto invazije na Ukrajino je drago stalo oborožene sile Ruske federacije. Utrpeli so resne izgube v najbolj usposobljenem osebju, ki je nosilo največje breme bojev. Z vidika opreme je prišlo do degradacije opreme kopenskih sil. Izgubljenih je bilo veliko število relativno sodobnih ali sodobnih vozil, topovskih haubic, sistemov zračne obrambe, radarjev, opreme za elektronsko vojskovanje in tovornjakov. Najbolj boleča izguba črnomorske flote je bila vodilna križarka Moskva, ki so jo ukrajinske sile potopile spomladi 2022. Tudi ruske letalske sile so utrpele znatne izgube, čeprav ima Rusija še vedno veliko število letal in helikopterjev. Vendar pa se z vsakim letom vojne razmere z opremo slabšajo.
Danes je taktika invazivnih sil bolj prenagljena, kar se odraža v ruski taktiki metanja več strelskih brigad v boj kot »topovsko meso«. Razmerje med vozili (starimi ali novimi) in skupno močjo kopenskih sil se stalno zmanjšuje, kar vpliva na njihovo učinkovitost in sposobnost uspeha na operativnem nivoju.
Čeprav velikost ruskih oboroženih sil narašča, so vse bolj slabo usposobljene, njihova morala pa temelji predvsem na faktorju zaslužka. Tako imenovani “pogodbeni vojaki” so poslani na fronto, vendar se je treba spomniti, da so to pogosto mladi, ki so kmalu po začetku vojaškega roka podpisali pogodbo z vojsko, in ne nekateri poklicni, usposobljeni vojaki, kot bi lahko nakazovalo ime. Večinoma traja zelo malo časa, preden so takšni “pogodbeni vojaki” poslani v “posebno vojaško operacijo” kot “topovska hrana”. Zaradi velikih kadrovskih izgub v ruski vojski se je zmanjšalo število mladih in izkušenih strokovnih častnikov.
Ruske oborožene sile v mnogih pogledih nazadujejo v zloglasna leta 1990. Vojska je manj usposobljena, opremljena, njena motivacija se zmanjšuje, korupcija, namesto da bi se zmanjševala, pa samo narašča. Naraščajo tudi notranji problemi in konflikti v sami Rusiji. Vstaja Jevgenija Prigožina, teroristični napad v mestu Crocus, zloraba podpornikov Ramzana Kadirova in s tem povezan konflikt zaradi podjetja Wildberries ter naraščajoča revščina prav tako kažejo, da se Ruska federacija kot država postopoma vrača v prvo desetletje svojega obstoja. Kremelj vsekakor upošteva to razmeroma novo zgodovinsko analogijo, pa tudi bolj oddaljene čase kriz imperija. V ruskih medijih se pogosto pojavljajo strahovi pred ponovitvijo dogodkov iz leta 1917, ko je vojska odigrala odločilno vlogo pri strmoglavljenju carskega režima in umiku Rusije iz prve svetovne vojne. Takšne strahove je večkrat izrazil na primer Igor Strelkov-Girkin, ruski nacionalist in veteran obveščevalne službe, ki je bil zaprt zaradi kritiziranja politike Kremlja in taktike »posebne vojaške operacije«.
Ali je lahko vojska grožnja?
