Že nekaj tednov smo priča samouničenju ruske opozicije. Kar je bilo skrito, je postalo javno 12. septembra, ko je Maria Pevchikh, vodja preiskovalnega oddelka protikorupcijske fundacije (FBK), ki jo je ustanovil Aleksej Navalni, objavila rezultate nove preiskave na kanalu YouTube Navalnega. Kaže, da za nedavnimi napadi na predstavnike Navalnega FBK stoji še en ruski opozicijski predstavnik v izgnanstvu, Leanid Nevzlin. Objava rezultatov preiskave pa ni postala katarza. Namesto, da bi umirila vzdušje, je odprla Pandorino skrinjico.
Videoposnetek, objavljen 12. septembra na kanalu (FBK), se imenuje “Ugrabitev. Pretepanje. Požig. Kdo hoče uničiti ekipo Navalnega?” in se nanaša na primer gangsterskega napada na Leonida Volkova spomladi 2024. Ruskega opozicijskega voditelja sta pred njegovo hišo napadla dva moška s kladivom. Pretepli so ga po telesu, udarili po glavi. Vendar se mu je uspelo skriti v svoji hiši. Po incidentu je pričal, da so napadalci komunicirali v poljščini, kar je preiskavo pripeljalo do sledi dveh navijačev poljske nogometne reprezentance Legia, katerih telefoni so bili registrirani na spletu v bližini kraja napada. Napadalci so bili aretirani. Od njih je sled pripeljala do drugega Poljaka, ki je bil vpleten v prejšnji napad na ženo drugega ruskega opozicijca, Maksima Mironova. Gre za Grzegorza Dashkowskega, ki je v Argentini ustrahoval in napadel Aleksandro Petraczkowo in njenega 10-mesečnega otroka.
Po aretaciji storilcev kaznivih dejanj so poljske in litovske oblasti pod vodstvom predsednika Litve in predsednika poljske vlade Donalda Tuska sporočile, da so poljski nogometni navijači izvršitelji ukazov ruskih posebnih služb. Septembrska objava FBK dokazuje nasprotno, saj predstavlja dokaze, da je bil organizator napadov Leanid Nevzlin, nekdanji ruski oligarh, ki že vrsto let živi v Izraelu. Nevzlin je poslovni partner in tesen prijatelj Mihaila Hodorkovskega, ki podpira rusko opozicijo in Ukrajino proti Rusiji. Razkritje njegove domnevne vpletenosti v napade na druge opozicijske predstavnike je povzročilo pretrese na ruski opozicijski politični sceni, katerih dolgoročni vpliv je težko oceniti.
Viri ruske opozicije
Če želimo analizirati kasnejše dogodke, ki so pripeljali do tega potresa v ruskem opozicijskem okolju, se moramo vrniti v 1990-a, ko so se začeli oblikovati temelji tega, kar danes imenujemo putinizem. Takrat so se oblikovali strukturni, finančni in ideološki pogoji za nastanek ruske politične opozicije. Mihail Hodorkovski in Leanid Nevzlin se lahko štejeta za vzorčne figure preoblikovanja sovjetskega sistema. V težkih letih divjega kapitalizma gredo v posel in z vratolomno hitrostjo ustvarijo naftnega velikana Yukos. Posel je v razcvetu in leta 2003 je Forbes ocenil Nevzlinovo bogastvo na 1,1 milijarde dolarjev, Hodorkovski pa je postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Vendar pa se je v istih letih v Rusiji začela utrditev putinizma, ki je bila združena z odpravo potencialnih in resničnih nasprotnikov Putina. Hodorkovski, pravljično bogat oligarh s političnimi ambicijami, je bil takrat najresnejši nasprotnik režima. Po običajni pripovedi je to pripeljalo do njegove aretacije oktobra 2003 in dolge zaporne kazni, uradno zaradi davčne goljufije. Represija nad Jukosom naj bi bila popolna, zato je bil obtožen tudi Nevzlin. Vendar je bil bolj previden kot njegov partner in je leta 2003 zapustil Rusijo in se zatekel v Izrael.
