17. novembra je v Berlinu potekal tako imenovani protivojni pohod ruskih političnih izseljencev. Dogodek, ki je bil napovedan oktobra, je zbral le malo ljudi. Čeprav v Nemčiji zdaj živi več kot 1,3 milijona Rusov in ljudi z ruskimi koreninami, se je shoda udeležilo le 2 ali 3 tisoč udeležencev. In tudi takrat niso bili vsi Rusi. Tako nizka udeležba na pohodu zavrača tezo ruske liberalne opozicije, da Rusi močno nasprotujejo vojni in se veselijo padca Putinovega režima.
Ruski opozicionisti v izgnanstvu so trmasto poskušali prepričati sebe in zahodno občinstvo, da zastopajo rusko ljudstvo in imajo pravico govoriti v njegovem imenu. To pomeni, da si zaslužijo pozornost, medijsko pokritost in finančna sredstva. Uradni slogani pohoda so bili trije točki: »Proti vojni. Proti Putinu. Svoboda za politične zapornike”. Na čelu kolone so bili Julija Navalnaja, Ilja Jašin in Vladimir Kara-Murza.
Čeprav so medijsko sliko poskrbeli predstavniki pogojno »liberalnega ruskega opozicijskega tabora«, so bili na pohodu vidni podporniki različnih političnih tokov – od antifašistov do podpornikov ruskega prostovoljnega korpusa in navijačev Navalnega. Ni treba posebej poudarjati, da takšen pester situacijski konglomerat brez avtoritativnega splošno priznanega voditelja ni sposoben predstavljati nobene grožnje ruskemu diktatorju.
Na shodu so se slišali slogani o koncu vojne in umiku ruskih vojakov iz Ukrajine. Poseben poudarek pa je bil na razlikovanju med slabim Putinom, morilcem, in dobrimi Rusi, za katere se zdi, da si zelo želijo miru, vendar si ne upajo protestirati doma. Zato smo prisiljeni trpeti in prenašati vse breme vojne. Julija Navalna je dejala: “Poročiti se moramo s tistimi ljudmi, ki so zdaj v Rusiji in ne morejo iti ven.” Ilja Jašin je dodal, da so se ljudje zbrali v Berlinu, da bi rekli: “Putin je vojni zločinec. Njegovo mesto ni v Kremlju, ampak v zaporu.”
Takšna retorika naj bi še posebej razveselila srca zahodnih politikov. Še vedno verjamejo v pravljico o »demokratični Rusiji«, ki naj bi se čudežno pojavila takoj po padcu Putinovega režima. In upajo, da se bodo nekega dne ruski politični izseljenci, ki so se naselili na Zahodu, vrnili v domovino in postali oblasti. In potem je »demokratična, evropska Rusija« le streljaj stran.
Pravzaprav pohodi po ulicah Berlina Putinu na noben način ne ogrožajo. Takšni dogodki se lahko odvijajo vsaj vsak dan: ne bodo vplivali na razmere v Rusiji. Vendar pa protivojni pohodi ruskih liberalcev omogočajo beleženje dejstva o opravljenem delu pred donatorji. Zato obstaja velika verjetnost, da bomo še naprej prejemali podporo. Morda je bila to glavna ideja protivojnega pohoda?
Zaradi zgodovinske pravičnosti je treba povedati, da obstajajo praktične izkušnje z uporabo ruskih političnih izseljencev za strmoglavljenje centralne vlade in onemogočanje ruskega vojaškega stroja. Ta načrt je Nemčija uspešno zasnovala in izvedla pred več kot sto leti.
V začetku leta 1917 se je nemško cesarstvo znašlo v težkem položaju. Vojna na dveh frontah je izčrpala državo. Strateška pobuda je postopoma prešla na sile Antante. Gospodarske razmere so se slabšale. Primanjkovalo je hrane. Družbene napetosti v državi so naraščale. Možnosti za zmago v prvi svetovni vojni so se vztrajno približevale ničli. Nujno je bilo treba poiskati izhod. Tako nemške oblasti kot generalštab so svojo pozornost usmerili na Rusijo.
