Uporaba izraza “fašizem” v zvezi z dejanji sedanje ruske države ima vsaj tri razsežnosti. Prvič, gre za zgodovinsko analogijo, ki se uporablja za javno interpretacijo sodobne realnosti v luči znanih dogodkov iz nedavne preteklosti. Drugič, ukrajinska koda izraža izkušnje milijonov Ukrajincev. Med drugim ga predvaja Kijev, da bi vzbudil mednarodno sočutje do žrtev ruskega množičnega terorja v Ukrajini. Tretjič, “fašizem” je pogost akademski izraz, ki služi kot znanstvena klasifikacija, omogoča primerjave v času in prostoru ter poudarja razlike in podobnosti med zgodovinskim fašizmom in sodobnim putinizmom.
Fašizem kot zgodovinska analogija
Večina javnih opisov Putinovega režima kot fašističnega služi kot diahrona analogija ali metaforična klasifikacija. Zgodovinska identifikacija in verbalna vizualizacija trenutnega pojava z dogodki in podobami iz preteklosti pomagata prepoznati ključne značilnosti Rusije in izzive, s katerimi se sooča. Po drugi strani pa pripisovanje znakov »fašizma« Putinovemu režimu služi kot ponazoritev za javnost, kaj se dogaja v tej državi in na ukrajinskih ozemljih, ki jih zaseda.
Primerjava je upravičena, ker obstaja veliko podobnosti med domačo in zunanjo politično retoriko in dejanji Putinove Rusije, Mussolinijeve Italije in Hitlerjeve Nemčije. Do konca leta 2024 so se nabrale številne politične, družbene, ideološke in institucionalne vzporednice, od vse bolj diktatorskih in v nekaterih pogledih totalitarnih značilnosti ruskega režima do revanšističnega in vse bolj genocidnega zunanjega vedenja Kremlja. Vplivni ameriški zgodovinar Timothy Snyder je prav tako poudaril, da sta ruski uradni zgodovinski spomin in politična ikonografija v kodirani obliki postala profašistična.
Na primer, leta 2018 je Snyder opozoril na desničarskega ruskega emigrantskega intelektualca iz medvojnega in povojnega obdobja Ivana Iljina (1883-1954), ki je postal moden pod Putinom. Bil je občudovalec Mussolinija in Hitlerja. V svojih razmišljanjih o postkomunistični, diktatorski in nacionalistični Rusiji je Iljin po Snyderjevih besedah zagotovil »metafizično in moralno utemeljitev političnega totalitarizma, ki ga je izrazil v praktičnih obrisih fašistične države«. Danes je njegove ideje oživil in poveličeval Vladimir Putin. Leta 2018 je ruski politolog Anton Barbašin dodal: »Ivana Iljina citira in omenja ne le predsednik Rusije, ampak tudi predsednik Rusije. [тодішній] Predsednik vlade [Дмітрій] Medvedjev, zunanji minister Lavrov, več ruskih guvernerjev, patriarh [Російської православної церкви] Kirill, Različni voditelji [правлячої] stranka Združena Rusija in mnoge druge.”
Konec septembra 2022 je Putin svoj govor ob ruski uradni (nezakoniti) priključitvi ukrajinskih regij – Donecka, Luganska, Zaporožja in Hersona – zaključil z naslednjim citatom Iljina: »Če bi jaz [Ільїн] Rusijo smatram za svojo domovino, kar pomeni, da ljubim, razmišljam in razmišljam, pojem in govorim rusko; da verjamem v duhovno moč ruskega ljudstva. Njegov duh je moj duh, njegova usoda je moja usoda, njegovo trpljenje je moja žalost, njegov cvet je moje veselje.«
Današnja notranja in zunanja politika Rusije ima veliko skupnega s fašistično Italijo in nacistično Nemčijo. Zato uporaba izraza »fašizem« za podobno razlago in metaforično opisovanje narave Putinovega režima služi poučni funkciji v političnih razpravah v medijih, civilni družbi, državljanski vzgoji in javnem diskurzu. V luči nekaterih razkošnih omemb Putina in njegovega spremstva na zgodovinski ruski protofašizem ali profašizem, kot so Iljinove ideje, se zdi hevristično koristno govoriti o ruskem fašizmu danes.
Fašizem kot izkušnja
Uporaba izraza “fašizem” v zvezi s Putinovim režimom s strani zunanjih komentatorjev je namenjena temu, da občinstvu zunaj Rusije in Ukrajine omogoči ustrezen vtis o trenutni ruski notranji in zunanji politiki. Nasprotno pa je ukrajinska uporaba izraza “fašizem” in neologizma “ruscizem” – kombinacija besed “Rusija” in “fašizem” – predvsem izrazno dejanje. V Ukrajini, ko Rusijo od leta 2014 imenujemo “fašistično”, izražamo kolektivni šok, globoko žalost in nenehen obup nad morbidnim cinizmom Kremlja do navadnih Ukrajincev – še posebej v zadnjih tisoč dneh vojne.