Nato ga je rusko tožilstvo obtožilo številnih kaznivih dejanj, vendar je v kontekstu informacij, ki so se zdaj pojavile, pomembno razmisliti o tistem, za katerega so mu leta 2008 sodili v odsotnosti v Rusiji in ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen. Govorimo o obtožbah, da so naročili umor štirih ljudi – poslovnih nasprotnikov in uradnikov, vključno z županom Neftjuganska Vladimirjem Petuhovom. To je bilo ključno sibirsko mesto za Jukos, dom Jugonskneftegaza, privatiziranega podjetja, od katerega si je Jukos celo sposodil prve črke v svojem imenu. Tožilstvo je domnevalo, da je do konflikta prišlo zaradi premajhnega plačevanja davkov s strani Jukosa. Župan je bil ustreljen leta 1998 na poti v službo, na dan, ko je Mihail Hodorkovski imel rojstni dan.
To je gangstersko naključje, značilno za Rusijo v 1990-ih, nekakšno darilo tistih, ki so umore naročili svojim prijateljem ali pokroviteljem. Leta 2006 je bila Anna Politkovskaya, novinarka, ki je bila kritična do režima, umorjena na Putinov rojstni dan v istem gangsterskem naključju. V primeru umorov, za katere je bil obtožen Nevzlin, mnogi komentatorji v tistem času in izraelska sodišča niso verjeli obtožbam, ki so bile proti njemu vložene v Rusiji. Videli so to kot še eno manifestacijo Putinove represije. Hodorkovski, ki je bil zaprt v koloniji, je postal simbol neomajnosti in odpor proti diktaturi. Po izpustitvi iz zapora, ki je bil že v izgnanstvu, je postal eden glavnih igralcev na ruski opozicijski sceni.
Preiskava lastnega primera
Protikorupcijska fundacija je objavila videoposnetek novinarske preiskave, ki dokazuje, da je bil Nevzlin tisti, ki je ukazal napade na ljudi, povezane s strukturami Navalnega. Postopek je vodil s pomočjo ruskega odvetnika, ki živi na Poljskem, Anatolija Blinova, in različnih sumljivih posameznikov z nejasnimi povezavami z ruskimi varnostnimi službami. Glavni dokaz, predstavljen v filmu FBK, je dešifriranje korespondence iz Signal messengerja. Po ugotovitvah Navalnega je v tej korespondenci vključen Nevzlin in koordinator napada, ki ga je najel. Drug pomemben dokaz so video posnetki napadov, ki so jih naredili razbojniki. Te videoposnetke je bilo mogoče vsebovati samo na napravah, ki so pripadale napadalcem.
Čeprav se zdi vse jasno, se tu začnejo vprašanja. Prvič, FBK ni skrival dejstva, da je materiale prejel od določenega Andreja Matusa, tako imenovanega “rishala”, tj. strokovnjaka za razumevanje v težkih primerih med razbojniki in varnostnimi silami. Matus je očitno delal za vse, od FSB do opozicijskih preiskovalnih centrov, ki jih je financiral Hodorkovski. Sam se je obrnil na Navalnega s predlogom za prodajo umazanije na Nevzlinu. Po več telefonskih klicih so se predstavniki FBK z njim srečali v Črni gori, kjer jim je pokazal video skenirane korespondence iz Signal messengerja. Vse to je prikazano v videu in spominja na nizkoproračunski ponaredek filma “Casino Royale”, v katerem ni Jamesa Bonda. Tako Pevchich in njeni spremljevalci niso imeli dostopa do izvirnega prepisa korespondence in niso želeli plačati za izvirno gradivo. Po srečanju v Črni gori Matus izgine, vendar se isto gradivo kmalu pojavi v publikaciji propagandnega televizijskega kanala Kremlja RT. Nato so Navalni ljudje spoznali, da ne morejo več odlašati in objavili lastno preiskavo, s katero so sprožili medijsko in politično bombo.
