Se spomnite slavnega pohoda polkovnika Julije Mamchur 4. marca 2014 na vojaškem letališču v Belbeku? Poveljnik 204. sevastopolske taktične letalske brigade je vodil svoje neoborožene podrejene pod modro in rumeno zastavo in petje državne himne na močno oborožene »zelene moške«, ki so blokirali vzletno-pristajalno stezo. “Mali možje” so odprli ogenj v zraku, vendar to ni prestrašilo pogumnih ukrajinskih letalcev. Kaj je našim vojakom dalo pogum, je postalo jasno iz njihovih prvih stavkov, ki so jih vrgli proti sovražniku: »Amerika je z nami, ves svet je z nami!«
Na primer, ukrajinska vojska na Krimu, ki ni izdala svoje prisege, je upala na »vsemogočno Ameriko«, ki nam ne bo dovolila, da bi bili užaljeni, in bi na njeno mesto postavila arogantno Rusijo. Če sem iskren, in takrat sem bil precej prepričan, da Washington ne bo dovolil Moskvi, da bi zasedla, kaj šele priključila Krim. Navsezadnje nas je zaščitil memorandum iz Budimpešte. Predvidevam, da so se po branju zadnjega stavka mnogi bralci nehote skeptično nasmehnili na obrazu.
Ampak ne, jasno je, da sam memorandum kot dokument ni imel niti najmanjše pravne moči, nikakor ni zaščitil Ukrajine, ni prisilil držav podpisnic (in predvsem ZDA), da nam hitijo na pomoč v primeru zunanje agresije. Vendar ne pozabimo, da je bil memorandum podpisan v procesu prenosa celotnega jedrskega arzenala Ukrajine in celo opustitve njenega jedrskega statusa. Na podlagi te okoliščine sem na primer sklepal takole. Ukrajina je postala prva država, ki se je prostovoljno odrekla obstoječemu jedrskemu orožju. Od članov jedrskega kluba je zelo odvisno, da ima na razpolago čim manj držav atomsko orožje. Zato bodo storili vse, da prepričajo preostali svet: v nobenem primeru ne ustvarjajte atomskega orožja, če ste ga že ustvarili, nam ga lahko varno izročite, ne boste postali manj zaščiteni pred tem, delovali bomo kot poroki vaše varnosti in v primeru napada na vas vas bomo zaščitili z vsemi našimi silami in sredstvi.
To je povsem logično, prepričan sem bil pred desetimi leti. Konec koncev, če Rusija poskuša zasesti Krim, ZDA pa se ne potrudijo, da bi se to zgodilo, vse do neposrednega vojaškega spopada, bi se potem kateri bedak želel v prihodnosti odreči svojemu jedrskemu arzenalu? To pomeni, da celotna globalna politika neširjenja jedrskega orožja, katere cilj je preprečiti pridobitev jedrskega statusa s strani držav, ki ga niso imele pred letom 1967, leti pod repom.
Vendar pa so ZDA pod vodstvom predsednika Baracka Obame neradi posredovale ostreje kot diplomatsko. Krim je bil okupiran in priključen, zato je globalna politika neširjenja jedrskega orožja propadla. Tako živimo s tem.
Toda kam grem s tem? Seveda, na “Načrt zmage” Volodimira Zelenskega. Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da “načrt” v resnici ni kakršen koli načrt. Samo na Zahodu, oziroma v Washingtonu, natančneje na Capitol Hillu, ampak v republikanski frakciji predstavniškega doma kongresa, še natančneje v skupini, ki jo nadzoruje Donald Trump MAGA zahteval, da Kijev predstavlja “načrt zmage”. Zato so se na Bankovi ulici odločili, da bodo rekli: »Načrt« je »Načrt«.
Prva točka načrta je geopolitična, druga in tretja vojaška, četrta je gospodarska, peta pa je namenjena varnosti. Prva točka načrta je pristop Ukrajine k Natu, po besedah Zelenskega, predvideva povabilo v Severnoatlantsko zavezništvo v bližnji prihodnosti.
