Vojne je konec. Na žalost ne naša, ampak Bližnji vzhod, izraelska vojna proti … Pravzaprav, proti komu? Sporazum, v skladu s katerim je bilo razglašeno premirje na izraelsko-libanonski meji, zadeva Izrael in Libanon. Toda libanonske oblasti so že dolgo nesubjektivne, vsaj na delu svojega ozemlja, kjer je ena največjih terorističnih organizacij na svetu, Hezbolah, dejansko ustvarila svojo vzporedno državo. Seveda tega nihče ni priznal – in za to si niso posebej prizadevali, tako kot njihovi iranski gospodarji imajo popolnoma drugačen cilj – ne lasten razvoj, ampak uničenje Izraela. Vendar pa ne govorimo o njih in v veliki meri ne o Izraelu. In o tistih, ki so uveljavili ta posel. O administraciji sedanjega ameriškega predsednika Joeja Bidena.
Zakaj Izrael in Združene države potrebujejo vse to? Z Izraelom je jasno – karkoli lahko rečemo, so odvisni od svojega čezmorskega zaveznika. In demokrati ostajajo na oblasti – čeprav brez nadzora kongresa – še dva meseca. Zanimivo je, da ta sporazum, za katerega je izraelski premier Benjamin Netanjahu že kritiziral del lokalne družbe (vendar se to redno dogaja v Izraelu, eden od Bibijevih predhodnikov je bil celo ustreljen, ker je sklenil dogovor z Arabci), navaja, da ima izraelska vojska pravico ostati v južnem Libanonu dva meseca. Ravno pravočasno za inavguracijo in inavguracijo Donalda Trumpa, ki ima, tako kot celotna republikanska stranka, za razliko od Demokratske stranke, jasno proizraelsko stališče. Mimogrede, nemogoče je, da ne omenjamo, da Kamala Harris za podpredsedniško kandidatko ni izvolila guvernerja Pensilvanije z zgovornim priimkom Shapiro – za kar je dejansko plačala ceno, vsaj v tej negotovi državi.
Bela hiša se trenutno igra s tem sporazumom dveh geopolitičnih strank hkrati. Prvič, dokazuje svoje sposobnosti svetovnih mirovnih sil – lahko so, ustavili in niso dovolili, da bi se konflikt razplamtel v regionalno (ali celo globalno, kot so se prestrašili nekateri posebej drzni analitiki in mediji) vojno. Drugič, še naprej se spogleduje s svojimi volivci, ki so po 7. oktobru 2023 v celoti pokazali svojo podporo arabskemu terorizmu (ne glede na to, v kakšne besedne ovoje ga ti ljudje zavijejo, bistvo ostaja bistvo). Zakaj Biden tega ni storil v Ukrajini? In zakaj Ukrajina ne potrebuje pozornosti na izraelski primer?
Prvič, jasno je, da je morala Bela hiša, da bi ustavila vojno v južnem Libanonu, ustaviti Izrael. Da bi ustavili vojno v Ukrajini – Rusija. Prvo je veliko lažje narediti, Izrael je odvisen od ameriške vojaške pomoči (in tudi od pravice veta ZDA v Varnostnem svetu ZN, tega nikoli ne smemo pozabiti). Rusija ni odvisna od Združenih držav, vsaj ne zato, da bi klic administracije enega predsednika administraciji drugega lahko imel tako obsežne posledice.
Drugič, Izrael se je naselil na tujem ozemlju. Ukrajina seveda nadzoruje tudi del ozemlja nekoga drugega, veliko več pa ne nadzoruje svojega. Izrael ni in ne bo izgubil svoje zemlje zaradi tega sporazuma, razen zaradi nadzora nad nekom drugim. Kar seveda lahko povzroči napade s te zemlje na izraelska mesta in kibuce. Vendar se morda ne bo obrnil. V vsakem primeru ustavite našo vojno zdaj, ostali bomo brez naših regij. Ki jih je treba še nekako vrniti, saj se noben predsednik ali predsednik ukrajinske vlade ne bo strinjal z uradno odpovedjo celo Krimu – takšen korak bo začetek konca njegove politične kariere. (In po vsej verjetnosti začetek novega Majdana.)
Torej, ne glede na to, kako zelo bi si želeli, je izraelski primer v naši zgodovini popolnoma nepomemben. Naše vojne ni mogoče ustaviti na ta način. Za to preprosto ni mehanizmov. Sumim, da tudi Bidenov neposreden klic Putinu z jedrsko grožnjo ne bo deloval. Mimogrede, tako je bila rešena kubanska raketna kriza. Takrat pa John F. Kennedy ni neposredno grozil Sovjetski zvezi z jedrskim orožjem, vendar so vsi razumeli, kaj se dogaja. Poleg tega je v tistem času državo s središčem v Moskvi vodil ideološki komunist, oseba, ki je na lastne oči videla, kaj je vojna, in ne nori diktator, ki je bil pripravljen uničiti celo svojo državo, da bi izbrisal obraz zemlje in nato zasegel te ruševine drugega naselja v Donbasu.