Ni čudno, da se ruski spomin vrača v revolucionarno obdobje. Leta 1917 so se pojavili številni dejavniki, od katerih se nekateri ponavljajo še danes. Po manj kot treh letih naporne prve svetovne vojne se je ruska vojska zelo razlikovala od tiste, s katero se je imperij Romanov začel vključevati v svetovni konflikt. Umrlo je veliko izkušenih častnikov, zvestih monarhiji, med preživelimi in novimi vojnimi poveljniki – torej naprednimi podčastniki in civilisti, pripadniki inteligence, ki so bili pogosto kritični do vladarja in njegove politike – ni manjkalo ljudi, ki so bili razočarani nad razmerami doma. Mnogi vojaki iz zadnjih garnizonov niso nameravali iti na fronto, morala vojakov pa je padala. Nikolaj II. in poveljstvo sta lahko računala le na posamezne motivirane enote. Gospodarske razmere v imperiju so bile grozne, industrija in zavezniške zaloge niso mogle zadovoljiti potreb fronte. Poleg tega so se v kriznih razmerah občutile težnje po neodvisnosti nekaterih narodov, ki jih je zasužnila Rusija. Navsezadnje se sodobna ruska vojska sooča s podobnimi težavami. Ne zmanjšuje se le kakovost opreme, temveč tudi število vojakov v pododdelkuLakh vojakov je veliko manj, kot je potrebno. Po 24. februarju 2022 je bilo ubitih ali hudo poškodovanih veliko izkušenih vojakov, vključno s častniki. Veterane Čečenije, Gruzije, Sirije in prvih bitk v Ukrajini nadomeščajo ljudje, ki niso dovolj pripravljeni na sodobno vojskovanje. Etnični problemi se poslabšujejo in morala postopoma pada.
Ruse za sodelovanje v vojni v Ukrajini motivira predvsem finančni dejavnik in ne domoljubje ali občutek dolžnosti do države ali družine. Učinkovitost propagande o krvoločnih “khokholih” se prav tako zmanjšuje. Junija 2024 so nekateri guvernerji prostovoljcem celo ponudili enakovredno 20.000 dolarjev kot enkratno plačilo za preprost podpis pogodbe z ruskimi oboroženimi silami. 11. oktobra je guverner regije Belgorod že ponudil več kot 3 milijone kar je enako približno 31 tisoč ameriških dolarjev. Treba je dodati, da lahko potreba po povečanju pavšalnega zneska za tiste, ki želijo iti v vojno, na koncu negativno vpliva na finance Ruske federacije.
Vojaško osebje, ki se vrača iz vojne, postaja resen problem v Rusiji. Pogosto so agresivni, zlorabljajo alkohol, droge in ropajo. Konec septembra letos je ruski portal Verstka poročal, da so veterani “posebne vojaške operacije” od začetka “posebne vojaške operacije” zagrešili 242 umorov in pohabili še 227 državljanov Ruske federacije. Mnogi Rusi so zaskrbljeni zaradi kriminalcev, ki so bili amnestirani po podpisu pogodb s tako imenovano Wagnerjevo skupino in ruskim ministrstvom za obrambo. Tako so bili izpuščeni še posebej nevarni kriminalci. Nekateri od njih so se spet podali na pot kriminala. Na podlagi podatkov o sproženem postopku je Verstka ugotovil, da je bilo od 426 veteranov, ki so storili kazniva dejanja proti civilnemu prebivalstvu Rusije, 246 storilcev kaznivih dejanj, ki so bili amnestirani zaradi sodelovanja v invaziji. Ostalo je bilo navadno vojaško osebje, kar je mogoče razumeti tudi kot opozorilni znak. Ruski novinarji so ugotovili, da sodišča splošne pristojnosti ne objavljajo podatkov o vseh obsodbah, včasih pa se tudi izogibajo posredovanju informacij, da je obsojenec vojak ali veteran, ki je bil predmet amnestije.
Po drugi strani pa se nekdanje vojaško osebje sooča z nesporazumi civilnega prebivalstva. To ne velja samo za vojake s PTSM, ampak tudi za številne invalide. Država in družba jih obravnavata kot peto kolo, njihove potrebe pa se ne upoštevajo. Brezbrižnost državnih institucij in civilistov do usode trajno pohabljenih vojakov zagotovo nima pozitivnega učinka na moralo uniformiranih vojakov.