Publikacija zadene Nevzlina in povzroči plaz komentarjev in spominov. Izkazalo se je, da so vsi v ruskih opozicijskih krogih vedeli, da je neuravnotežena in maščevalna oseba. Novinarji in politiki se jasno začenjajo spominjati, kako je Nevzlin na konferenci v Vilni osebno napadel ljudi iz FBK in Volkova. V filmu Pevčih sama predstavi del lastne korespondence z Nevzlinom, kjer naj bi Volkovu grozil z negotovimi posledicami. Da bi odpravili dvome, se FBK za pomoč obrne na znana preiskovalna novinarja Christa Grozeva in Mihaila Maglova iz ruske preiskovalne revije Proekt. Natančno analizirajo podatke, preučujejo časovno sovpadanje dogodkov, stranske ploske, ki jih je mogoče preveriti s pomočjo drugih podatkov, in pridejo do zaključka, da s takšno količino podatkov ni mogoče ponarediti korespondence. Po njihovem mnenju obstaja 98% verjetnost, da je korespondenca pristna.
Da bi razumeli, kaj se je zgodilo, je pomembno omeniti, da težava ni v tem, da se je Leanid Nevzlin izkazal za osebo s psihopatskimi lastnostmi, ki so duševno obtičale v 1990-ih. Marija Pevčih takoj citira Hodorkovskega, ki pravi, da Nevzlina obravnava kot osebo, ki mu je »več kot družina kot brat«. Tako objavljena dejstva vodijo do vprašanja: Ali je vedel, da je imel njegov »več kot brat« navado naročati pretepanja in umore ljudi, ki so se vmešavali vanj? Ali je Hodorkovski vedel tudi, da so njegove organizacije sodelovale z ljudmi z gangsterskimi interesi s FSB? Ker če je tako, potem je morda tudi podoba Hodorkovskega kot demokrata in Putinovega zapriseženega sovražnika lažna.
In če je tako, potem je njegov celoten opozicijski imperij, skupaj s kanalom Chodorkowski Life, Dossier Center, MBK Media ali navsezadnje ruskim protivojnim odborom, krinka za uresničitev ne civilnih, temveč avtoritarnih ambicij ločenega in užaljenega milijarderja. V objavljenih izjavah Hodorkovski prisega, da ni vedel ničesar in poziva k preiskavi, saj trdi, da je Nevzlin vse gradivo predal preiskovalcem.
Hodorkovski je svojo izjavo o tej zadevi oblikoval takole: če bi se izkazalo, da je vse to res, bi to pomenilo, da je Nevzlin znorel. To zanika tudi sam obtoženec in trdi, da je šlo za provokacijo ruskih posebnih služb.
Brutalna konkurenca v opoziciji
Spremstvo Navalnega – Marija Pevčih, Leanid Volkov, Ivan Ždanov in Vdova Navalnega Julija kot obraz gibanja – tekmujejo s spremstvom Hodorkovskega na političnem trgu izgnane ruske opozicije. V svojem filmu Pevčih ne skriva predpostavke, da bi Hodorkovski lahko vedel za Nevzlinove kriminalne dejavnosti. Zato se je objava preiskave nepričakovano spremenila iz udarca v eno številko v udarec celotnemu opozuNa primer, v primeru Združenih držav Amerike Izkazalo se je, da je blagovna znamka “Ruska demokratična opozicija” pravzaprav kartonska struktura, prekrita le z lepim medijskim poliranjem. Kar se v resnici dogaja znotraj, je silovit boj o tem, kdo bo sedel za pogajalsko mizo z Zahodom o prihodnosti Rusije brez Putina. In to je silovit boj v vsakem smislu. Nenadoma so vsi videli, da je to igra življenja in smrti, in nobena stran se ni obotavljala, da bi se zatekla k drastičnim ukrepom. Medtem ko nekateri udarjajo s kladivom, ker je to njihov politični temperament, drugi udarjajo s smrtonosnimi medijskimi obtožbami.
