Izvedba referenduma skupaj z nacionalnimi volitvami je precej običajna, zlasti v postkomunistični prostor. Z organizacijo referenduma poskuša sedanja vlada rešiti eno od vprašanj na ta način: bodisi nagniti volilne preference v svojo korist ali uveljaviti potrebno politično odločitev pod krinko volitev. Ali oboje, kot na primer na zadnjih predsedniških volitvah v Moldaviji.
Ali je mogoče zaradi tega obsoditi sedanjo moldavsko vlado? Nikakor. Vsaj zato, ker odločitev, sprejeta na referendumu, nikakor ni škodljiva za državo, ampak ravno nasprotno. To se na primer ni zgodilo, kot v Ukrajini na referendumu leta 2000, ko je takratni predsednik Leonid Kučma poskušal zagotoviti dodatna pooblastila v svojem spopadu z Najvišjo Rado. Ali, kot v Rusiji leta 2020, ko je Vladimir Putin »ponastavil« svoje prejšnje predsedniške mandate.
Napaka sociologije
Na referendumu, ki je potekal v Moldaviji vzporedno s predsedniškimi volitvami, so Moldavce vprašali, ali podpirajo utrditev besedila o nepovratnosti evropske smeri države v ustavi Moldavije. Cilj naj bi bil dober, saj je na ta način sedanja proevropska vlada poskušala preprečiti morebitne poskuse prihodnjih vlad, da bi spremenile vektor zunanje politike v nasprotno, torej promoskovsko. Vendar je bil rezultat nekoliko slabši od pričakovanega.
Dejstvo je, da so prejšnje javnomnenjske raziskave napovedovale, da bo vsaj 60 % Moldavcev glasovalo za evropsko izbiro. Toda med referendumom, kot pravijo, je šlo nekaj narobe. Predhodno štetje glasov je pokazalo zmago evroskeptikov, evronavdušenci pa so morali nenehno dohitevati svoje nasprotnike. Šele ko je število glasovnic preseglo 98 %, je število pozitivnih odgovorov začelo postopoma odtehtati število negativnih. Na koncu je bil rezultat 50,46 % – za uvedbo evropskih prizadevanj Moldavije v ustavo, 49,54 % – proti.
In čeprav so evro-navdušenci še vedno grizli zmago evroskeptikov s težko agonijo, je negativni priokus po referendumu še vedno ostal. Zakaj? Da, vsaj zato, ker so zmago zagotovili glasovi diaspore, ki so se seveda šteli zadnji. To pomeni, da če vzamemo glasove samo tistih državljanov Moldavije, ki še vedno živijo v svoji državi, potem referendum ne bi uspel.
Vendar pa ni vse tako žalostno. Prvič, ker zmaga na točkah formalno ni nič slabšega kot zmaga z nokautom: v obeh primerih zmagovalec prejme isti prvenstveni pas. To pomeni, da so moldavske oblasti formalno prejele mandat zaupanja javnosti za nadaljnje procese evropskega povezovanja. Poleg tega drugi skriti dragulji referenduma nagibajo k optimizmu.
Glavni konkurent Maie Sandu
Najprej pa bodimo pozorni na rezultate prvega kroga predsedniških volitev. Vodja dirke je bila, kot je bilo pričakovano, sedanja predsednica Maia Sandu, za katero je glasovalo kar 42,45% volivcev. Poleg tega je pridobila še več, kot so sociologi napovedali v zadnji fazi volilne kampanje (35,8 %).
