V zgodovini so dnevi, o katerih se govori: življenje so razdelili na »prej« in »po«. Za Združene države Amerike je 11. september 2001. Za Ukrajino, seveda, 24. februarja 2022. Za Izrael je z vsemi vojnami in terorističnimi napadi, ki jih je ta majhna država na Bližnjem vzhodu doživela v manj kot osmih desetletjih svojega obstoja, 7. oktober 2023.
Za mnoge, v Izraelu in drugod, je bilo življenje dejansko razdeljeno na pred in po napadu Hamasa. Toda obstaja še en vidik v zgodbi od 7. oktobra, ki si ga je treba ne le zapomniti, ampak nenehno opominjati. Tistega dne je bil svet, naš sodobni zahodni svet, razdeljen.
Za Ukrajince to ni lahko razumeti, saj je v našem primeru v primeru invazije drugega azijskega agresorja, Ruske federacije, zahodni svet hitro prišel do določenega soglasja. Seveda se ne spomnite besed ukrajinskega diplomata Andrija Melnyka, kako se je del nemške politične elite v prvih urah obsežne rusko-ukrajinske vojne že pripravljal na priznanje nove “vlade” Ukrajine, ki jo nadzoruje Moskva. Toda pogum obrambnih sil Ukrajine in obveščevalni podatki takratnega poveljstva oboroženih sil Ukrajine so to izbiro odstranili z dnevnega reda.
Civilizirani svet se je nato postavil na stran Ukrajine. Celo odkrito proruske politične sile so bile prisiljene to upoštevati. Spomnimo se izjav de facto vodje skrajno desničarskega nacionalnega zborovanja Marine Le Pen pred volitvami leta 2024 v Franciji. Izrazila je podporo Ukrajini, ker se je bala, da bi izzvala obtožbe svojih nasprotnikov, da bi zavzeli stališče, ki bi samo škodilo možnostim njene stranke na dan volitev. Če v Evropi obstajajo protiukrajinski triki, ki jih izvajajo parlamentarne sile, so to le demarše, kot jih uporabljajo nemški desničarji (Alternativa za Nemčijo) ali levičarski (Zavezništvo Sarah Wagenknecht) radikalci, ki ne glasujejo za proukrajinske resolucije. Ni donosno odkrito nasprotovati Ukrajini. To je dražje za vas.
Z Izraelom so razmere drugačne. Zahodne, zlasti evropske družbe imajo dolgo, lahko bi rekli, stabilno tradicijo levičarskih, protiizraelskih dejanj. Poleg tega, čeprav je za Evropejce neprijetno priznati, je še ena tradicija antisemitizma veliko daljša, veliko bolj zakoreninjena v kolektivni podzavesti. Seveda, po holokavstu, po drugi svetovni vojni in razkritju dogajanja v številnih getih in koncentracijskih taboriščih tretjega rajha, je antisemitizem za določen čas (z vidika človeškega življenja, mimogrede, precej dolgo) postal pravi tabu v civiliziranem svetu. Toda zgodovina civilizacije je daljša od kateregakoli življenja.
In že na ameriški univerzi Columbia študenti ne samo da govorijo v podporo Palestini (ne razumejo, kaj je Palestina, kakšno vlogo ima Hamas tam, ki je v resnici celotno območje Gaze, ki ima pogojno miroljubno prebivalstvo tega dela Palestinske oblasti dejansko za talce, tako kot drugi teroristi – Hezbolah – držijo za talce celotno državo, Libanon), ampak “zelo cenijo” še eno teroristično dejanje. kar se je zgodilo zadnjič v Tel Avivu. V Frankfurtu v Nemčiji je sodišče dovolilo propalestinski shod 7. oktobra – kot da ne bi razumelo, kaj bo ta akcija, načrtovana posebej za obletnico Hamasove invazije na Izrael.