»Fašizem« in »rusizem« ukrajinska vlada in družba uporabljata tudi kot bojne krike za mobilizacijo notranje in zunanje podpore za odpor proti ruski agresiji. Namen teh izrazov je opozoriti zunanji svet na resne posledice ruske vojne na uničenje Ukrajine. Pridevniki »fašistični« in »rasistični« kažejo, da je ruska vojaška ekspanzija “To ni samo osvajanje ukrajinskega ozemlja. Ruska revanšistična pustolovščina, zlasti od leta 2022, je namenjena uničenju Ukrajine kot neodvisne nacionalne države in kulturne skupnosti, ločene od Rusije. Besede in dejanja ruske vlade v zvezi s tem so v veliki meri dosledna. Že pred 24. februarjem 2022 so izjave ruskih vladnih uradnikov, poslancev in propagandistov pokazale, da namere Rusije glede Ukrajine presegajo preprosto preoblikovanje državnih meja, obnovitev regionalne hegemonije in zaščito vzhodne Evrope pred zahodnjaštvom. Od leta 2014 Moskva neusmiljeno zatira ukrajinsko nacionalno identiteto, kulturo in čustva.
Pretirano bi bilo enačiti rusko ukrajinofobijo z biološkim in izločajočim antisemitizmom nacistov. Cilj moskovske iredentistične vojne je “le” uničiti ukrajinsko ljudstvo kot samozavestno državo in neodvisno civilno družbo; Kremelj ne poskuša fizično uničiti vseh Ukrajincev, kot so nacisti poskušali storiti z Judi. Vendar pa ruska agenda presega »gol« izgon, zatiranje, deportacijo, prevzgojo in pranje možganov Ukrajincev. Vključuje tudi razlastitev, teroriziranje, zapiranje, mučenje in umor tistih Ukrajincev (in nekaterih Rusov), ki nasprotujejo ruski vojaški širitvi, politični prevladi terorja in kulturni prevladi v Ukrajini z besedami in / ali dejanji.
Ni presenetljivo, da mnogi Ukrajinci, pa tudi nekateri ruski opazovalci, spontano imenujejo genocidno vedenje Rusije “fašistično”. Milijoni Ukrajincev, ki so leta 2022 ostali v Ukrajini ali so se vrnili domov po pobegu v tujino, iz prve roke doživljajo zlo Moskve v obliki tedenskih zračnih napadov po vsej državi. Številni ruski raketni, bombni in brezpilotni napadi na notranjost Ukrajine niso usmerjeni v vojaške objekte ali tovarne orožja. Namesto tega so namerno usmerjeni v civilne stavbe, ki niso neposredno povezane z obrambnimi zmogljivostmi Ukrajine, vključno s stanovanjskimi stavbami, supermarketi, bolnišnicami in izobraževalnimi ustanovami.
Vojaški zgodovinarji lahko trdijo, da ciljno usmerjeni napadi na civiliste in nevojaško infrastrukturo niso edinstveni za fašistične vojne. Vendar pa večina Ukrajincev, ki opisujejo svoje izkušnje, pride na misel oznaka fašizma, ker njihova družinska zgodovina vsebuje izkušnje zgodovinskega fašizma, zlasti nemškega nacizma, vključno z napadi nacistične Luftwaffe. Nekateri starejši Ukrajinci se še vedno spominjajo nemške vojne proti ZSSR.
Fašizem kot znanstveni koncept
Vse več znanih strokovnjakov iz srednje in vzhodne Evrope opisuje Putinovo Rusijo kot fašistično. Nasprotno pa se mnogi primerjalni zgodovinarji in politologi izogibajo uporabi izraza “fašizem” za kategorizacijo putinizma. To je posledica dejstva, da uporabljajo ozke definicije splošnega fašizma. Po njihovem mnenju je značilnost fašistov od drugih desničarskih radikalcev želja prvih po političnem, družbenem, kulturnem in antropološkem preporodu.
Fašisti se pogosto sklicujejo na domnevno zlato dobo v daljni zgodovini svojega naroda in uporabljajo ideje in simbole iz te mitologizirane preteklosti. Vendar pa ne poskušajo ohraniti ali obnoviti pretekle dobe, ampak ustvariti novo nacionalno skupnost. Fašisti so na skrajni desnici, vendar so bolj revolucionarni kot ultrakonservativni ali reakcionarni. Danes bi bili mnogi komparativisti previdni pri uporabi izraza “fašizem” za putinizem, saj si prizadeva obnoviti carski in sovjetski imperij, ne pa ustvariti popolnoma nove ruske države in naroda.