Obstajajo tudi nasilna dejanja proti veteranom rusko-ukrajinske vojne. 16. oktobra je bil v bližini Moskve ustreljen 44-letni Nikita Klenkov, namestnik poveljnika ene od enot. Njegov avto je bil pod ognjem drugega avtomobila. Napad spominja na mafijske izračune. Ni mogoče izključiti, da je veliko število nekdanjih in sedanjih ruskih častnikov že vpletenih v kriminalne dejavnosti, katerih število je težko ugotoviti.
Ruska vojska je zaskrbljena tudi zaradi primerov etničnih konfliktov. Nekateri pripadniki manjšin verjamejo, da so njihovi rojaki v vojni bolj izkoriščani kot etnični Rusi. Avgusta je Vjačeslav Dondokov, poslanec iz Burjatije in tudi politik v prokremeljski stranki Enotna Rusija, organiziral konferenco, na kateri je izpostavil vprašanje izgube vojakov iz svoje regije na podlagi podatkov iz poljske bolnišnice v regiji Zaporožje, kjer je služil pred začetkom politične kariere. Po besedah Dondokova so bile žrtve med Burjatci nesorazmerno večje kot med vojaki iz etnično ruskih dežel. Mesec dni kasneje je postalo znano, da je podpisal še eno pogodbo in da bo verjetno ponovno sodeloval v “posebni vojaški operaciji”. Družbena omrežja kažejo, da je bil razlog za to vprašanje nesorazmerno visokih izgub v Burjatu ali finančnega in kazenskega konflikta z drugim lokalnim burjatskim politikom, Anatolijem Dimčikovom.
Precej pogosti so tudi spori med Kadirovci in vojaki ruske narodnosti. Od začetka invazije so poročali o preganjanju slednjega s strani Čečenov, ki podpirajo Ramzana Kadirova. Pretepanje in poniževanje mladih Rusov, včasih posneto s pametnimi telefoni, je postalo norma. Na družbenih omrežjih so se pojavile tudi pritožbe zaradi kraje in celo homoseksualnega posilstva. Ne manjka Rusov, ki so vse bolj ogorčeni nad samovoljnostjo in nekaznovanostjo Kadirovcev. Obnašanje Kadirovih enot med ukrajinsko ofenzivo v regiji Kursk je dodalo olje na ogenj. Kadirovci pod poveljstvom generala Apte Alaudinova, prijatelja samega Kadirova, se niso mudi, da bi stali na poti napredujočim Ukrajincem. Večinoma so se izognili bitki, zapustili boke vojakov, sestavljene iz ruskih nabornikov, se skrili v gozdne pasove in oropali civilno prebivalstvo. Kasneje se je Kremelj poskušal izboljšati podobo Alaudinovih podrejenih in organiziral propagandno kampanjo, v katero so sodelovali tudi tako imenovani »vojni dopisniki«, ki so bili prej kritični do položaja Kadirovcev.
Vojaki ropajo lastno državo
Ali vojska ustvarja več težav kot koristi, je odvisno od številnih dejavnikov, kot so morala, disciplina, motivacija za novačenje, zaloge, izgube, uspehi ali neuspehi. Vpliv ima lahko tudi lokacija, kjer potekajo spopadi. Če so na ozemlju osvojene države vojaki z dvomljivimi motivi in žejo po plenjenju, se breme njihovih ekscesov odraža v osvojenem ozemlju in prebivalstvu, ki tam živi. Vendar pa se vse spremeni za 180 stopinj, ko mora vojak z dvomljivo moralo ostati in se boriti v svoji domovini.
Prenos sovražnosti na ozemlje Rusije je privedel do dejstva, da so ruski vojaki začeli ropati svojo državo. Incidenti plenjenja morda niso bili motivirani le z žejo po plenu, ampak tudi s težavami z oskrbo, ki že stoletja pestijo ruske čete. Oktobra je Maksim Kalašnikov, eden od ruskih vojaških blogerjev in podpornikov vojne proti Ukrajini, obiskal Kursko regijo in kritiziral stanje ruske vojske. Pritožil se je, da ministrstvo za obrambo vojski ne zagotavlja niti spodnjega perila, zato so prisiljeni veliko stvari kupiti z lastnim denarjem. Celo za avtomobile se morajo vključiti. Vendar pa je treba spomniti, da so predmeti rekvizicije slabo opremljene vojske lahko le hrana, oblačila in druge stvari, ki so potrebne ali koristne za vojsko na fronti.