Njen glavni tekmec, uradno neodvisen, vendar proruski socialistični stranka, nekdanji generalni državni tožilec Aleksander Stojanoglo, je dobil 25,98 odstotka glasov. Ta rezultat je bil presenečenje tudi za sociologe, ki so mu napovedali približno desetodstotno podporo. To pomeni, da se je v relativnem številu njegov volilni preboj izkazal za veliko bolj očarljivega kot Maia Sandu. In čeprav je prejšnje mnenje napovedovalo zmago trenutnega predsednika nad Stoianoglom v drugem krogu z rezultatom 40,6 proti 36,4, je tudi takrat anketa pustila veliko prostora za popravek rezultatov – 34 % anketirancev je bilo neodločenih, se vzdržalo glasovanja ali pa je bilo odločenih, da bodo glasovali proti vsem. Zdaj lahko domnevamo, da ima v drugem krogu, ki bo čez dva tedna, Stoianoglo potencialno več možnosti kot Maia Sandu, da pobere volivce drugih kandidatov, zlasti tistih volivcev, ki so nagnjeni k protestnemu glasovanju.
Po eni strani to vzbuja zaskrbljenost, da bi lahko Moldavija spet zašla s poti evropskega povezovanja. Po drugi strani pa stvari ne izgledajo tako grozeče, če si podrobneje ogledate Stoianoglove prejšnje politične dejavnosti. Da, milo rečeno ni bil najboljši generalni tožilec. Zaradi korupcijskega škandala je izgubil položaj. Poleg tega je bil glavni pobudnik njegovega odstopa predsednik Sandu. Zato ni presenetljivo, da jo Stoianoglo močno sovraži.
Vendar pa je vredno omeniti na primer parlamentarne dejavnosti Stoianogla, ko je bil še vedno član jasno proevropske Demokratske stranke in je skupaj s svojimi kolegi vljudno glasoval za vse proevropske zakone. Tudi vVredno je reči, da ima Stoianoglo poleg moldavskega tudi romunski potni list in nikakor ne ruski.
Vse to kaže, da Sandujev glavni konkurent zagotovo ni prepričan član Kremlja, temveč oseba, ki ni preveč načelna. Navsezadnje so tudi zdaj vsi njegovi govori precej proevropski. Govori s slogani integracije v zahodno skupnost, čeprav kritizira vlado, da »ni takšne evropeizacije«. Hkrati Stoianoglo rad vrti svoja prepričanja kot rum proti soncu. Še posebej je spreten pri igranju na moldavske fobije, da bi bili vpleteni v rusko-ukrajinski konflikt, pri čemer uporablja argumente o “poceni ruskem plinu” in drugih populističnih temah.
In tako je med volilno kampanjo Stoianoglo pozval svoje podpornike, naj na voliščih vzamejo samo glasovnico za predsednika, vendar ignorirajo referendumsko glasovanje. Zato ni presenetljivo, da se je referenduma udeležilo 60.000 manj državljanov kot na predsedniških volitvah.
Kdo so unionisti?
Še en resen igralec na političnem področju Moldavije so “sindikalisti”, to so zagovorniki združitve z Romunijo. Ti ljudje so želeli pljuvati z visokega zvonika na kakršno koli domačo politično razburjenje: ali bodo klavzule o evropskem povezovanju vključene v ustavo ali ne, ali bo Moldavija odpravila svoj nevtralni status in se vključila v evroatlantsko povezovanje ali ne. Navsezadnje se jim predsednikovo ime ne zdi pomembno. Za njih je recept preprost – združiti se z Romunijo (in se ji dejansko pridružiti) in vse težave bodo takoj rešene.
Koliko podpornikov romunizacije je v Moldaviji? Vse je odvisno od tega, kako štejete. Če upoštevamo “kristalno čiste” “sindikaliste”, jih je približno 10-15%. Če vam ni mar za čistočo, ampak štejte tiste, ki jih načeloma ne moti, se bo odstotek povečal na 50.
Sedanja moldavska vlada je po mnenju strokovnjakov tej kategoriji volivcev namenila kriminalno malo pozornosti. Ampak zaman. V naših predvolilnih gradivih je bilo treba jasno artikulirati sporočilo: če zmagajo proruske sile, potem lahko enkrat za vselej pozabimo na združitev z Romunijo. Toda s proevropsko vlado bo do združitve neizogibno. Tudi če ne v okviru ene države, potem vsaj v okviru Evropske unije in Nata. In če bo državljanom Moldavije, potem ko bo postala polnopravna članica EU, prevladovala želja po romunizaciji, potem noben mednarodni zakon ali pridržki iz Bruslja ne bodo mogli preprečiti popolnega združevanja.