Dejavnik norega diktatorja igra pomembno vlogo v drugem primeru, ki so ga nekateri protiputinovski Rusi zdaj začeli promovirati kot verjetno prihodnost – primer korejske vojne 1950-1953. Dejstvo je, da se je ne glede na to, kako zelo je kdo želel vleči ustavitev te vojne za ušesa, ustavila – da, seveda, in zaradi želje sovjetske strani – šele, ko je v Kremlju umrl isti nori paranoični diktator, ki zdaj vlada tej državi. Šele po Stalinovi smrti je predsedstvo Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze, glavnega kolegialnega organa v komunistični partiji (in s tem v celotni Sovjetski zvezi), glasovalo za konec vojne.
Verjetno če Putin zdaj umre, bo sedanje “predsedstvo Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze”, ta ruski varnostni svet, prav tako glasovalo za končanje vojne v Ukrajini. Morda celo za ceno medsebojnih teritorialnih koncesij – recimo regije Kursk v zameno za del regije Zaporožje (iz ZNPP) in Hersonske regije, brez obale, ker bo Rusija, tudi po Putinu, želela ohraniti kopenski koridor do Krima. Mogoče. Vendar pa obstaja pomemben dejavnik – smrt vodje. Le da odpira pot k premirju. Mimogrede, ironično je, da se je točno to zgodilo v južnem Libanonu – čeprav vodja, oziroma voditelji Hezbolaha tam niso umrli, ampak jih je ubila izraelska vojska.
Ne potegnite vzporednic. Ne pričakujte, da se bodo koraki nekoga drugega ponovili v naši zgodovini. Morda ni povsem edinstvena, vendar zagotovo ne spominja na vojno med Izraelom in Hezbolahom in se bistveno razlikuje od korejske različice. Ker tudi s formalno “neodvisnostjo” “DLR” in “LPR” še vedno niso bili nič drugega kot lutke v rokah Kremlja – medtem ko dinastija Kim popolnoma neodvisno ohranja nadzor nad DLRK. Ne brez pomoči Kitajske in tudi Rusije, ampak neodvisno.
Vse to ne pomeni, da v naši vojni ne more biti vsaj premirja. Prvič, diktator v resnici ni večen – in nihče v Kremlju ne bo pokopal njegovega trupla in ga prekril z dvojnikom, kot pravijo nekateri potencialni strokovnjaki. Kvečjemu do trenutka, ko je oblast razdeljena. Mimogrede, to je bilo v primeru Stalina – sestanek predsedstva, na katerem je bil Georgij Malenkov imenovan za predsednika vlade (in drugi položaji so bili razdeljeni tistim, ki jih je starejši voditelj že pripravljal na zatiranje), je formalno potekal v času njegovega življenja, v resnici pa že v situaciji, ko nikakor ni mogel vplivati na dogodke v vladi in državi.
Drugič, da, Putina ni mogoče ustaviti s telefonskim klicem. Ampak morda druge stvari. Recimo, tečaj rublja. Ali cena sodčka nafte. S prvim vidimo, kaj se dogaja v zadnjih dneh in kako obupno se voditelji finančnega sektorja trudijo, da tečaja ne bi niti vrnili na sprejemljivo raven, ampak vsaj upočasnili njegov padec. Vidimo, da vodja centralne banke, Nabiullina, nima skoraj nobenega vzvoda, s katerim bi lahko rešila nacionalno valuto in gospodarstvo. Poleg tega so mu nasprotovali takšni težki uteži, kot je vodja Rosteca Sergej Čemezov (tudi, tako kot Putin, iz generacije 70+), ki predlagajo, da bi zelo poenostavili situacijo, da bi Rusijo 20. let spremenili v Rusijo 90. let, kjer je majhna finančna in industrijska skupina zaslužila resen kapital, vse ostalo, absolutna, skupna večina Rusov pa se je znašla na robu revščine ali onkraj nje. In v 90. letih Rusija ni bila pripravljena na popolne vojne – razen na svojem ozemlju, in tudi takrat je prvi čečenski Kremelj izgubil s podpisom sporazuma Khasavyurt, v ozadju katerega je sedanji izraelski videti kot le super dosežek Netanjahujevega kabineta.
Putin ni večen. In Rusija, tista, ki smo jo videli 24. februarja 202, prav tako ni večna. Samo ne prepustite se neuporabnim iluzijam. Poleg tega, kot lahko vidimo, Izraelci sami niso preveč zadovoljni s svojim dogovorom. Vendar pa bodo po Trumpovi inavguraciji verjetno začeli novo, veliko bolj pozitivno obdobje – vsaj v kontekstu sodelovanja z ZDA – v okviru sodelovanja. Čeprav, kdo je rekel, da tega ne bomo imeli? Ne vemo le, kakšno stališče bo imela nova Bela hiša, novi kongres (kjer je večina v rokah ne le trumpistov, ampak tudi resničnih republikancev v Reaganovem slogu) glede Rusije po 20. januarju. Čakali bomo. In se borite. To je edino, kar nam je ostalo.