V tem procesu je prišlo na dan nekaj drugega. Zdi se, da je napad na Ukrajino zarisal neprehodne politične meje in razdelil navadne ljudi in politike na podpornike Putina in Rusije ter njegovih nasprotnikov. Ob takšni agresiji je bilo nemogoče sedeti na dveh stolih. Vendar pa je škandal z objavo pokazal, da je ta linija še vedno negotova in oseba, ki je povezana s FSB, lahko postane informator za opozicijske preiskovalce. Gre za patološki odnos, ki je pripeljal do skrivnostnega Matusa, ki je v preiskavi FBK opisan kot temačen tip, ki dvomi v prihodnost ruske opozicije, ki je leta gradila svoje strukture.
Pri vsem tem ruski mediji v izgnanstvu še niso ugotovili in se niso odločili o svojem stališču. Zato je naglica analiz in pregledov razmer na ruskem YouTubu in v spletnih publikacijah. Ekaterina Kotrikadze, vodja oddelka za novice ruskega neodvisnega televizijskega kanala Dožd, povzema situacijo tako, da reakcije ljudi razdeli na tri vrste. Nekateri so bili šokirani in takoj zahtevali preiskavo odredbe o pretepanju Drugi ne verjamejo informacijam, ki jih vsebuje video FBK, in jih vidijo kot razkrivanje zakulisnega boja v stanju opozicije. Tretja skupina se odzove s smehom in preklinja obe strani argumenta, tako FBK kot spremstvo Hodorkovskega. Sama Kotrikadze, pa tudi drugi ugledni politični komentatorji, kot je Mihail Fišman, se strinjajo, da so dokazi iz filma zelo močni, medtem ko so izgovori Nevzlina in Hodorkovskega izjemno šibki. Tako Fishman kot Kotrikadze poudarjata temeljni problem: ni jasno, kdo bo partner v pogajanjih z Zahodom o prihodnosti Rusije.
Kotrikadze odkrito sprašuje: Kdo je danes prava ruska opozicija? Doslej je bilo to vprašanje obtičalo v vakuumu. Tudi zahodni politiki nanj nimajo odgovora. Kotrikadze anonimno citira svoje sogovornike iz evropskih političnih krogov. Za mnoge od njih je očitno, da bo sodna razlaga škandala s pretepanjem Volkova nemogoča, saj Signal ne shranjuje korespondence na svojih strežnikih, Nevzlin pa je znan po nenehnem spreminjanju telefonskih številk, naprav in samodejnem brisanju sporočil v messengerju. Izvirna korespondenca verjetno ne obstaja. Zato novinarjevi sogovorniki trdijo, da so institucije, ki financirajo rusko opozicijo in delo opozicijskih medijev, opozicijo prepoznale kot strupeno. Nihče ne bo razmišljal in razgradil situacije na dejavnike, iskal nekoga, ki bi ga lahko krivil. Informator, s katerim se je pogovarjal Kotrikadze, ji je odkrito povedal: “Če je bilo prej mogoče fotografirati (z opozicijskim politikom iz Rusije) po sestanku parlamentarne skupščine PACE, zdaj tega ne bodo želeli vsi.”
Dvorezen meč
Nad vsemi silami ruske opozicije se zbirajo gosti oblaki, kar je mogoče presoditi ne le iz anonimnih izjav, temveč tudi iz uradnih stališč, ki kažejo, kako je bila objava preiskave FBK o Nevzlinu zaznana na Zahodu. Najboljši primer je izjava generalnega poročevalca Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o demokratičnih silah Rusije Erica-Niillesa Crossa, objavljena na njegovi strani na družbenem omrežju X. Cross piše:
“Videoposnetek, ki ga je objavila FBK, ki trdi, da so se v primeru pojavili novi dokazi, bi morali preiskati pristojni organi. V skladu s pravili Sveta Evrope mora v državah članicah, ki spoštujejo pravno državo in svobodo posameznika, kazniva dejanja preiskovati policija, sodišča pa jih preganjajo. (…) FBK kot organizacija, ki je dobro seznanjena z metodami dezinformiranja in uporabo kompromitiranega gradiva proti svojim nasprotnikom, ima lahko težave pri zaupanju organom kazenskega pregona demokratičnih držav. Vendar pa morajo zaradi prihodnosti Rusije premagati to pristranskost.”