Po drugi strani pa se je putinizem v zadnjih 25 letih razvil, tako v smislu končnih ciljev in vsakodnevne retorike, kot tudi v smislu politike in spontanih dejanj. Putin je svojo politično kariero sprva začel v službi dveh najvidnejših ruskih zahodnih demokratov v 1990-ih, ko je delal za prvega župana postsovjetskega Sankt Peterburga Anatolija Sobčaka in prvega predsednika Ruske federacije Borisa Jelcina. Ko je Putin leta 1999 postal predsednik vlade in leta 2000 predsednik, je putinizem še nekaj let kazal nekaj liberalnih in proevropskih značilnosti. Pod Putinom je bila Rusija še naprej članica Sveta Evrope, Sveta Nato-Rusija in G8 v 2000-ih in zgodnjih 2010-ih. Moskva se je celo pogajala o celovitem sporazumu o partnerstvu z Evropsko unijo do leta 2014.
Rusko domače politično nazadovanje iz protodemokracije v avtokracijo se je začelo s Putinovim vzponom na oblast leta 1999. Vendar pa je Putin šele osem let kasneje, v svojem zloglasnem govoru na varnostni konferenci v Münchnu leta 2007, napovedal umik Rusije z Zahoda. Od takrat je putinizem z vsakim letom postajal vse bolj neliberalen, protizahoden, nacionalističen, imperialističen in bojeviten, z nekaterimi nihanji med “paliacijo”Ruska psevdofederacija se je postopoma preoblikovala iz polavtoritarne v poltotalitarno državo. Ruska popolna invazija na Ukrajino leta 2022 in sočasni obrat k avtoritarnim ali totalitarnim državam v Aziji sta bila bolj nadaljevanje kot preobrat prejšnjih trendov.
Za večino komparativistov bi bili ti in podobni dogodki v zadnjem četrt stoletja ruske zgodovine še vedno premajhni, da bi putinizem uvrstili med fašizem. Toda Putinova preobrazba ruske notranje in zunanje politike v zadnjih 25 letih ima jasno smer in se iz dneva v dan poglablja. Ruska preobrazba je pomenila in še vedno pomeni stalno naraščanje retorične agresije, notranje represije, zunanje eskalacije in splošne radikalizacije, ki je dosegla vrhunec z mesečnimi grožnjami Rusije z jedrsko svetovno vojno.
Poleg tega lahko rusko politiko na zasedenih ukrajinskih ozemljih opišemo kot kvazifašistično v bolj neposrednem smislu. Neusmiljena kampanja rusifikacije, ki jo ruska država vodi v zasedenih delih Ukrajine s ciljnim terorjem, prisilno prevzgojo in materialnimi spodbudami, je namenjena doseganju globoke družbeno-kulturne preobrazbe teh ozemelj. Čeprav se takšne iredentistične, kolonialistične in homogenizacijske politike v primerjalnih študijah imperializma ne štejejo za fašistične, so orodja, ki jih Kremelj uporablja za izvajanje svoje politike v Ukrajini, in rezultati, ki jih želi doseči, v nekaterih pogledih podobni fašističnim notranjim revolucijam, ki so se zgodile ali so se poskušale zgoditi v Mussolinijevi Italiji in Hitlerjevi Nemčiji.
Moskva želi temeljito preoblikovati osvojene ukrajinske skupnosti in jih spremeniti v celice kulturno in ideološko normaliziranega ruskega naroda. Ruski imperialni ultranacionalisti menijo, da je velik del Ukrajine prvotno ruska dežela in ju imenujejo »Novorusija« in »Mala Rusija«. Ukrajinci so torej – če je izraz v Rusiji sploh sprejet – le subetnična skupina velikega ruskega naroda, ki govori rusko narečje in ima regionalno folkloro in ne nacionalno kulturo.
Ljudje, ki živijo »v Ukrajini« – ali »na ozemlju, imenovanem Ukrajina« – so v ruskem imperialističnem nacionalizmu obravnavani kot prebivalci ozemelj »na robu« (obrobju) velikega imperija in ne kot neodvisne države. Po ruski iredentistični pripovedi so te prebivalce zahodnih obmejnih območij zavedle protiruske sile, da bi ustvarile umetni narod »Ukrajincev«. Tuji akterji, kot so katoliška cerkev, carska Nemčija, boljševiki 1920-ih in/ali Zahod danes, so razdelili vseruski narod in ločili “Velike Ruse” Ruske federacije od “Malih Rusov” Ukrajine.
