Rezultati parlamentarnih volitev v Gruziji nas niso mogli pustiti ravnodušnih. Sakartvelo smo imeli radi že dolgo časa, ljubili smo bujno naravo države, njene izvrstne arhitekturne spomenike, gostoljubne ljudi, njihove zažigalne pesmi in plese, gruzijsko kuhinjo. Nismo pozabili, kako so bili Gruzijci leta 1989 med prvimi, ki so prejeli boleč udarec mučne ZSSR v obliki saperskih lopat okupacijskih vojakov. Spomnimo se, kako so branili svojo suverenost v abhazijski vojni, ki je bila pravzaprav rusko-gruzijska hibridna vojna. Nismo pozabili na neposredno rusko okupacijo Gruzije avgusta 2008.
Zato nihče ne dvomi, da je Gruzija za nas bratska država, v duhu in izkušnjah pri zagovarjanju neodvisnosti. Vsaj ne tako dolgo nazaj. Na koncu ima priložnost, da to spet postane. Vendar pa rezultati nedavnih volitev kažejo, da to ni perspektiva za prihodnja leta.
V ukrajinskem sektorju družbenih medijev so v zadnjih nekaj dneh potekale vroče razprave o gruzijski temi. Zlasti okoli vprašanja priljubljenosti provladne in zveste ruski stranki “Gruzijske sanje”. Kaj je bilo ključno do njene zmage na volitvah – v množičnih ponarejanjih ali v volilni naklonjenosti prebivalstva?
V vsakem primeru je ta politična sila vodja. Tudi če za izhodišče vzamemo vzporedne volitve, ki so jih izvedli neodvisni sociološki centri (kjer Gruzijske sanje izgubijo od strank združene opozicije), vrzel med gruzijskimi sanjami in naslednjo stranko na listi doseže več kot tri desetine odstotkov.
V eni od razprav na Facebooku, v kateri sem sodeloval tudi jaz, je znani ukrajinski politični opazovalec kritiziral gruzijsko družbo zaradi takšnega volilnega infantilizma in zagotovil, da je kaj takega v sodobni Ukrajini nemogoče. Da stranka, ki bo zvesta Rusiji, bodisi odkrito ali latentno, ne bo imela nobenih možnosti. Dovolil sem si ugovarjati in se spomnil trnovite 30-letne ukrajinske volilne poti. Na primer, tri leta po osamosvojitvi, ko se je zdelo, da bi se komunistična partija morala spustiti daleč na rob političnega življenja ali celo samoodstraniti, je postala najmočnejša politična sila v Vrhovni radi. Spomnil se je, kako je po oranžni revoluciji, ko se je zdelo, da so sile proruskega maščevanja izgubile javno podporo in upravne vire, proruska Stranka regij postala vodja simpatij volivcev, nekdanji zločinec Viktor Janukovič se je vrnil na predsedniški stol, tri leta kasneje pa je zmagal na predsedniških volitvah in postal kvazidiktator Ukrajine. Spomnil je, kako je pet let po priključitvi Krima in invaziji na Donbas proruska stranka OPFL skoraj odkrito pridobila drugo mesto na parlamentarnih volitvah. In to je brez glasov najbolj proruskega dela prebivalstva, ki je ostal na začasno zasedenih ozemljih Krima, “DLR” in “LPR”, in zato ni sodeloval na volitvah.
Na vse zgoraj omenjene argumente so mi moji nasprotniki na Facebooku dali konkreten protiargument: “V Ukrajini je bilo vse prej, v Gruziji je bilo potem.” To pomeni, da je bilo v Ukrajini pred popolno invazijo Rusije, zdaj, po invazivni injekciji, pa je verjetnost vrnitve proruskih strank v priljubljenost nič. Toda v Gruziji se tovrstno volilno sranje dogaja po neposredni ruski invaziji. Kako se Gruzijci zdaj ne sramujejo, ay-yai-yay.
Kakšen je bil moj odgovor? Iskreno sem priznal, da me je bilo celo strah pomisliti, kaj se bo zgodilo v Ukrajini “potem”. To je tisto, kar bo postalo naše družbeno, politično, gospodarsko in kulturno življenje. Do kakšnih volilnih rezultatov nas bo pripeljalo. Rad bi se motil, vendar se mi iz nekega razloga zdi, da ni veliko možnosti za optimizem. Da se lahko naše razmere, razpoloženje ukrajinskega prebivalstva izkažejo za še slabše, kot so zdaj v Gruziji.