Druga točka očitno predvideva pomoč partnerjev pri zapolnjevanju rezervnih brigad za oborožene sile Ukrajine in odpravo omejitev napadov z zahodnim orožjem dolgega dosega na vojaške objekte globoko v Rusiji, pa tudi zagotavljanje ustreznih sredstev za uničevanje Ukrajine. Druga točka predvideva tudi sodelovanje zahodnih partnerjev pri skupnem sestreljevanju ruskih brezpilotnih letal in raket. Poleg tega je nadaljevanje operacij oboroženih sil Ukrajine v številnih regijah Rusije “za krepitev ukrajinskih položajev in uničenje sovražnikovega ofenzivnega potenciala”.
Kot tretjo točko Zelenski predlaga, da se na svojem ozemlju namesti “celovit nejedrski strateški paket odvračanja, ki bo zadostoval za zaščito države pred kakršno koli vojaško grožnjo Rusije”.
Kot četrto točko Ukrajina predlaga strateškim partnerjem, da sklenejo poseben sporazum o “skupni zaščiti kritičnih virov, ki so na voljo v državi, skupnih naložbah in uporabi ustreznega gospodarskega potenciala”. Govorimo o naravnih virih in kritičnih kovinah, vključno z uranom, titanom, litijem, grafitom in drugimi strateško dragocenimi viri.
In končno, peta, varnostna točka, je zasnovana za povojno obdobje in predvideva zamenjavo posameznih vojaških kontingentov oboroženih sil ZDA, nameščenih v Evropi, če se partnerji strinjajo.OPI, ukrajinske enote, ki imajo resnične izkušnje s sodobnim vojskovanjem, uporabo zahodnega orožja in sodelovanjem z vojsko Nata. “Te ukrajinske izkušnje je treba uporabiti za okrepitev obrambe celotnega zavezništva in zagotavljanje varnosti v Evropi,” je zaključil Zelenski.
Kako se razmere pred desetimi leti razlikujejo od sedanjih? Po eni strani že vemo, da se iz grenkih izkušenj ne smemo v celoti zanašati na pomoč Zahoda na splošno in zlasti Združenih držav. Po drugi strani pa so Zahod na splošno in zlasti ZDA spoznali preprosto resnico, da je učinkoviteje in ceneje pravočasno pomagati Ukrajini, namesto da poskušamo popraviti situacijo, ponovno pridobiti že izgubljene položaje. Da, pred dvema letoma smo resnično upali, da “civilizirani svet” ne bo dovolil agresorski državi, da priključi ozemlje tuje evropske države, ker bi bila potem uničena varnostna arhitektura, ki je bila tako marljivo zgrajena v povojnem obdobju. Zdaj smo že spoznali, da Zahod ne bo dovolil de jure priključitve, in de facto jo lahko dovoli. In edina zaščita za Ukrajince je, da sami preprečijo okupacijo svojih ozemelj, in če so to že dovolili, jo poskušajo odpraviti.
Zato poleg zdravega skepticizma glede “načrta Zelenskega” obstaja tudi previden optimizem glede možnosti njegovega izvajanja. Čeprav, kot smo že omenili, to ni načrt, temveč nekakšen »jahač Zelenskega«, je kot uspešen igralec v preteklosti navajen sestavljati takšne sezname svojih želja. Čeprav je treba opozoriti, da ima “načrt zmage” tudi tri tajne aplikacije, katerih vsebina nam ni znana. Verjetno so oni tisti, ki “jahača” spremenijo v “načrt”.
Vendar pa poskusimo oceniti že znani odprti del dokumenta. Prvič, pridružitev Natu. Bistvo je nekoliko čudno, saj se ne nanaša na prizadevanja Ukrajine in Ukrajincev, ampak je v celoti odvisno od dobre volje držav članic zahodnega obrambnega bloka, vendar smo se že strinjali, da je ime “načrt” precej pogojno. V čem je težava s to točko? Dejstvo, da so voditelji nekaterih držav Nata že izrazili kategorično nestrinjanje s članstvom Ukrajine, predvsem predsednika vlad Madžarske in Slovaške – Viktor Orbán in Robert Fico. Navsezadnje so mnogi drugi zahodni voditelji (vključno z Joejem Bidenom) govorili o možnosti sprejema Ukrajine v zavezništvo šele po koncu vojne ali vsaj sovražnostih. Čeprav, če je vprašanje, ali je bolna in utrujena za vse, izčrpavajoča vojna ali članstvo Ukrajine zaradi miru, potem se bodo razmere morda začele.
