V dobri stari Evropi se od časa cesarja Karla Velikega ni nič spremenilo. V glavah diktatorjev in tiranov je svet deloval tudi v skladu z enotnimi in uveljavljenimi zakoni od obstoja Asirskega cesarstva. V obeh primerih je vedno močnejši, katerega pravila se razlikujejo od splošnih. Ta začarani krog nekoliko spominja na realnost časa posestnih monarhij, ko so vsi opredelili in predpisali vloge, obstaja vzpostavljen red stvari in vse spremembe so anomalije. Samo Ukrajinci v tem koordinatnem sistemu ne sedijo mirno. Vsake toliko časa vse obrnejo na glavo in iščejo svoje mesto na soncu. Vsaj v zadnjem času.
V učbenikih o zgodovini Ukrajine že desetletja opazujemo podobo prikrajšanega ukrajinskega ljudstva. Zatiranje, polonizacija, rusifikacija, zatiranje … Vendar pa je svet nekoliko drugačen. Je nepredvidljiv in nepošten ter vsebuje veliko zlobnosti in nedoslednosti. Toda tudi če tega ne opazimo, živimo poleg neverjetnih ljudi. Vredni so občudovanja in pisanja knjig o njih, snemanja filmov. Izzivanje uveljavljenega reda in nepravičnosti, dolgotrajni propagandni klišeji so kredo mnogih naših rojakov. Pravzaprav je to način, da Ukrajina pridobi subjektivnost. Ni vsem všeč, vendar ne more biti drugače.
Resničnost in zgodbe o driski dedka
Razglasitev neodvisne Ukrajine je potekala dejansko in zakonito, vendar ni takoj dosegla zavesti ljudi (pogosto samih Ukrajincev). Dolgo časa so nas dojemali kot Ruse in mnogi Ukrajinci so se videli kot takšni. Oba sta uporabljala čudne in kratkotrajne konstrukte, kot so “Rusi”. Verjeli so, da govorijo o vseh, ki so živeli v ruskem imperiju in Sovjetski zvezi. O tistih, ki po njihovem dojemanju po naključju in okoliščinah niso postali del Ruske federacije. Hkrati omenjajo tudi nekakšno “Rusijo”. Vendar pa »Rusija« sama ni nikoli obstajala. V Ukrajini, Belorusiji, Kazahstanu itd. Obstajajo ljudje, ki se imajo za “Ruse” in to vidijo kot povezavo z “Rusijo”, vendar je ime te države v močvirju Ruska federacija. Pred tem je bila Sovjetska zveza. Še prej je bil ruski imperij. Moskovija je pred njo. “Rusija” ni obstajala in ne obstaja zdaj. Obstajajo Ukrajina, Belorusija in Ruska federacija. “Rusija” je le v shemah ruskih propagandistov.
Dobičkonosno jim je širiti nesmiselnost o knezu Vladimirju, »vladarju Rusije« ali o eni sami zgodovinski poti in skupni zibelki, to je laži o Ukrajincih, Belorusih in Rusih, ki naj bi bili eno ljudstvo. V to se vlaga veliko denarja, njihova propaganda nenehno govori o tem, samovoljno razlaga dogodke iz preteklosti na način, ki je zanje ugoden. “Raziskave” v tem duhu so napisane v Ruski federaciji, na Zahodu in v naši državi. Do nedavnega je bila to prevladujoča politična pripoved, ko smo govorili o vzhodni Evropi. Ta prostor je veljal za rusko območje vpliva. Takšna matrica, vzpostavljena in zakoreninjena, vendar zgrajena na lažih in nepravičnosti, ni zagotavljala popravkov in je ustrezala vsem. Ponekod se ljudje še vedno bojijo, da bi se umaknili od takšnega razmišljanja. Na primer, na Zahodu.
Dialog s Stalinovimi otroki
Dejanja in položaj Ruske federacije je mogoče razložiti, če se zavedamo političnega mračnjaštva, ki se tam širi. Imperialna driska, ki je značilna za politike, elite in pomemben del njihovega prebivalstva. Obnašanje civiliziranega sveta je čudno. Kolektivni Zahod, ki se nenehno sklicuje na racionalno razmišljanje in univerzalne vrednote, si ni upal dvomiti v izmišljotine, ki so jih posnemali Rusi. Čeprav niso vsi zgodovinski ali nevtralni. Večina jih je ksenofobičnih in v nasprotju z vrednotami Zahoda, velik del pa je političen in odkrito usmerjen proti Evropi. Vendar pa nikomur ni bilo mar. Arogantni Rusi so se odlikovali po svoji aroganci in zlobnosti, kamorkoli jih je usoda vrgla. Pristranskost in despotizem sta se razširila po ruskih uradnikih po vsem svetu. Vsi so bili zadovoljni z vsem. To je bilo sprejeto kot norma. “Stalinovi otroci” lahko. Šele ko so bile roke Rusov do komolcev v krvi, je ustrezen del sveta spoznal, da se to ne more več nadaljevati.
