Ameriške volitve so sprožile močan val govoric o skorajšnjem koncu rusko-ukrajinske vojne in verjetni sklenitvi sporazuma med Moskvo in Kijevom. Z aktivno uporabo prejšnje izjave novoizvoljenega predsednika Donalda Trumpa o njegovi nameri, da doseže mir v 24 urah, so svetovni mediji sprožili uhajanje informacij o načrtih nove administracije Bele hiše. In The Economist je celo objavil možen datum premirja – 20. januar 2025. Ta datum sovpada s Trumpovo inavguracijo. Vendar pa smo že prebrali veliko napovedi v razdelku »Kdaj se bo vojna končala«. In doslej se nobena od njih ni uresničila. Bi lahko bilo tokrat drugače?
Dejansko obstaja nekaj razlogov za domnevo, da obstaja možnost prekinitve sovražnosti leta 2025. In niso iz kraljestva fantazije. Nihče ne ve zagotovo, kakšna bo Trumpova zunanja politika kot predsednika. Toda nekateri njegovi obrisi se že pojavljajo. Najverjetneje bo pozornost Washingtona v veliki meri osredotočena na zadrževanje Kitajske. Hkrati Trump ne bo mogel popolnoma prezreti grožnje iz Rusije. Njegova prva imenovanja ne kažejo, da se Združene države nameravajo umakniti vase. Javno sporočilo o “miru z močjo” v povezavi z imenovanjem floridskega kongresnika Mikea Waltza za svetovalca za nacionalno varnost je spodbudno.
Neodločnost in strah pred eskalacijo sta postala sinonim za zunanjo politiko administracije Joeja Bidna. Trump bo poskušal biti drugačen od svojega predhodnika. Zlasti politika Washingtona do Ukrajine se spreminja. Prihodnji ameriški predsednik ni bil nikoli radodaren z izjavami, kot je “biti z Ukrajino tako dolgo, kot je potrebno”. Pogosto pa je izrazil namero, da čim prej ustavi vojno. Za Trumpa bi bila prekinitev sovražnosti dober element za odnose z javnostmi in dokaz uspeha njegove zunanje politike. Njegova administracija bo delovala bolj agresivno in agresivno, da bi dosegla ta cilj, s čimer bo Ukrajino in Rusijo potisnila k prekinitvi ognja. Hkrati bo verjetno žrtvovana obnova ozemeljske celovitosti naše države, vsaj na tej stopnji. Toda ali bo novi ameriški predsednik lahko našel način, da konča spopade?
Da bi dobili odgovor na to vprašanje, je vredno objektivno oceniti trenutno stanje. Ukrajinske oblasti in družba zdaj veliko bolj podpirajo idejo o prekinitvi ognja, kot so bile leta 2023 ali 2022. Za to obstaja veliko objektivnih razlogov. In vsi niso preveč optimistični. Rusko-ukrajinska vojna je vstopila v fazo vojne izčrpavanja. Glede na precejšnjo premoč agresorja v človeški sili, pomoč, ki jo prejema od drugih avtoritarnih režimov, in boljšo sposobnost širjenja vojaško-industrijskega kompleksa, se je Ukrajina prisiljena braniti. In počasi se umaknite na določenih območjih spredaj. Plazeča ofenziva ruskih sil, ki se je začela po neuspeli ukrajinski protiofenzivi, se je v zadnjih mesecih pospešila. Kurska ofenziva se ni spremenila v strateški uspeh. Vendar je ukrajinske enote, pripravljene na boj, pritrdil v novo operativno smer. Poleg tega sovražnik prejme pomembno pomoč od zunaj. DLRK je celo poslala svoje čete proti oboroženim silam Ukrajine. Hkrati je tuja vojaška pomoč Ukrajini omejena in odmerjena. Obnašanje njenih partnerjev je preveč predvidljivo in pasivno.
Tudi notranje razmere v Ukrajini niso najboljše. Družba je utrujena. Zaradi korupcije, sistemskih težav z metodami in pristopi k mobilizaciji ter nizke učinkovitosti državnega aparata se povečuje tveganje družbene eksplozije. Obstaja veliko vprašanj o usposabljanju nabornikov in načinih vodenja vojaških operacij.