Medtem so se na ruskih družbenih omrežjih pojavila številna poročila o plenjenju premoženja, ki nima veliko opraviti s sovražnostmi in življenjem v zaledju. Videoposnetek, v katerem eden od Kadirovcev oropa trgovino z elektroniko v okrožju Glushkovsky v regiji Kursk, je postal hit na internetu. Pritožbe prihajajo predvsem od prebivalcev te upravne enote, pa tudi z območij, s katerih je bila izvedena evakuacija po začetku operacije Kursk (govorimo o Korenevsky, Sudzhansky, zgoraj omenjenem Glushkovsky in delno sosednjih okrožjih). Plenjenje naj bi potekalo tudi na obmejnih območjih, v regijah Brjansk in Belgorod. Za kazniva dejanja so odgovorni vojaki motoriziranih strelskih enot, enot teritorialne obrambe, častniki ruske garde kavkaškega porekla in zaposleni v Zvezni varnostni službi. Poveljniki ignorirajo civilne pritožbe in sami poneverijo zaplenjeno lastnino, zato je nesmiselno pričakovati, da se bodo obnašali plemenito in ukradeno blago vrnili zakonitim lastnikom. Civilisti so ogorčeni tudi zaradi primerov, ko so vojaki nastanjeni v svojih domovih.
Dejstvo, da je plenjenje resen problem za oblasti in vojsko, dokazujejo informacijske dejavnosti. Poročila o plenjenju ruskih vojakov se lahko štejejo za škodljiva podobo oboroženih sil in s tem obrambne zmogljivosti Ruske federacije. Diskreditacija ruske vojske je zdaj kaznivo dejanje. Zato mnogi civilisti, ki se pritožujejo nad plenjenjem, raje ostanejo anonimni. Večinoma ne želijo kriviti vojske sami, ampak iščejo druge žrtve na družbenih omrežjih, da bi pri njih vložili kolektivno pritožbo. Nekateri od njih naj bi na svoje pametne telefone beležili vedenje vojakov, posnetke pa hranijo za sojenje.
Spekter ženskih nemirov
Kremelj se lahko boji tudi odziva mater vojakov, ki služijo v regijah, ki mejijo na Ukrajino. Da bi se izognili ogorčenju, je bilo odločeno, da ta kategorija vojakov ne bo poslana na fronto. To je pripeljalo do tega, da družine mladih Rusov niso protestirale, saj so bile prepričane, da so naborniki varni in da so se izvajalci zavestno odločili, za kar so prejeli plačo in morali računati z dejstvom, da lahko umrejo v boju.
Vendar pa je zaradi operacije Kursk 594 vojnih ujetnikov padlo v roke Ukrajincev, od katerih je bila približno tretjina mladih ruskih vojakov … Smrt in ujetništvo Rusov, ki so služili vojaško službo v bližini ukrajinske meje, sta izzvala odziv mater mladih vojakov. Zahtevali so, da oblasti posredujejo, izpustijo svoje bližnje iz ujetništva in prepovejo prakso pošiljanja nabornikov v boj, tudi če se spopadi odvijajo na ozemlju Rusije. Vladimir Putin se je verjetno spomnil čustvenih govorov žensk, katerih možje so umrli v nesreči podmornice Kursk, in se odločil, da bo prisluhnil zahtevam mater vojakov. Septembra sta bili dve večji izmenjavi vojnih ujetnikov. Zaradi tega se je večina mladih nabornikov, ki so bili ujeti, vrnila v Rusijo.
