Pred nekaj dnevi je ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan dejal, da nedavni problemi Ukrajine na fronti niso nastali zaradi pomanjkanja orožja, ampak zaradi pomanjkanja delovne sile. Mnogi ukrajinski politiki, uradniki in novinarji se s to izjavo niso strinjali. V ukrajinskih medijih so se pojavile številne publikacije, ki opozarjajo na zamude pri dobavi orožja, ki jih je obljubil Zahod, in njegovo predolgo obotavljanje glede ukrajinskih napadov globoko na ozemlje agresorja. Ta kritika je v veliki meri upravičena, vendar ideja o šibkem kadrovskem številu oboroženih sil Ukrajine tudi ni nastala iz zraka.
Zdaj nima smisla navajati določenega števila ljudi, ki jih ukrajinska vojska potrebuje. Ko je sekretar Sveta za nacionalno varnost in obrambo Oleksandr Lytvynenko pred kratkim objavil številko 160 tisoč, mu je predsednik takoj očital.
“Ne strinjam se s številkami,” je dejal Volodimir Zelenski. – Ne moremo govoriti o natančni številki, ker obstaja vprašanje naloge. Če vidite, da na fronti ni dovolj ljudi, je to odgovor za vas, ali je bilo mobiliziranih več sto tisoč ljudi ali ne. Če rečem odkrito, koliko jih je bilo mobiliziranih po tem zakonu … Ali vem? Da. Je dovolj? Ne. Ker so najpomembnejši ljudje.”
Osebje številnih enot oboroženih sil Ukrajine je daleč od sto odstotkov. Včasih je zelo daleč. Na internetu je veliko videoposnetkov, v katerih ukrajinski vojaki grenko govorijo o neverjetni utrujenosti ljudi na fronti. Nihče ne joče, ne. Vsi zagovorniki države upajo, da se hitrost napovedane mobilizacije ne bo le zmanjšala, ampak se bo celo povečala. Ali je usojeno, da se ta upanja uresničijo, je žal odprto vprašanje.
Sodeč po rednih medijskih poročilih o škandalih v TCC in pridržanju na mejah mladih moških, ki so poskušali nezakonito zapustiti državo, je problem izogibanja nabornikom iz mobilizacije v Ukrajini dosegel razsežnosti epidemije. Za premagovanje te bolezni države so potrebna prizadevanja ne le oblasti, ampak tudi celotne družbe. To situacijo zelo pozorno spremljam od leta 2022. Sprva je celo upošteval incidente, povezane z nakupom potrdil o nesposobnosti za službo in dokumentov za potovanje v tujino. Nato je zapustil to okupacijo, ker je spoznal, da se izogibanje mobilizaciji, sodeč po medijih in družbenih omrežjih, v ukrajinski družbi ne šteje za velik moralni greh.
Ukrajinski informacijski viri so polni opomb o tem, kakšne kazni ogrožajo tiste, ki se ne prijavijo za služenje vojaškega roka, ne posodabljajo svojih podatkov ali ignorirajo pozive. Vprašanje se obravnava le z vidika zakonodaje. Moralni vidik je običajno v senci.
Medtem pa je izogibanje mobilizaciji pred zunanjo invazijo najhujši moralni greh. Tako je bilo ves čas in v vseh državah sveta. Zdravi moški morajo braniti ozemlje svoje matične države, svoje domove, svoje žene, sestre, otroke in starejše starše. Pobeg sposobnih moških v tujino, ko sovražni okupator vlada v svoji domovini, je enako izdaji. Zato bi morali ukrajinski mediji poleg naštevanja glob in kazenskih ukrepov državljane nenehno opominjati, da je beg pred mobilizacijo v času vojne eden največjih moralnih prestopkov osebe. Omadeževal jo bo za vse življenje.
Toda obstaja še ena plat problema. Država, ki je svoje državljane zavezala, da služijo, jim mora za to zagotoviti ustrezne pogoje. Poleg tega bi se to moralo zgoditi, kot pravijo, a priori in ne le pod pritiskom ogorčene javnosti.
Tukaj je tipičen primer. V zadnjem času se je v Ukrajini znatno povečalo število primerov nepooblaščene opustitve enote. To je, če sem iskren, konec oktobra napovedal predsednik vrhovnega sodišča države Stanislav Kravchenko. “Številk še nismo analizirali, ne morem poimenovati številk, vendar obstaja pomemben trend naraščanja nepooblaščenega zapuščanja vojaških enot,” je dejal glavni odvetnik države.