Okupacijsko politiko Moskve v Ukrajini, katere cilj je premagati ruski civilizacijski razkol, ki naj bi ga povzročil tuji vpliv, lahko razumemo kot poskus ustvarjanja novorojene »Male Rusije«. Cilj Kremlja je izvesti lokalno politično, socialno, kulturno in antropološko revolucijo na ozemlju Ukrajine, ki ga je priključila Rusija. Čeprav so bile kampanje za homogenizacijo prebivalstva skozi zgodovino razširjene in niso izključno fašistične, je politika rusifikacije v Ukrajini podobna klasični fašistični notranji in okupacijski politiki, zato lahko transformacijske cilje Moskve do ruskih ukrajinskih “bratov” razumemo kot kvazifašistične.
Obnova namesto revolucije
Razvoj Rusije je še vedno daleč od fašizma, saj Putin in njegovo spremstvo niso notranji revolucionarji, temveč predstavniki režima pred letom 1991. Prizadevajo si čim bolj obnoviti carski in sovjetski red, ne pa ustvariti popolnoma novega imperija. Putin je manj podoben ruskemu Hitlerju kot zadnjemu nemškemu predsedniku rajha, Paulu von Hindenburgu, ki je 30. januarja 1933 imenoval Hitlerjevega kanclerja rajha.
Po drugi strani pa v ruskem imperialnem nacionalizmu Ukrajina ni tuja država, ampak zahodna meja Velike Rusije. Medtem ko večina neruskih opazovalcev razume politiko Kremlja do Ukrajine kot izraz zunanjih prioritet Moskve, mnogi Rusi to vidijo kot notranjo rusko zadevo. Agresivnost Moskve do Ukrajincev v veliki meri izhaja iz domneve mnogih Rusov, da je to družinska zadeva, za katero ne veljajo mednarodna pravna načela in humanitarne konvencije.
Za mnoge ukrajinske žrtve in neukrajinske nasprotnike tega, kar Moskva počne v Ukrajini, se zdi zavračanje večine komparativistov, da Putinovo Rusijo označijo za “fašistično”, neprimerno, če ne celo neiskreno in celo nemoralno. Ruske čete in okupacijska uprava v Ukrajini, zlasti od leta 2022, se obnašajo teroristično, genocidno in včasih sadističnoV tem kontekstu se zdi nenavadno trditi, da so moskovske politike in ideje, ki stojijo za njo, nedvoumno, absolutno in izključno nefašistične.
Seveda ni ruskega ekvivalenta nacističnih plinskih celic, tako kot ni bilo italijansko-fašističnega ekvivalenta tega nemškega zločina. Toda kako razvrstiti namere Moskve za pokole v Buči ali Mariupolu leta 2022, eksplozijo jezu Kahovka leta 2023, deportacijo na tisoče otrok brez spremstva, množično mučenje ukrajinskih vojnih ujetnikov ali ruske zračne napade na ukrajinske civiliste? Ti zločini niso niti stranski učinki sovražnosti niti različice neokolonialnih politik, kot se pojavljajo v vseh okupacijskih režimih. Previdna klasifikacija ruske ideologije iztrebljanja kot »neliberalne«, »konservativne« ali »tradicionalistične« se zdi neprimerna. Številni opazovalci, ki so seznanjeni z grozljivimi podrobnostmi moskovske politike v Ukrajini, se bodo takšni izrazi zdeli neustrezni ali celo zavajajoči.
Po drugi strani pa reduciranje putinizma samo na fašizem prav tako ni koristno. Razlaga motivacije za vojaško agresijo Moskve, ki samo poudarja ultranacionalistični fanatizem, je nepopolna. Danes je v Rusiji veliko fašistov, tudi med politično in intelektualno elito, vendar je večina ključnih odločevalcev in oblikovalcev politik v Rusiji cinikov in ne fanatikov. Pomemben (če ne odločilen) vidik ruskih zunanjepolitičnih dogodivščin pred letom 2022 je bila njena politična lahkotnost, strateška predvidljivost, zmagoviti rezultati, gospodarska dostopnost in družbena priljubljenost.
Ruske vojaške intervencije v Gruziji leta 2008, Ukrajini leta 2014 in Siriji leta 2015 niso bile le uspešne. Imeli so tudi stabilizacijski vpliv na Putinovo vladavino v okviru primitivne notranje politike in ruske konformistične družbe. Bilo bi nerazumno, če Putin tega trika ne bi poskušal ponoviti v začetku leta 2022, ko je njegova priljubljenost spet padla. Glede na Putinove pozitivne zunanjepolitične in notranje politične izkušnje med prejšnjimi vojaškimi pustolovščinami je očitno upal na uspeh tudi tokrat.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Czy określenie “faszystowska” pomaga zrozumieć Rosję?
