Miren, vesel, iskren nasmeh. Oljčna kapuco, hlače v multicam, modra obliž z zlatim galicijskim “levom” na neprebojnem jopiču in obliž, ki mu ga je dala žena blizu srca: “Moja molitev je tvoj oklep. Vedno sem tam zate.” Pri 23 letih je Maksym iz Lvova s klicnim znakom “Surik” kapitan in poveljnik čete 3. mehaniziranega bataljona ločene predsedniške brigade.
Vojna z Rusijo traja skoraj polovico njegovega življenja.
Maidan
December 2013, prvi dnevi revolucije dostojanstva. V Lvovu 13-letni deček nestrpno opazuje, kako njegov oče in brat pakirata stvari in se pripravljata na Kijev na Majdanu. Še ne ve, da bo prišlo do revolucije in vojne. Ne ve, da bo čez deset let njegov oče postal poveljnik voda v 3. jurišni brigadi, on sam, že odrasel moški, pa se bo tri leta boril na “nič”.
“In bilo je otročje žaljivo, da je moj oče odšel, mene pa niso odpeljali na Majdan. In potem se je začelo streljanje in težko je bilo razumeti, da se je v moji državi začela vojna. Moj oče je bil zelo navdušen nad delom v ATO. Ljudje so prišli za neodvisnost in jih začeli razpršiti, miren shod … In to je morala biti prelomnica: ne, nočem živeti v takšni državi,” je dejal Maksym.
Majdan je vse spremenil: mladenič se je odločil, da bo postal vojak. Pri 15 letih je vstopil v vojaški licej in kasneje na fakulteto za bojno uporabo vojakov na Nacionalni vojaški akademiji hetmana Petra Sahaidachnyija v Lvivu. Težko je bilo študirati: včeraj sem se zbudil poleg svoje družine, zdaj pa živim v vojašnicah po urniku, zjutraj in zvečer se ustavljam, študiram od 8 do 18, od 18 – samousposabljanje, 22 – večerni pregled. Surik se spominja: »Ko sem prišel v vojaški licej, je bilo težko. Prvo leto je verjetno težje kot prvo leto vojne. Prišli smo, ko smo bili še otroci, stari 15 let, odtrgali so te od mame in očeta, prisilili te bele ovratnike (takrat del vojaške uniforme v liceju), uniformo je bilo treba polirati, sam si jo opereš, sešiješ sam,« se nasmehne in doda: »Na akademiji je bilo že lažje.«
Pri 15 letih se je Maksym odločil, da bo postal vojak. Fotografija ločene predsedniške brigade
Poveljnik pri 20 letih
Z začetkom popolne invazije je Surik začel delati v svoji posebnosti: vojak je bil dodeljen ločeni predsedniški brigadi. Prvo leto je opravljal položaj poveljnika voda v mehanizirani četi, nato pa kot poveljnik ločenega mitraljeza.
“Nikoli si nisem mislil, da bom pri 20 letih sprejel vod, pri 21 pa bom videl prvih 200. Potem sem samo razumel, kaj je pehota: lopata v rokah in se odpeljal. Če hočeš živeti, kopaš,« se spominja Maksym.
Kot poveljnik voda je Surik pridobil prve izkušnje vodenja in odgovornosti, predvsem pa je spoznal ljudi iz svojega bataljona kot poveljnik mitraljeskega voda.
Leto in pol kasneje so mu ponudili mesto poveljnika čete. Nihče ni presenečen, da 23-letni fant poveljuje podjetju: v vojni so znanje, izkušnje in človeške lastnosti pomembnejši. Od včerajšnje diplome na akademiji je Surik zrasel v bojnega poveljnika, ki je v bataljonu znan in spoštovan.
“Ne zgodi se, da ste včeraj diplomirali na akademiji, danes pa ste častnik podjetja. Morate imeti izkušnje. Poveljnik čete je težak položaj, ker ste finančno odgovorni, pri sebi imate veliko orožja. Toda s tem stališčem ni nič narobe. Povsod moraš priti z glavo,” pravi Maksym.