Sociologija delno prikazuje dinamiko javnega razpoloženja. Anketa KIIS kaže, da je 32% Ukrajincev pripravljenih na ozemeljske koncesije Rusiji v zameno za mir. Oktobra je bila objavljena tudi anketa centra Razumkov. Pokazalo se je povečanje deleža Ukrajincev, ki menijo, da so pogajanja z Rusijo “učinkovit način za dosego miru, ki ga je treba uporabiti zdaj”, na 35%. Hkrati se s tem ne strinja 48 % anketirancev.
Vendar pa obstaja še ena razsežnost problema. Morda je bil Putin leta 2022 še vedno pripravljen govoriti o nekakšnem sporazumu in je celo dovolil umik ruskih vojakov na črto od 24. februarja. Toda panika po porazu vodstva Kremlja v regiji Harkov je že zdavnaj minila. In Zahod Ukrajini ni želel zagotoviti dovolj orožja v prvi fazi vojne, ko je obstajala možnost, da resnično premaga agresorja. To je Ruski federaciji omogočilo, da stabilizira fronto, zgradi močne obrambne linije in sproži svoj vojaško-industrijski kompleks. Zato zdaj Rusija ni preveč zainteresirana za premirje, dokler so razmere na fronti na splošno v njeno korist. Nasprotno, agresor upa, da bo zasegel še več ukrajinskih ozemelj in sanja o propadu fronte in vstopu v operativni prostor.
Žalostna realnost je, da je Rusija zdaj v močnejšem pogajalskem položaju kot Ukrajina. Da bi Putina pripeljali za pogajalsko mizo,Da bi celo popravili status quo vzdolž trenutne linije konfrontacije, je potreben resen vzvod. Ta pritisk lahko izvajajo predvsem zunanje sile. Toda ali bodo pripravljeni in ali bodo lahko?
Kljub Trumpovi pripravljenosti, da doseže hitro prekinitev ognja, in splošnemu skepticizmu njegove ekipe glede možnosti ponovne vzpostavitve ozemeljske celovitosti Ukrajine v bližnji prihodnosti, je dvomljivo, da bo popolnoma opustil podporo naši državi. Če bo Rusija dosegla zmago, ki jo Putin imenuje, bo to velik udarec za Trumpovo podobo močnega in avtoritativnega politika. Potem se bodo vse njegove prejšnje izjave o miru s silo izkazale za ničvredne prazne hvalisanje. Malo verjetno je, da bi Trump želel pridobiti podobo politika, ki je predal Ukrajino in dovolil Moskvi, da postane veliko močnejša. In Bidenove lovorike, pod katerimi se je umik ameriških vojakov iz Afganistana spremenil v sramoten pobeg, so še vedno preveč sveže v spominu. Neumno bi bilo, če bi Trump dal podobne adute, da bi kritiziral svoje nasprotnike. Zato obstaja možnost, da bo Washington po zavrnitvi Kremlja, da bi popuščal, uporabil druge metode vplivanja.
Glavno vprašanje, ki bi moralo skrbeti Ukrajince, je, kakšne kompromise z Moskvo bo nova administracija Bele hiše štela za sprejemljive. In ali bodo upoštevani interesi Ukrajine. Najučinkovitejši način, da prisilimo Kremelj k popuščanju in miru, je, da mu povzročimo vojaški poraz ali izredno boleče izgube. In to vključuje dobavo novih vrst orožja z odpravo kakršnih koli omejitev njihove uporabe. Ali kombinacija vojaškega in gospodarskega pritiska na Moskvo, ki skupaj močno povečata ceno agresije za to. Toda ali si bo Trump upal to storiti, če bo spoznal, da so druge metode vplivanja na Putina izčrpane?
Treba se je zavedati, da tudi če bo sklenjen nekakšen mirovni sporazum ali prekinitev ognja, bo grožnja nove ruske agresije nenehno visela nad Ukrajino. Najverjetneje bo Rusija ohranila nadzor nad delom, če ne nad vsemi zasedenimi ozemlji. In meje iz leta 1991 lahko začasno pozabimo. Glavna naloga v takih razmerah bo preprečiti ponavljajočo se agresijo Moskve, ohraniti sankcije in nepriznanje priključitve ukrajinskih ozemelj s strani sveta. Zgodovina lahko Ukrajini da priložnost, da si vrne tisto, kar je izgubila. Toda da bi to storila, mora ohraniti svojo neodvisnost in ukrajinski narod. Spremenite se in postanite močni.
