Prejšnji teden je izraelska vojska, bolj znana kot IDF, izvedla eno najbolj presenetljivih in uspešnih operacij trenutne vojne na Bližnjem vzhodu. Zaradi zračnih napadov na objekte teroristične skupine “Hezbolah” v Libanonu je bil uničen celoten vrh te strukture. Glavni uspeh je bil seveda odprava vodje Hezbolaha Hassana Nasrallaha, ki je to organizacijo vodil 32 let.
Zanimivo je, da je leta 1992 postal vodja Nasrallahovega Hezbolaha, potem ko je izraelska vojska izločila njegovega predhodnika Abbasa al-Mousavija. Mimogrede, na položaju (uradno se imenuje generalni sekretar v Stalinu; nikakor ne namiguje na vpliv sovjetskih posebnih služb na oblikovanje svetovnega in zlasti bližnjevzhodnega terorizma) manj kot leto dni – maja 1991 je al-Musawi vodil Hezbolah, februarja naslednjega leta pa so ga zadele izraelske rakete Apache.
Kot lahko vidimo, je imel Nasrallah srečo, da je veliko več časa živel v vlogi glavnega libanonskega terorista. Vendar se je zgodba končala na enak način. Pravzaprav, kako drugače bi se lahko končala življenjska pot terorista, čeprav ena najpomembnejših?
Izraelska vojna z različnimi terorističnimi skupinami sama po sebi ni nekaj resno opaznega za Ukrajino – nič drugega kot še ena informativna priložnost, ki bo po novinarskih kanonih pozabljena že naslednji dan. Toda Hezbolah, pa tudi Hamas iz Gaze, pa tudi Huti iz Jemna, odkrito štrlijo ušesa Islamske republike Iran. In tukaj lahko že govorimo o določenem ukrajinskem odtisu. Natančneje, ukrajinski interes.
Kaj je? Seveda ne v uničenju Nasrallaha ali celo celotnega vrha Hezbolaha kot takega. Islamski terorizem še ni dosegel Ukrajine – za razliko od sosednje Rusije – in upajmo, da nikoli ne bo dosegel). Interes Ukrajine je drugje. To je v iranskem faktorju.
Nobena skrivnost ni, da glavni cilj teheranskega režima ajatolah ni razvoj in blaginja njihove lastne države – kjer se to išče, ljudje niso potisnjeni v srednji vek in niso usmrčeni za nore, po standardih 21. stoletja, “zločine”. Glavni cilj Irana je uničenje države Izrael. In to niso nikogaršnji izumi ali interpretacije – to so uradne izjave iranskih uradnikov, začenši z Rahbarjem, vrhovnim vladarjem države, Alijem Hameneijem.
Za to je vzpostavljen celoten državni sistem, zlasti vojaško-industrijski kompleks. Prav brezpilotna letala Shahed, ki jih je Iran začel prinašati v Rusijo kmalu po neuspehu operacije blitzkrieg, so bila ustvarjena posebej za napade na Izrael. Dobava brezpilotnih letal Teheranu ni le priložnost za prejemanje denarja ali drugih ugodnosti od Moskve (recimo za jedrski program), temveč tudi za preverjanje pripravljenosti tega orožja v bojnih pogojih. Ni boljšega poligona za usposabljanje kot naša vojna.
Dejstvo pa je, da Iran nima skupnih meja z Izraelom. Zato je moral Teheran ustvariti ali prevzeti nadzor nad določenimi silami na obrobju Izraela. Najprej Hezbolah. Zdaj pa je ta libanonska teroristična organizacija, če ne uničena, v figurativnem smislu v komi. In razpoloženje v vodstvu Islamske republike Iran ni nič boljše. Ker je Izrael pokazal, da je pripravljen na vse odločne ukrepe. Ni čudno, da se je Iran le nekaj dni pred odstranitvijo Nasrallaha zavrnil (v vojaškem smislu) za Hezbolah.
Zato je zelo verjetno, da bo Iran vsaj začasno pomirjen – in nekateri sporazumi z Izraelom, temveč z Zahodom, ki bo pod svojimi varnostnimi jamstvi, vsaj za Hameneija in njegovo spremstvo, zahteval koncesije na povsem drugačni fronti, ukrajinski.
Od začetka septembra krožijo govorice, da Iran domnevno načrtuje ali že dobavlja Rusijo z balističnimi raketami. Za razliko od severnokorejskega orožja, ki ga je ukrajinska zračna obramba že uničila, iransko orožje te vrste še ni bilo odkrito na ozemlju Ukrajine. Poleg tega je novi iranski predsednik Masoud Pezeshkian neposredno zanikal, da je Rusiji dobavil te rakete. Seveda ni vredno verjeti na besedo tako čudovitim ljudem, toda tako nepričakovana miroljubnost iranskega predsednika (ki je poleg tega na zasedanju Generalne skupščine ZN dejal, da Iran nikoli ni podprl ruske agresije na Ukrajino) vas prisili, da razmišljate.
Izraelski napadi na Hezbolah in Hute (in pred tem na Hamas v Gazi) so pokazali, da ima tudi demokratična država zobe. In te demonstracije so Iran tako prestrašile, da se je morda odločil, da se ne bo boril, ampak da se bo pogajal. Tako ali drugače – vendar nujno! – bo prizadela tudi sodelovanje Teherana z Moskvo.
In Rusija nima veliko pravih zaveznikov, ne tako lepljivih rib, kot je Viktor Orbán. Na splošno sta bila na vojaškem področju le dva – Iran in Severna Koreja. Če je eden od njihSamo z raketami Kim Jong-una se ne morete veliko boriti. In v sami Rusiji se gospodarske razmere vsak mesec vse bolj slabšajo, centralna banka že skoraj neposredno pravi, da je mogoče ohraniti proračun in gospodarstvo šele po takojšnji prekinitvi vojne.
Seveda Putin verjetno ne bo poslušal vodje centralne banke Nabiulline, toda boj proti ekonomskim zakonom je skoraj kot boj proti zakonu univerzalne gravitacije. Lahko, toda rezultat … Torej, če bo Iran izločen iz te majhne skupine podpore ruski vojski, se bo razočaranje (za Putina) konec le pospešilo.
Zato bi morali ukrajinski odstraniti Nasrallaha in njegove privržence. Globalni svet je globalen, ker so celo vojne v različnih delih planeta nekako medsebojno povezane.