Surik je prepričan, da je primarna naloga poveljnika reševanje življenj, ne pa orožja ali lastnine. “Kaj lahko govorimo o orožju, če človeku ne moreš vrniti življenja,” pravi vojak, “ni hujšega izgubiti ljudi, nikoli nisem doživel hujšega. Nekoč sem imel brezpilotno letalo FPV, ki je zadel avto. Morala seveda pade, potem pa ugotoviš, da so fantje živi. Tukaj ga ne dojemajo kot podrejenega poveljnika, kot so ga nekoč učili v vojski, ampak kot vašega brata. Na fronti ni pomembno, ali ste častnik ali vojak, vržete 20 kg na hrbtenico in greste. Bratstvo je tukaj zelo močno, ne more biti nezaupanja, ne more biti konfliktov. Morda ne bi smelo biti, toda včasih so bratje bližje kot bratje.«
“Ljudje umirajo tukaj in tam se pojejo pesmi”
V Lvovu ga Surik čaka družina: mama, žena in 1,5-mesečna hči. Vojak ne more videti svojih sorodnikov, kliče jih s položajev. Včasih, preredko, pride na kratke počitnice, vendar počitek med civilisti ne prinaša miru.
“Najhujše je, ko prideš domov. Ko se vrneš s počitnic, še posebej s prvih počitnic, se vrneš z depresivno moralo, ker mislim, da me ne cenijo, da nikogar ne zanima in vsi tam živijo … Z ženo greva v center in po eni uri tega ne morem prenašati. Težko je: ljudje umirajo tukaj in tam se pojejo pesmi. Sproži me.”
Maksym poveljuje mehaniziranemu bataljonu. Fotografija ločene predsedniške brigade
Na odgovorSurik vedno obišče svojega vojaškega sošolca in, kot pravi, “samo obišče fante”. Kraj srečanja se že nekaj časa ni spremenil: pokopališče Lychakov.
Surikov najboljši prijatelj, ki je prav tako diplomiral na vojaški akademiji, je izginil v bližini Ocheretyna. “Obstaja prepričanje,” pravi Surik, “da je živ. Podzavestno morda veste … Toda dokler ni trupla, je živ za nas.”
Ne po takšni ceni
Ali je Surik žal za tiste, ki se odločijo “preplavati Tiso” in pri tem umreti? Ne. Poveljnik je prepričan: vsi so prestrašeni. Samo volitve so drugačne.
“Vsi se bojijo. Tudi v tretjem letu vojne. Včasih greš skozi “ne morem”, ker moraš, moraš to storiti. Če imam tam fante, dam ukaz za napadalne operacije: “Fantje, pojdite iz RPG-ja in pojdite tja.” Kot da bi bil tam pogumno srce, se je povzpel z RPG-jem proti tankom … Kot da ga tam nič ne »igra«? In prestrašim se. Vedno je strašljivo, samo norec se ne boji, pomembno pa je, kako obvladaš sebe. Toda vsi so prestrašeni,” je dejal Surik.
Pravi, da njegova družina pomaga pri spopadanju s strahom, obupom in depresijo: njegova žena in hči.
“Pokličeš žensko, vidiš svojo hčerko. Vsak ima svojo motivacijo. Ko se je vse začelo, sem bil vojak in nočem, da bi moj otrok odraščal in videl, da smo z Rusi »eno ljudstvo«. Najbolj presenetljiv primer: moja družina se je ob božiču vedno zbirala v vezenih srajcah, pela pesmi in pela. In nočem, da bi kdorkoli prišel in mi povedal, v katerem jeziku naj pojem pesmi. Želim, da moj otrok odraste in ve, da je Ukrajinac,” pojasnjuje Maksym.
V Lvovu ga čakata hči in žena. Fotografija ločene predsedniške brigade
Surik vidi svojo hčerko samo prek video povezave: takoj se je vrnil na svoje mesto s krsta. Vendar ne želi biti demobiliziran, če bi imel priložnost: »Moralno si ne bi dovolil. Seveda želim videti svojo ženo in kako moja hči odrašča. Toda dokler bo vojna, bom tukaj.”
Surik se boji le, da se bo vojna po naši zmagi ponovila. »Drugič je vedno slabši od prvega,« pravi vojak, »tako pravijo: ‘Predaj se Donbasu’. Zdaj se bomo odrekli Donbasu in čez dve leti bodo prišli in to bo “daj Zaporožje”. Da moja hči tega v prihodnosti ne bo videla, sem tukaj. Hočem mir, vendar ne za takšno ceno.”