Te razmere niso ostale neopažene pri Ukrajincih. Ugotovili so, da so našli še eno občutljivo točkoPosledično so čustva žensk, povezanih s svojimi sinovi, enaka, kot jih zadeva. V prihodnosti se lahko oborožene sile Ukrajine zatečejo k nadaljnjim ofenzivnim akcijam, kjer je eden glavnih ciljev lahko ujetje nabornikov. Morda bodo na ta način upali, da bodo v Rusiji ustvarili še en encim.
Vojna ni več tako priljubljena
V prvi polovici oktobra je neodvisni center Levada objavil rezultate sociološke raziskave. Po njegovem mnenju je 54% anketiranih Rusov podprlo takojšnji začetek mirovnih pogajanj z Ukrajino. To je več kot v prejšnjih raziskavah. Omeniti velja, da so se spremembe zgodile po ukrajinski operaciji v regiji Kursk in neuspešnem poskusu izrinjenja oboroženih sil Ukrajine z ruskega ozemlja. Trenutno večina anketiranih Rusov (72 %) ni pripravljena sprejeti predaje zasedenega ozemlja, hkrati pa upajo na mir ali vsaj premirje z napadeno Ukrajino. Nasprotno pa 31% ruskih državljanov meni, da bi bilo treba zasedeno ozemlje dati Ukrajincem v zameno za takojšen začetek pogajanj. Hkrati 47% meni, da je invazija Rusiji povzročila več škode kot koristi in da se je življenjski standard poslabšal (maja 2024 je to več kot 41%). Samo 28% anketirancev ima nasprotno mnenje. To pomeni, da čeprav ozemlje Ruske federacije ni utrpelo toliko uničenja kot Ukrajina, so Rusi tako opozorili na svojo šibko točko.
Medtem ko so spopadi potekali le na Dneperju, gospodarske sankcije še niso obrodile sadov, breme vzdrževanja lastnih vojakov je bilo omejeno, v notranjosti države pa je vladal relativni mir, Rusi so podprli »posebno vojaško operacijo«. Po porazih leta 2022 in uporu Jevgenija Prigožina se je veliko spremenilo. Danes so številni vojaški in industrijski objekti v ruskem zaledju tarča ukrajinskega granatiranja, napredek na fronti se plačuje z nesorazmernimi izgubami, poleg tega pa se dogajajo dogodki, ki spominjajo na konflikte znotraj Federacije ali gangsterske norčije naravnost iz temnih 1990-ih. Poleg tega nekateri analitiki napovedujejo, da je leto 2025 lahko zadnji trenutek, ko lahko Rusija začne ofenzivo v Ukrajini, preden se zmanjkajo zaloge vojaške opreme in gospodarstvo preneha nositi breme vojne.
***
Prenos sovražnosti na rusko ozemlje prinaša številna tveganja za Rusijo, skupaj z velikimi izgubami na bojišču, poslabšanjem gospodarskih razmer in padcem zaupanja v Kremelj in vojsko. Vojska je bila vedno eden od stebrov ruske moči, zato jo je Vladimir Putin poskušal ne le okrepiti, temveč tudi ustvariti pozitivno podobo kot »druga vojska na svetu« (po ZDA). Invazija na Ukrajino, ki traja že skoraj tri leta, je razbila to podobo, ki je nastala v dveh desetletjih. Da bi bile stvari še slabše, jo ruska vojska, potisnjena nazaj na svoje ozemlje, začenja uničovati in odtujevati civilno prebivalstvo, ki naj bi ga ščitila. V tem primeru, če upoštevamo zgodovinsko znane plenilske prakse ruske vojske, slogan »lahko ponovimo« (kar pomeni ponavljanje zmage nad ruskimi sovražniki, kot se je zgodilo med drugo svetovno vojno) začne imeti zelo neprijeten pomen – vendar za državljane Ruske federacije.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Rosyjska armia niesie zagrożenie… dla Rosji