Toda glavni razlog je bil v veliki meri na površini. Mobilizirani so bili pogosto poslani na vroče točke vojne brez ustreznega usposabljanja. Mesec dni (do nedavnega je bilo to obdobje osnovnega usposabljanja) ljudje, pogosto obremenjeni s starostnimi boleznimi, ki so izgubili vojaške sposobnosti, preprosto niso imeli časa, da bi postali usposobljeni in fizično pripravljeni vojaki. Njihove možnosti, da hitro umrejo, so bile prevelike. Proti temu so državljani »glasovali z nogami«. Zdaj so ga začeli popravljati. Drugi dan se je obdobje osnovnega usposabljanja mobiliziranih povečalo za pol in pol. Toda ali tega vprašanja ne bi bilo mogoče premisliti že od začetka? In ali se je dovolj povečala?
Seveda je problem pogostega izogibanja mobilizaciji veliko globlji od ozkoglednosti posameznih generalov, ki sedijo v hlačah zadaj. Ukrajina se je v času svoje neodvisnosti soočala z izzivi, ki so spodkopali zaupanje med državnimi institucijami in ljudmi. Nemiri v letih 2004 in 2013 so jasno pokazali: zahteve ljudi iz PrPravica in spoštovanje njihovih pravic sta bila prezrta, zato so morali ljudje iti na Majdan.
Danes je veliko državljanov zaskrbljenih, da je boj proti korupciji preveč počasen. Še večji problem pa je socialna nepravičnost, ki je postala neizrečena »norma«. Da, kozmične plače mnogih javnih uslužbencev so v tolikšnem nasprotju z revščino večine prebivalstva, da se človek samo sprašuje: kako Volodimir Zelenski vse to prenaša, ker se je med volilno kampanjo postavil kot goreč zagovornik socialne pravičnosti? Kam je vse to šlo?
Veliko večja socialna vrzel med prebivalstvom kot v mnogih zahodnih državah je bila v Ukrajini značilna že pred začetkom vojne. Toda takrat ni bilo tako uničujoče kot zdaj. V vojnih razmerah korupcija, ki se sploh ne zmanjšuje, nesorazmerno visoke plače javnih uslužbencev in poslancev počasi ustvarjajo ozračje nezadovoljstva in ustvarjajo željo, da bi se distancirali od svojih državljanskih dolžnosti.
Med drugim socialna neenakost vodi do dejstva, da bremena vojne praviloma padajo na ramena navadnih ljudi. Sorodniki in otroci »elite«, ki se izogibajo mobilizaciji, pogosto kažejo dvojna merila in se ponašajo s svojim lepim življenjem v zahodnih državah. To tudi močno draži družbo.
Poleg tega je treba dodati, da izjave ukrajinskih oblasti pogosto niso ustrezale resničnosti. Tako je bilo na primer pred začetkom ruske invazije: zahodne obveščevalne službe so sprožile alarm, predsednik Zelenski pa je prebivalcem zagotovil, da takšne nevarnosti ni … Podoben incident se je zgodil na predvečer ruske izstrelitve rakete, ki jo je diktator Putin kasneje imenoval “Hazel”. Zaradi takšne nevarnosti so številna tuja veleposlaništva v Kijevu začasno prekinila svoje delo, kar je bilo povsem razumno. Toda ministrstvo za zunanje zadeve Ukrajine je ta korak veleposlaništev imenovalo “črpanje informacij”. Takšni prostovoljni ali neprostovoljni »prebodi« povečujejo nezaupanje državljanov do domače vladajoče elite. Njeni predstavniki bi morali še bolj skrbno spremljati, kaj leti iz njihovih ust. Konec koncev, beseda v ustih uradnika, politik je tudi posel.
Seveda, da bi bili ljudje pripravljeni braniti svojo državo, potrebujemo ne le besede, ampak tudi resnična dejanja, ki potrjujejo skrb države za vsakega državljana. Posebno pozornost je treba nameniti migrantom z vojnih območij, ki so že plačali zelo visoko ceno za napake tistih, ki so na oblasti. Oblasti bi morale pokazati tudi večjo skrb za velike družine, starejše, otroke in invalide. To bi moralo vedno veljati v vsakem normalnem stanju. Toda v času vojne se cena takšne pozornosti večkrat poveča: kdo želi v takšnem stanju izkazati črno nehvaležnost svoji domovini?
Na žalost je zdaj v Ukrajini popolnoma drugačna slika. Brez ustrezne podpore države so ljudje prisiljeni vrniti se celo na zasedena ozemlja. To je še posebej dan prej napovedal ljudski namestnik iz “služabnika ljudstva” Maksym Tkachenko. Po njegovem mnenju je že okoli 150 tisoč takih “povratnikov”. Zlasti približno tretjina prebivalcev se je vrnila v Mariupol, ki ga je zasedel sovražnik. Ampak to je grozno. To lahko pomeni, da ukrajinske oblasti ne skrbijo za svoje državljane … Želim verjeti, da temu ni tako, sicer Ukrajino čakajo še težji preizkusi.
