Do nedavnega je bila politika umetnost kompromisa. Vendar pa tudi zdaj vse bolj spominja na cirkus na ledu. Poleg tega s povečano stopnjo nevarnosti za vsakega udeleženca v političnem procesu. Volivci nerodno in spontano premešajo komplet kart, ki prikazujejo nasmejane politike. Izbrani katastrofalno nespretno žonglirajo z vsem, kar jim pride v roke. Smešno je, pogosto žalostno, vendar sta obe strani prepričani, da dajeta vse od sebe.
Politiki celo verjamejo, da so boljši in učinkovitejši od svojih predhodnikov, družba pa jih obožuje. Njihovo spremstvo in vsemogočni (?) populizem delata za slednje.
“In Dimonu Dobkinu za kolumno”
Ukrajinci so že navajeni na dejstvo, da so dejanja politikov v naši državi ločena od resničnosti – niso povezana z življenjsko prakso in jih ta ne določa. To je čudno za demokracije civiliziranega sveta, toda v Ukrajini je to norma! Od razglasitve neodvisnosti so politiki živeli svoje življenje v naši državi, volivci pa so živeli svoje. Njihove poti so se križale šele pred volitvami, ko so prvi začutili potrebo po drugem in odvisnost od njih, zato so z naivnimi obljubami kupovali ajdo itd. Očitno se mora Elon Musk še veliko naučiti od ukrajinskih politikov.
Leta 2019 se je v Ukrajini zgodila “volilna revolucija”. Ta teza ima veliko podpornikov. Revolucija ni vplivala na odnos med politiki in ljudmi, na dojemanje odgovornosti politikov in uradnikov, volivcev in politikov njihove odgovornosti. Zdi se, da to sploh ni ničesar spremenilo. Zato je v Ukrajini revolucija: tako da ni razlogov za govorjenje o spremembi obstoječih praks v družbi. Sedanji predsednik Volodimir Zelenski je postal obraz omenjene volilne revolucije in njena glavna personifikacija. Že med volilno kampanjo je pokazal prezir do starega političnega sistema Ukrajine in vsega, kar je z njim povezano. Načeloma političnemu sistemu. To pot je ohranil tudi po izvolitvi na položaj. Toda ali je z znakom plus?
Prvič, odločitve in dejanja predsednika in njegove ekipe niso vedno v skladu z ustavo Ukrajine. Drugič, pogosto so prizadevanja Volodimira Zelenskega in urada predsednika usmerjena v izravnavo pomena drugih družbenih in političnih institucij. Norma za Ukrajino je politično rivalstvo med predsednikom in parlamentom, predsednikom in predsednikom vlade. Namesto tega je sedanja vrhovna Rada le senca in brezosebni izvršitelj odločitev, ki jih je sprejel urad predsednika. To je bilo značilno za sedanji sklic parlamenta že od samega začetka, sčasoma pa ta značilnost postaja le še bolj izrazita. Mnogi Ukrajinci ne vedo, kdo je zdaj predsednik vlade. Predsednikova politika do medijev je protislovna in ni vedno poštena. Očitno demokratične težnje Ukrajincev v zadnjih desetletjih niso bile namenjene temu, da bi bil urad nekaj dvomljivih menedžerjev odvisen od predsednikovih bonitetnih stopenj, ki nadomeščajo vse druge zakonodajne in izvršilne organe.
Morda je najslabša stvar v dejanjih sedanje vlade spodbujanje modela vedenja, ki ne ustreza njihovim položajem in stopnji odgovornosti. Še posebej v času vojne. Pogled v oči sovražnika v iskanju miru, majski žar in plezanje “nekje vmes” je družba že dolgo pozabila. Vendar pa se takšne prakse, morda zaradi občutka nekaznovanosti in permisivnosti, nadaljujejo. Na primer, kost iz gospodove mize v obliki smešne ideje, da bi Ukrajincem razdelili na tisoče grivna. Rad bi upal, da vladajoča ekipa še ni pozabila na vojno, ki poteka v državi. O vojski, ki potrebuje financiranje. Včeraj so sami prosili svoje partnerje za denar za vse zgoraj navedeno. In jutri bodo vprašali. Zakaj? Da bi jih splaknili v stranišče populizma in posmehljivo nesmiselnih iger z ljudmi?
Ali zdaj res potrebujemo politiko preprostih rešitev za zapletene probleme?