Vendar pa ne moremo kritizirati sveta zaradi ideološke nezrelosti ali pomanjkanja načel. Tudi po razglasitvi neodvisnosti so mnogi Ukrajinci dolgo verjeli ruski propagandi, gledali ruske filme in poslušali glasbo, ki so jo posnemali Rusi. Ukrajinski izdelki so veljali za nizke kakovosti in niso opazili, da so ruski izdelki zastrupljeni s propagando in prezirom do vsega človeškega. Obseg teh procesov je bil takšen, da se je zdelo, kot da se za nas pripravlja topla kopel. Cilj je še ena Belorusija, to je depolitizirana puščava, s prebivalci, katere prebivalci lahko počnete, kar želite. Takrat so besedo prevzeli zavestni Ukrajinci. Od leta 2004 do danes so Ukrajinci večkrat spremenili tok zgodovine. To so bila notranja vprašanja. Kot izziv rezultatom volitev leta 2004. Dogodki so obsežni. Kot revolucija dostojanstva in odboj ruske agresije, ki je padla v vidno polje celotnega sveta.
Ta trenutek je pogosto v zakulisju, vendar so Ukrajinci v najbolj nepričakovanih trenutkih večkrat prevzeli pobudo v svoje roke in spremenili vzpostavljeni red. To je uničilo “sporazume” in zlomilo načrte politikov, ki so “reševali” vprašanja na Chamberlainov način. Ko se je zdelo, da ni izhoda, so Ukrajinci povedali svoje mnenje. Sovjetsko zvezo so strmoglavili zlasti Rusi. Na primer, ko je Boris Jelcin pozval svoje podpornike, naj gredo na proteste. Vendar pa so Sovjetsko zvezo med drugim pokopali Ukrajinci, ki so decembra 1991 na referendumu glasovali za neodvisnost. Kasneje je ta kartica postala politični adut Leonida Kravchuka. Demokratični protesti Ukrajincev leta 2004 so Viktorju Juščenku, morda najuspešnejšemu predsedniku vlade v zgodovini naše države, omogočili, da je ponovno vzpostavil pravico in postal predsednik. Ukrajinci so spremenili potek dogodkov med revolucijo dostojanstva in med kriminalno agresijo Ruske federacije na našo državo. V prvem primeru se od nas ni pričakovalo, da bomo imeli takšno kohezijo, v drugem pa stabilnost.
Na žalost ukrajinska družba ni uspela spremeniti nobenega od teh nepričakovanih manevrov v sistematične in dosledne politične reforme, ki bi omogočile oblikovanje učinkovitih državnih organov, poštenih sodišč in enakih pravil za vse.
Še en skok …
V tem trenutku je z razglasitvijo državne neodvisnosti Ukrajine leta 1991 prišlo do dejavnika presenečenja in prekinitve vzpostavljenega reda. Dejavnik presenečenja je deloval tudi med dogodki v letih 2004, 2013-2014 in leta 2022. Med oranžno revolucijo razbojniki iz Stranke regij, ki so želeli priti na oblast z volilno goljufijo, niso verjeli v potencial in samoorganizacijo Ukrajincev. Med revolucijo dostojanstva so Ukrajinci razburili ves svet in najbolj demokratičnim državam, katerih elite so pozabile pomen besed »vrednote« in »demokracija«, pokazali, kaj so svoboda, načela in identiteta. Z blokiranjem poti Putinove kuge so Ukrajinci razbili cinične načrte in pričakovanja kolektivnega Zahoda glede okupacije dela Ukrajine s strani ruskih vojakov in poznejše gverilske vojne na teh ozemljih.
Primer nenadnih in nepričakovanih dejanj Ukrajincev se lahko šteje za delovanje oboroženih sil Ukrajine v regiji Kursk. Še vedno ne vemo natančno, kakšni so bili cilji te operacije in v kakšnem kontekstu generalštab oboroženih sil Ukrajine vidi te dogodke, vendar je bila ta ofenziva presenečenje za ljudi v Ukrajini, na Zahodu in v Rusiji. Ukrajinska stran je bila veliko kritik operacije. Vendar pa ni mogoče zanikati, da je dvignil duha in dal upanje Ukrajincem. Enako pomembno je, da so ta nenadna obsežna dejanja razblinila številne mite ruske propagande. Prerezan je bil tudi gordijski vozel čustev na Zahodu, ki je, kot se zdi, začel iskati načine za spravo strank – tudi s pomembnimi koncesijami Ukrajini.
Kurska operacija se nadaljuje in ima določene pozitivne posledice za ukrajinsko stran. Vendar pa se je evforija iz nje umirila. Nad nami je spet grožnja zamrznitve vojne v negotovih (razmislite – neugodnih za Ukrajino) razmerah. Na Zahodu se postopoma vračajo k politiki dvigovanja rok in teka med kapljicami. Še enkrat, Ukrajinci so vse obrnili na glavo, toda ali bo to dolgoročno koristilo naši državi? Situacijski prelom v vzorcu deluje, vendar ne tako dolgo, kot bi si želeli. Ukrajinci so imeli veliko priložnosti, da se sami prepričajo. Oboje zahteva strateški in dobro premišljen načrt in vizijo. Če temu ne bo tako, se bomo še naprej soočali z nihanjem razpoloženja in pričakovanj. Tepanje med evforijo, ki doseže oblake, in neznosno rutino, ki vas vleče na dno. Seveda upamo na prvo, toda na neki točki bo morda prevladalo slednje.