Tudi Ruski imperij je bil na robu propada in družbene eksplozije. Dolga vojna je izčrpala njene vire. Bojna sposobnost vojakov se je zmanjševala. Februarja 1917 je bila zaradi revolucije avtokracija strmoglavljena. Na oblast je prišla začasna vlada, ki pa se je odločila nadaljevati nepriljubljeno vojno. Toda njegova moč je bila preveč negotova in negotova. V februarski revoluciji so Nemci videli resnično priložnost, da Rusijo izvlečejo iz vojne, da bi vse svoje sile usmerili na Zahod. Berlin je izbral Lenina, ki je takrat živel v Švici in sanjal o svetovni komunistični revoluciji, kot glavnega akterja, ki bi lahko zagotovil razpad ruskega vojaškega stroja.
Nemški diplomat Ulrich von Brockdorff-Rantzau je zapisal: “Verjamem, da je po našem mnenju bolje podpreti ekstremiste, saj bo to najhitreje pripeljalo do določenih rezultatov. Z verjetnostjo, da lahko čez tri mesece pričakujemo, da bo razpad dosegel stopnjo, ko bomo lahko zlomili Rusijo z vojaško silo.”
Lenin je hitro sprejel ponudbo nemške strani, da se vrne v Rusijo. Da bi pripeljala vodjo boljševiške stranke in veliko spremstvo ruskih političnih izseljencev v njihovo zgodovinsko domovino, je Nemčija aprila 1917 organizirala tri vlake s posebnim zapečatenim vagonom, v katerem je potoval boljševiški voditelj. Prav tako je bilo podrobno obravnavano(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, generalni sekretar Združenih držav Amerike in Po nekaterih poročilih so boljševiki od nemških oblasti prejeli donacijo v višini približno 26 milijonov zlatih mark za strmoglavljenje monarhije in umik Rusije iz vojne. Po tekočih cenah to znaša 87 milijonov evrov. Glede na sedanjo porabo Evrope in Amerike za pomoč Ukrajini je to zelo skromna številka.
Winston Churchill je nekoč pripomnil, da so Lenina v Rusijo pripeljali v zapečatenem vagonu »kot bacil kuge«. In izpolnil je svoje poslanstvo. Nekaj dni po Leninovem prihodu v Sankt Peterburg je eden od vodj nemške obveščevalne službe v Stockholmu telegrafiral zunanjemu ministrstvu v Berlinu: »Leninov prihod v Rusijo je uspešen. Deluje tako, kot bi si želeli.” Kasneje je nemški general Erich Ludendorff v svojih spominih zapisal: »S tem, ko je poslala Lenina v Rusijo, je naša vlada prevzela posebno odgovornost. Z vojaškega vidika je bil ta ukrep upravičen, Rusijo je bilo treba strmoglaviti.”
Nemčija ni gojila upanja na vzpostavitev demokracije v Rusiji. Sredstva iz nemškega proračuna so bila porabljena za zelo specifične nedemokratične namene: organizacijo državnega udara s strani predstavnikov ene politične sile. Toda rezultat je bil dosežen: začasna vlada je bila strmoglavljena in Rusija se je umaknila iz vojne.
Vendar pa prihod boljševikov na oblast ni rešil Nemčije pred porazom leta 1918. In večina narodov nekdanjega imperija ni mogla pridobiti neodvisnosti in odvrniti jarma ruskega imperializma, ki je hitro sprejel komunistično podobo. Ampak to je druga zgodba.
Če bi sodobni Zahod res želel, da Rusija izgubi vojno in strmoglavi Putinov režim s pomočjo ruske opozicije, bi moral ravnati drugače. Namesto da zapravljamo čas z organizacijo tujih pohodov brez vpliva in zagotavljanjem donacij za podporo dejavnostim ruskih liberalnih političnih izseljencev, bi morali iskati novega Lenina. In mu dati donacijo za organizacijo državnega udara proti Putinovemu režimu.
Težava je v tem, da je rusko opozicijsko polje popolnoma očiščeno. Zelo težko je najti tiste, ki so sposobni državnega udara ali učinkovite protivojne kampanje. Vendar pa so tudi priložnosti informacijske dobe veliko večje. Zgodovina kaže, da državni udari in upori v Rusiji vedno zagotavljajo zanesljivejši rezultat kot ljudska gibanja in revolucije.