Volilna prostitucija
Vendar pa je bil najbolj boleč problem, ki je negativno vplival na rezultate volitev in referenduma, podkupovanje volivcev za denar Kremlja.
“Moldavija se danes in v zadnjih mesecih sooča z napadom na svobodo in demokracijo brez primere. Kriminalne skupine so skupaj s tujimi silami napadle našo državo z več deset milijoni evrov in uporabile umazan denar, da bi našo državo spremenile v sivo območje. Imamo dokaze, da je bil njihov cilj kupiti 300.000 glasov, njihov cilj je bil kompromitirati demokratične volitve, njihov cilj je bil povzročiti strah in paniko v družbi. Ne bomo se odrekli obrambi svobode in demokracije, čakamo na končne rezultate in vrnili se bomo z rešitvami,” je dejala Maia Sandu nekaj ur po zaprtju volišč.
Naša publikacija je večkrat pisala o pritisku brez primere, ki ga Putinova Rusija izvaja na Moldavijo v vseh smereh, da bi preprečila ponovno izvolitev Sandu na letošnjih predsedniških volitvah in njene proevropske stranke “Akcija in solidarnost” (PAS) na parlamentarnih volitvah naslednje leto. V Moskvi je bila stranka Victorie-Pobeda celo ustanovljena iz proruskih moldavskih politikov in velikodušno financirana. Zagotovo je znano, da so Moldaviji prek odposlancev Kremlja prinesli vsaj 100 milijonov dolarjev za podkupovanje volivcev. Zdi se, da znesek ni tako velik, vendar ne smemo pozabiti, da je Moldavija najrevnejša država v Evropi in da je skupno število državljanov države, ki so sodelovali na glasovanju 20. oktobra, doseglo približno milijon in pol ljudi. Zato je tudi ta znesek dovolj za podkupovanje kritičnega števila volivcev. Na primer, 300.000 ljudi, o katerih govori Sandu, bi bilo dovolj, da bi zmagala na volitvah v prvem krogu. Da ne omenjam dejstva, da bi bile številke na referendumu videti veliko bolj privlačne za evrooptimiste. Toda na žalost za veliko število moldavskih državljanov “volilna prostitucija” ni nekakšen moralni tabu. Vsi se ne zavedajo, da tako krade svojo prihodnost, prihodnost svojih otrok.
Zakaj je treba Maio Sandu premagati?
Če sem iskren, so imeli Moldavci s predsednikom izjemno srečo. Ima odlično izobrazbo, vključno z diplomo na John F. Kennedy School of Government na Univerzi Harvard. Ima izkušnje v zahodnih institucijah, vključno s Svetovno banko. Sandu je delala na ministrskih položajih v MoldavijiOldoye, ki je vodila vlado, se je izkazala za nadarjeno reformatorko. Dosledno in brezpogojno se je borila proti korupciji.
To so njene tretje predsedniške volitve. Prvega je izgubila leta 2016 proti proruskemu socialistu Igorju Dodonu. Uspelo mu je napolniti glave Moldavcev s populističnimi slogani. Sanda je že zmagala na drugih volitvah, leta 2020, proti istemu Dodonu. Očitno je volivcem sinulo, da imajo populistični slogani malo opraviti z resničnostjo.
3. novembra v drugem krogu volitev ne bo določena le osebnost predsednika, temveč dejansko pot, ki ji bo Moldavija sledila v prihodnjih letih. Za Ukrajino, ki se upira ruski agresiji, je zelo pomembno, da naše sosednje države oblikujejo največji možni krog prijateljev. Še nikoli prej ni bilo tako dobrih odnosov med Kijevom in Kišinjevom kot v prvem predsedniškem mandatu Sanduja. Zato upamo, da bo tako tudi ostalo.