Kakšne razloge imam za pesimizem? No, oglejmo si rezultate raziskave javnega mnenja o vprašanju evropskega povezovanja, ki jo je pred kratkim izvedla sociološka skupina “Rating”. Na prvi pogled se zdi, da je vse super: 91 % anketirancev podpira vstop v Evropsko unijo (decembra 2022 jih je bilo 79,4 %, januarja 2024 pa 84,3 %). Vendar pa evropsko navdušenje ni več to, kar je bilo nekoč. Tako se 43 % anketirancev strinja s tezo, da se mora “Ukrajina vsekakor pridružiti EU”. Hkrati kar 48 % meni, da se Ukrajina morda ne bo pridružila Evropski uniji, ampak le okrepila vezi z njo. To pomeni, da domnevno niso proti pristopu, vendar je načeloma mogoče brez njega. In zakaj je tako? Enostavno je uganiti: da bi hkrati obnovili vzhodni vektor sodelovanja. In prav ta negotova, a naseljena volilna skupina lahko postane dobra podlaga za sejanje proruskih čustev.
In tako, kot poje Slavko Vakarčuk, »ko bo prišel dan, se bo vojna končala …«. In malo verjetno je, da se bo za nas dobro končalo. In to postane jasno vsem, ki spremljajo trenutni razvojm dogodkov na fronti in na mednarodnem prizorišču. Na žalost se ne bo končalo z dolgo pričakovano zmago s kaznovanjem agresorja, ponovno vzpostavitvijo pravice, vrnitvijo izgubljenih ozemelj pod nadzorom in prejemom odškodnin. Na žalost je žrtev sama tista, ki je lahko kaznovana, ne napadalec.
In v takih razmerah, ki še zdaleč niso najbolj ugodne za Ukrajino, se bo končno začel dolgo pričakovani volilni proces. Strašljivo je, ko si predstavljate, okoli kakšnih sloganov se bodo oblikovale nove politične sile v Ukrajini, ko bodo vstopile v volilno tekmo. Skoraj ne dvomim, da se bodo pojavile nove stranke, saj so se vse sedanje diskreditirale, zato si bodo samo politični samomori upali iti na volitve pod starimi blagovnimi znamkami. In če se ne oblikuje nov politični projekt, potem bo treba vsaj prebarvati, da ne bi odleteli iz parlamentarnega bazena.
Del strankarsko-političnega spektra bo zagotovo propredsedniški. Opravičil se bo za veličastne dosežke Volodimira Zelenskega, ki »ni pobegnil«, ki mu je uspelo mobilizirati ukrajinsko ljudstvo, da se brani pred veliko močnejšim agresorjem, ki je uspel združiti celoten civilizirani svet in ga prepričati, da je zanj edina možnost odločna in velikodušna pomoč Ukrajini.
Drugi del bodo brezkompromisni kritiki Zelenskega in sedanje vlade na splošno. Predsednik se bo spominjal po svojem usodnem govoru na žaru, nenaklonjenosti aktivni pripravi na prihajajočo invazijo, kljub vztrajnim opozorilom zaveznikov, propadu obrambnega reda, zamrznitvi obrambnih projektov v korist “velike gradnje” itd.
In v senci tega neusmiljenega soočenja se bo tiho, a zanesljivo oblikovala pogojna »stranka miru«. Njegova glavna teza je: “Tej vojni bi se lahko izognili.” Potrebno je bilo le, da se Rusija ne draži, da se naredimo vse možne koncesije, da se ne vmešavamo v Evropsko unijo in zlasti v Nato. Poziv bo, da pozabite na stare zamere, da vzpostavimo dobre odnose z Rusijo za obnovo in blaginjo miroljubne Ukrajine. To pomeni, da bi bili postavljeni trdni temelji za oblikovanje neke vrste “ukrajinskih sanj”.
Pravite: “Nemogoče”? Dejansko se zdaj zdi malo verjetno. Predvidevam, da je bil za Gruzijce septembra 2008 tudi pojav takšne proruske stranke, kot so Gruzijske sanje, videti absurden. Toda minila so štiri leta in prišla je na oblast kot nož na maslo in jo je držala 12 let, vsako leto pa je okrepila svoj položaj.