Vsak od nas … Churchill
Kar zadeva “volilno revolucijo” leta 2019, je bila najbolj absurdna stvar, ki se je slišala takrat in kasneje, primerjava ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega z britanskim premierjem Winstonom Churchillom. Takšne primerjave so bile narejene, ker … Težko je najti razumno in logično razlago, zakaj so nastali in kje so videli podobnosti. Kljub temu je bil Churchill resnično izjemen in učinkovit človek. Protislovno, s težko biografijo in politično kariero, vendar vseeno.
Vrhunec priljubljenosti slednjega so bila leta druge svetovne vojne. Hkrati je bilo to tudi obdobje, ko se je predsednik vlade Velike Britanije zatekel k nepriljubljenim, a zelo potrebnim ukrepom za družbo in državo. Tudi takrat je pogosto komuniciral s podrejenimi britanske krone. In ni rekel tistega, kar bi radi slišali, ampak kaj bi morali vedeti za svojo lastno varnost in ohranitev življenja. Tudi tisto, kar je bilo potrebno za premagovanje močnega in resnega sovražnika, ki je bila nacistična Nemčija. Churchill je z Britanci govoril kot s spodobnimi ljudmi, ki spoštujejo sebe in svojo državo. Pozval je odrasle, naj odgovorijo(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije,
Po koncu druge svetovne vojne je bila Velika Britanija med državami, ki so zmagale, če lahko tako rečem o teh dogodkih in vojni na splošno. Fotografije Winstona Churchilla, Franklina D. Roosevelta in Jožefa Stalina so postale zaščitni znak mednarodnih mirovnih konferenc in procesa povojne svetovne obnove. Vendar je Churchill izgubil volitve, ki so potekale v Veliki Britaniji po vojni.
Nekje med princeso in medenjakom
Churchill je lekcija, ki se je niso naučili vsi, ki želijo primerjati Volodimira Zelenskega in Winstona Churchilla. Churchill – dojemanje državljanov kot enakovrednih, zaupanje v njih in občutek dolžnosti do njih. To je dialog z ljudmi, ki jih spoštujete, vidite kot partnerja in vir moči. Churchill – skupna pravila za vse. Govoril je o “krvi, trdem delu, solzah in znoju”, ne o zmagi v dveh ali treh tednih. Zato je Churchill odkrit pogovor, razumevanje situacije in prisotnost strategije delovanja, jasna politična smer in dolgoletne izkušnje v političnem delovanju, strokovnost in odgovornost. Kaj od naslednjega velja za Volodimira Zelenskega in njegovo ekipo?
Besede ukrajinskih oblasti o koncu vojne v dveh ali treh tednih so bolj kot grožnja, da bodo Kijev zavzeli v dveh ali treh dneh – ne za delo, znoj in kri. V vsakem primeru so Ukrajinci prejeli solze, kri, znoj in delo. Vsaj obljubili so kebab … Vojna se nadaljuje, ni se končala v dveh ali treh tednih, niti se ni končala v dveh ali treh letih. Imamo institucionalni kaos, v nastanek katerega je vpletena tudi vladajoča ekipa. Samovoljnost visokih uradnikov in korupcijski škandali, ki jih poskušajo ugasniti z nerodno razdelitvijo denarja. Šibka izobraževalna in kulturna politika, ki naj bi jo prav tako »rešili« z razdeljevanjem denarja. Nobeno od vprašanj ni sporočeno javnosti. Parlament glasuje o čudnih zakonih o skladiščenju drv ali menjavi ur, ki jih predsednik zaradi absurda ne podpiše … Ali smo res država v vojni?
Ukrajinsko “volilno revolucijo” in njene posledice bodo še vedno celovito ocenjevali politologi in misleci. Za to obstaja veliko razlogov. Medtem so ukrajinske oblasti začele manj govoriti o lahkem koncu vojne in konkretnih datumih za ta proces. Zdaj obljube o hitrem koncu vojne prihajajo čez ocean. Ukrajinci že vedo, da ta retorika ne obeta nič dobrega. Američani pa se pripravljajo na svoj del magičnega realizma, naivnega idealizma, »petletnega sovjetizma« in ponosne sebičnosti. Izmuzljiva pravljična očala politikov v Ukrajini so kot lokalni otok zakladov. V primeru Združenih držav govorimo o planetarni lestvici. Zdi se, da se ta usrani film in grd zvok neuglašenega političnega klavirja nadaljujeta.