Medtem ko je v primeru Ukrajine zahodni svet kot celota ostal monoliten, ga je izraelska vojna s Hamasom razdelila skoraj na polovico. In posledice tega vpliva na demokratični del planeta Zemlje bodo veliko bolj oprijemljive kot rusko-ukrajinska vojna. Spomnimo se vsaj Nemčije. Glavni problem Berlina po invaziji ruskih vojakov na ozemlje Ukrajine je bil praktičen problem – kako in s čim nadomestiti ruski plin. Takrat so nekateri ukrajinski analitiki napovedali skoraj še en zmago Putina, ki je spet »premagal vse« z zahtevo po plačilu plina v rubljih. Toda kaj vidimo zdaj? Dejstvo, da je Nemčija uspešno nadomestila ruski plin z norveškim plinom in ne samo, in če kdo sedi na plinski igli Kremlja, so to odkrito proruski privrženci Evropske unije – Madžarska (dokler tamkajšnja jeza ljudi ni strmoglavila “Putina o minimalni plači”) Viktorja Orbána) in Slovaška. Izkazalo se je, da gospodarske težave niso tako težke, kot so bili vsi prestrašeni. Toda situacija s problemi svetovnega nazora je popolnoma drugačna.
In tu je Zahod v celoti pokazal svojo šibkost. Ker del civiliziranega sveta ne le ni podprl Izraela, pravzaprav edine demokratične države na Bližnjem vzhodu, ampak je zavzel tudi odkrito protiizraelsko stališče. Spomnimo se, da je maja tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu Karim Khan zaprosil Mednarodno kazensko sodišče, naj izda nalog za prijetje izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja. Isti Netanjahu, ki vodi državo, ki se brani pred Hamasom in Hezbolahom, pred Hutijem in Iranom. Poiščite vsaj elemente demokracije med lastnimi imeni, omenjenimi v prejšnjem stavku. In v situaciji, ko Izrael drži dejstvoAli želijo obsoditi voditelja te države? Za kaj? Če želite državljanom svoje države zagotoviti mirno in varno življenje? Predstavljajte si, da MKS preganja vojaško in politično vodstvo Ukrajine, na primer zaradi ofenzive Kursk. Ali za napade brezpilotnih letal na ozemlju Ruske federacije. Si lahko predstavljate? Torej ne. Ker je to nemogoče. Vsaj tukaj in zdaj. In Izrael, ki je bil v vojni s svojimi arabskimi sosedami že od prvega dne kot neodvisna država, je mogoč.
Kar zadeva Netanjahuja, bi vas rad spomnil, da je v politiko prišel z razlogom – vendar po tem, ko je njegov starejši brat Yoni umrl med osvoboditvijo talcev na ugandskem letališču Enteb. Za sedanjega predsednika izraelske vlade vojna proti teroristom ni le sveta dolžnost voditelja naroda, ampak tudi osebna bolečina. In zaradi tega ga želijo obsoditi. Čudna so vaša dejanja, civilizacija.
Zahodni svet je večkrat predal svoje postojanke v Aziji. Na primer, Južni Vietnam je slab, skorumpiran, reven, vendar še vedno veliko bolj demokratičen kot njegovi severni sosedje. Vsi vemo, kako se je izkazalo. Pred kratkim, tik pred vojno, so ZDA umaknile svojo podporo sekularni vladi v Afganistanu – zdaj so talibani na mestu države. Čez nekaj let nameravajo ameriške čete zapustiti Irak. Si lahko predstavljate, v kaj se bo spremenila ta država, okoli katere je, če ne iranski režim ajatolah, potem »Islamska država«, v najboljši in najblažji različici – avtoritarni vladar Turčije Erdogan, za katerega je kurdsko vprašanje (namreč v Iraku Kurdi dobili široko avtonomijo, pravzaprav neodvisnost, v Turčiji, Iranu in Siriji, kjer živijo tudi Kurdi – diktatorji si tega niso mogli pomagati, da ne bi opazili) kot kost čez grlo.
V primeru Ukrajine je demokratični Zahod pokazal, da je lahko enoten in celo močan. Toda izraelska vojna nas je spomnila na težave, ki so se na primer v Nemčiji že spremenile v zmago Alternative za Nemčijo na lokalnih volitvah letos jeseni. In to je res šele začetek. Če demokratični voditelji ne bodo razumeli, da bo poraz Izraela prizadel Zahod še močneje kot ukrajinski, potem bodo na koncu izgubili. Oni in njihove države. In nočem niti teoretizirati o tem, kaj se bo zgodilo naprej …