To je zelo simptomatična situacija, ki v celoti kaže bistvo škandala v ruski opoziciji. Zelo verjetno je, da je Putinov nasprotnik, ki se je odrekel ruskemu državljanstvu in odkrito podpira Ukrajino, ukazal ugrabitev in pretepanje svojih osebnih nasprotnikov, dokazuje, da ne le med funkcionarji Putinovega režima, ampak tudi med njegovimi nasprotniki iz nekdanjih poslovnih krogov obstajajo gangsterski standardi, ki so bili živi vzeti iz divjih 1990-ih. Cross pa očita »dobrim fantom« iz ruske opozicije s podobnimi standardi, ki se izkažejo, da uporabljajo tudi kompromitirajuče metode, značilne za avtoritarne družbe. Zato je v očeh politikov, ki so navajeni na standarde ver.Vse strani v tem sporu so bile »zažgane«, ker niso zrasle iz postsovjetstva.
Dva tedna po izbruhu škandala so se čustva nekoliko umirila in na obzorju se pojavlja jasnejša slika o tem, kaj se je zgodilo. Hristo Grozev, ki je pomagal ugotoviti pristnost Nevzllinove korespondence, danes trdi, da je celotna zgodba provokacija FSB, saj so bili materiali navsezadnje predani medijem kremeljskega koncerna RT. Toda tudi to ni konec škandalov in delitev med rusko opozicijo v izgnanstvu. V začetku oktobra je Maksim Katz, kontroverzni politik, ki se že dolgo prepira z Navalnim spremstvom, objavil svojo preiskavo v filmski obliki. Katz trdi, da ima protikorupcijska fundacija finančne vezi z dvema ruskima bankirjema, Aleksandrom Železnjakom in Sergejem Leontjevom, ki sta banko pripeljala do stečaja, zaradi česar je na tisoče strank obtičalo. Po pobegu iz Rusije naj bi se odnosi Navalnega z opozicijo predstavljali kot žrtve režima, Zheleznyak pa je sodeloval pri razvoju tujih struktur zaklade pokojnega opozicionarja. Navalnega so dejali, da se bodo odzvali na razkritja, ki jih je objavil Katz, in dodali, da jih to žal odvrača od pomembnejših vprašanj, ki jih preiskujejo, in sicer razkrivanja korupcije in zločinov Putinovega režima.
Glede na te škandale v širšem kontekstu aktualnih mednarodnih dogodkov se je težko ne strinjati z Grozevovo tezo, da kremeljske službe niso bile izpuščene iz te pogače. Medtem ko na najvišji ravni potekajo pogajanja o prihodnosti Ukrajine in posledicah vojne za Rusijo, medtem ko se približujejo ameriške volitve, ki lahko (vendar ne nujno) prinesejo prelomnico v razmerah, je ruska opozicija, ki si prizadeva zastopati vse protiputinovske Ruse, potopljena v notranje spore, ki spodkopavajo zaupanje zunanjih partnerjev. Nauk, ki ga lahko potegnemo iz tega, je, da v boju proti totalitarni moči niso sprejemljive nobene namigovanja, zakulisni sporazumi ali neformalni sporazumi. Politični cilji in sredstva za njihovo doseganje, v skladu z zakonom in političnimi običaji, morajo biti popolnoma pregledni, saj je to edini način, da se zoperstavimo demoralizirani vladi, ne da bi se sama demoralizirala.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Rosyjska opozycja popełnia medialne seppuku
