Preoblikovanje Putinove avtokratske psevdofederacije v totalitarno kopijo ZSSR (zamisel o davku na brezotroke prihaja iz Stalinovih časov in ta davek, mimogrede, obstajal je do 1. januarja 1992) je zaznamovan s procesom, ki ga je del ruske družbe preživel pred sto leti. Govorimo o sorazmernem pobegu opozicije Evropi – bodisi pred preganjanjem oblasti ali preprosto za boljše, mirnejše življenje.
V tistem času so ruski izseljenci vodili različne življenjske sloge – nekateri so se ukvarjali s poslom, nekateri so pisali spomine, obstajali pa so tudi takšni liki, ki so poskušali organizirati nekatere družbeno-politične strukture. Podobno je tudi v trenutnem valu izseljevanja iz Ruske federacije (čeprav lahko rečemo “iz Moskve” in se ne motimo).
Pravzaprav so današnji ruski opozicionisti veliko bolj aktivni – vsaj na ravni ustvarjanja dogodkov, vrednih novic –, kar je mogoče pojasniti s sodobnimi tehnologijami. Če v 20. letih dvajsetega stoletja forum nekdanje elite nekdanjega imperija ni mogel zanimati nikogar v zahodnih medijih, zdaj internetne platforme omogočajo obsežno razširjanje informacij. Vendar kvantitativni kazalniki sami po sebi ne pomenijo ničesar (razen če so sami po sebi cilj ruske opozicije). Toda takratno in sedanje rusko politično izseljevanje je podobno v njihovi impotenci. Čeprav so nekateri zgodovinski predhodniki današnjih ubežnikov iz države FSB poskušali delovati v resnici – na primer eden od voditeljev Socialistične revolucionarne stranke Boris Savinkov se je celo na skrivaj vrnil v ZSSR (kjer pa je bil aretiran, ker je bil njegov celoten načrt razvit od začetka do konca v slumih GPU).
Trenutna opozicija, za katero se zdi, da nasprotuje Putinovim potomcem generalnega tožilstva, raje deluje zunaj države. Tako se na primer obnaša Julija Navalnaja, ki je bila ta teden na naslovnici revije Papel s patetičnim sloganom »Želim biti ženska, ki se je Putin najbolj boji«. In o tem je vredno govoriti podrobneje.
Prvič, za tem sloganom ni nič resnega – gre le za samopromocijo. Kako to vem, se lahko vprašate. Dejstvo je, da Julija Navalna ni prva tovrstna “političarka” v postsovjetskem prostoru. Njena predhodnica je bila Svetlana, žena beloruskega opozicionista in političnega zapornika Sergeja Tihanovskega. Edina razlika med tema dvema ženskama je v tem, da je Sergej Tihanovski, za razliko od Alekseja Navalnega, še vedno živ. Vsaj niti režim Aleksandra Lukašenka niti majhna beloruska opozicija nista poročala o smrti Tihanuskega v zaporu. Druga razlika je v tem, da je geopolitični pomen Belorusije veliko manjši od obsega Rusije, zato je Svetlana Tihanovskaja, ki je bila nekoliko izpostavljena na srečanjih z zahodnimi politiki, odkrito povedano, na političnem obrobju.
Z Navalno je situacija drugačna – vsaj za zdaj. Toda na splošno, če ne govorimo o tem posebej (nedvomno bo prejela svoje dividende), ampak o ruski opoziciji, je vse zelo slabo. Dejstvo je, da je Rusija za razliko od Belorusije še vedno imela svojo opozicijo, zlasti v razmeroma demokratičnem obdobju Jelcina. Beloruska družba proti Lukašenku ni imela niti enega bolj ali manj znanega in priljubljenega obraza, medtem ko se ruska opozicija tudi po umoru Nemcova lahko pohvali, da ima v svojih vrstah nekdanjega predsednika vlade Mihaila Kasjanova, nekdanjega svetovnega šahovskega prvaka Garija Kasparova, nekdanjega poslanca državne dume (že v dneh Medvedjeva in Putinovega povratnika) Iljo Ponomareva itd.
Hkrati pa vlogo glavnega junaka v ruski opoziciji igra Julija Navalnaja, katere edini dosežek (razen nerodnega cosplaya prizora iz ksenofobnega filma “Brat-2”, tistega, kjer “prinesite nam vodko, odleteli bomo domov”) je, da je bila poročena z resničnim opozicionistom. Kot tudi Svetlana Tihanovskaja.
In kaj počne ruska opozicija? In ona, kot pred sto leti, deli kožo nezaklanega medveda. Navalnega protikorupcijska fundacija organizira škandal s preiskavo dejavnosti Leonida Nevzlina (nekdanjega partnerja Mihaila Hodorkovskega v podjetju Jukos), nato pa znani ruski opozicijski vloger Maxim Katz na YouTubu objavi preiskavo proti FBK … Z eno besedo, politični izseljenci so storili to, kar so počeli člani kraljeve družine, ki jim je uspelo preživeti in pobegniti iz Rusije – da bi ugotovili, kdo od njih je bolj pravilen, resničen in zakonit potomec. Na primer, potomec Navalnega kot vodja opozicije.
V sovjetski kinematografiji je obstajala takšna vzhodna serija o »izmuzljivih maščevalcih«. Seveda, kot vsak zgodovinski film tistega časa, ni brez propagandnih not. Toda avtorji tretjega dela filma, imenovanega “Krona ruskega imperija”, so zelo natančno pokazali nemoč in nesmiselnost dejavnosti takratne opozicije, ki ni mogla razumeti elementarnega vprašanja, kdo od njih je vodja protikomunističnega gibanja. Tako kot zdaj, ruska opozicijaNe morejo se niti odločiti o osebi voditelja, saj bi to vlogo dali Juliji Navalneji, ki bi, če njen mož ne bi umrl v Putinovem najnovejšem Gulagu, ostala »žena dekabrista«.
Resnično je takšna opozicija resnično darilo Vladimirju Putinu. Tako kot pred stoletjem je bila ruska politična migracija darilo Josifu Stalinu. Čas mine, vendar se razmere v Rusiji ne spremenijo niti v vladi, ki ob prvi priložnosti hiti v totalitarizem, niti v opoziciji, ki vedno znova kaže svojo nemoč in se spremeni v posmeh.