Druga točka se zdi nekoliko bolj realistična za izpolnitev. Spet je odvisno predvsem od dobre volje Zahoda. Če oborožene sile Ukrajine dobijo priložnost, da zadenejo ruska vojaška letališča, skladišča streliva, sedež itd., Se lahko razmere na fronti radikalno spremenijo v našo korist. Toda kako naj prepričamo zahodne odločevalce, da prenehajo risati rdeče črte v svojih glavah, ki naj jih ni mogoče prestopiti, da ne bi izpostavili sveta jedrski apokalipsi? To je glavni problem, ki ga mora rešiti naše vojaško in politično vodstvo. Ker doslej niti Kurska ofenziva ni prepričala zahodnih partnerjev, da je mogoče brez strahu pred jedrskim odzivom Rusiji zadati najbolj boleče udarce. In z gotovostjo lahko rečemo, da do 5. novembra, to je pred predsedniškimi volitvami v Združenih državah, ne bo sprejetih resnih odločitev o tem vprašanju.
Tretja točka v zvezi s “strateškim paketom odvračanja” je prav tako v celoti odvisna od zahodnih partnerjev. Ukrajina lahko stori samo eno: iz ustave črta klavzulo, ki prepoveduje namestitev tujih vojaških oporišč na njenem ozemlju.
Četrta točka je po eni strani lahko zanimiva za Zahod pri skupnem razvoju ukrajinskih mineralov. Po drugi strani pa lahko o nečem takem govorimo šele po rešitvi paketa vseh drugih problemov, ki zagotavljajo varnost v krajih rudarstva. Kajti ne glede na to, kako bogati so naši rudniki, jih nihče ne bo zanimal, če jih ogroža rusko orožje.
V tem kontekstu je treba spomniti, da so ameriški in britanski energetski podjetji Chevron in Shell še pred izbruhom rusko-ukrajinske vojne, v začetku leta 2010 (to je v času predsedovanja Viktorja Janukoviča), poskušali pridobiti pogodbe za proizvodnjo plina iz skrilavca v Ukrajini. Podjetja so bila pripravljena v to vložiti milijarde dolarjev. Vendar pa so se soočili z močnim političnim odporom, predvsem s strani opozicijskih političnih sil. Takrat se je stranka Svoboda uprla prihodu Američanov in Britancev na ukrajinska tla. Sčasoma so se potencialni vlagatelji naveličali teh političnih iger.
In to še zdaleč ni edini primer, kako so naši birokrati in politiki zašili zahodne vlagatelje. In to se ni zgodilo samo v času predsedovanja Janukoviča. Predstavljajte si za trenutek, da bi vsi dobili “zeleno luč” za ustanovitev svojih podjetij tukaj. Zdaj nismo toliko mi, skZahtevali bi, da njihove vlade podpirajo Ukrajino z vsemi močmi in sredstvi.
In zadnja, peta točka. To je spet “vaba” za Zahod, pa tudi četrta točka. In še enkrat, izvajanje je možno šele po koncu sovražnosti.
Na splošno je »načrt zmage«, kot pravilno trdijo strokovnjaki, predvsem PR kampanja (celo nekakšna nežna PSYOP), katere cilj je preprečiti zahodno pomoč Ukrajini. Toda kaj lahko storimo, niti ne za zmago, ampak za preživetje, najprej moramo našim partnerjem dokazati vso nevarnost, ki jo predstavlja ruska zmaga. Niti zmaga, vendar je njen uspeh bolj ali manj opazen. In tukaj ne govorimo le o uničenju globalne varnostne arhitekture, ampak tudi o nevarnosti popolnega kaosa v mednarodnih odnosih, odsotnosti kakršnih koli pravil in konvencij. To je vse, na čemer je temeljil civilizirani svet.
