Ukrajinci, katerih enotnost na začetku vojne je bila pravi podvig, se zdaj premikajo v nasprotno smer, ki je po vojni polna resnih problemov.
Ukrajinska mobilizacija je prišla do novega vala škandalov – ker so dosegle »eskadrile TCC« (nekateri Ukrajinci so v tistem trenutku oddahnili – »končno!«) na tako pomembne dogodke, kot so koncerti na glavnih metropolitanskih prizoriščih. Poleg tega so na koncert Okeana Elzyja prišle mobilne opozorilne skupine, ki je, milo rečeno, izjemna v zgodovini sodobne ukrajinske kulture – na to vsi počasi pozabijo po renesansi 2015-2018, toda nekoč je bila OE skoraj edina ukrajinsko govoreča skupina, ki jo je poslušala ne le celotna Ukrajina, ampak tudi njena okolica, na primer Rusija.
Seveda pa ne bomo govorili o Okeanu Elzyju, to je le priložnost, da opazimo edinstvenost dogodka – ampak samo dejstvo nadaljevanja procesa busifikacije. In niti ne nadaljevanje, ampak okrepitev in širitev. Po tem so se pojavile celo informacije o obisku legendarnega karpatskega letovišča Bukovel (tam je predsednik Zelenski počival s svojim spremstvom v začetku leta 2022, dva meseca pred vojno). Zato so se oblasti odločile, da bodo okrepile svoja prizadevanja v smeri busifikacije, pri čemer so neposredno priznale, da je to edini možni način za dopolnitev oboroženih sil Ukrajine s svežo krvjo.
(Mimogrede, urejevalnik besedila Beseda, v katerem je bil napisan ta članek, je trmasto popravil “busifikacija” v “rusifikacija”. Naključje?)
Medtem je bilo po začetku popolne invazije veliko več ljudi v čakalnih vrstah v teritorialnih centrih za zaposlovanje, ki so želeli braniti svojo državo, kot so bili takrat rekrutirani (in očitno bi jih lahko sprejeli) v oboroženih silah. Da ne omenjam dejstva, da je vsako leto v obdobju med drugimi sporazumi iz Minska in obsežno invazijo na tisoče moških vojaške starosti spremenilo kraj registracije – in so bili skrbno poslani v vojaške zdravniške komisije. To pomeni, da bi moral TCC hraniti razmeroma sveže osebne podatke in stanje sposobnosti za služenje vojaškega roka velikega števila državljanov. Sodeč po tem, da se busifikacija nadaljuje, ne le ta predvojni (ali bolje rečeno medvojni) proces, ampak tudi letošnji proces posodabljanja podatkov ni prinesel želenega rezultata.
Toda najhujša stvar v tej zgodbi ni sam proces busifikacije, ampak kako se je družba nanj odzvala. Namesto da bi oblasti za vse krivili po klasični ukrajinski navadi (in v tej situaciji bi bile te obtožbe vsaj delno primerne), se je domača družba razdelila – natančno ali na podli predlog nekoga – na dva dela in začela grizati drug drugega. In tukaj se je razkol zgodil ne le vzdolž meje med vojsko in civilisti, kar je preprosto najbolj očiten primer, ampak tudi vzdolž državne meje Ukrajine. Ne, ne na vzhodu, ne na ideji »meja-1991«, tukaj so načeloma vsi bolj ali manj združeni – ampak na zahodu. Da bi razumeli ta razkol, so se na družbenih omrežjih že pojavile obtožbe proti prisilnim izseljencem, naj se ne fotografirajo z ukrajinsko zastavo, saj pravijo, da imajo to pravico le tisti, ki so ostali v državi.
In vsak dan je vedno več očitkov te vrste – ko nekateri to zmorejo, drugi pa ne. Kar dolgoročno grozi Ukrajini z resnimi težavami. Ker se bo vojna prej ali slej končala – z zmago ali porazom, mirovnim sporazumom ali preprosto ustavitvijo vroče faze, vstopom Ukrajine v Natu ali vrnitvijo v nevtralni status, vendar se bo končala z nadaljnjim obstojem Ukrajine. Seveda ne vemo natančno, kakšne so dejanske meje (formalne bodo ostale enake, nobena ukrajinska vlada se ne bo uradno odpovedala svojim regijam, o tem ste lahko prepričani), vendar mislim, da tudi Kremelj razume, kaj bo obstajalo.
Toda skupaj z nadaljevanjem obstoja Ukrajine bo njena politika še naprej obstajala. In tukaj, nepričakovano za mnoge, se izkaže, da ni ukrajinske družbe, katere enotnost so peli februarja in marca 2022. In namesto te družbe bomo videli cel kup različnih majhnih skupnosti – ali celo kast, kot v Indiji. Kaste, ki bodo najprej živele po načelu »mi smo dobri in vsi drugi so slabi« (to bo zvenelo še posebej prepričljivo v tistih kastah, ki bodo po vojni na vrhu). In drugič, ta proces bo pripeljal do tega, da bo že v prvih povojnih volitvah – če ne bodo potekale mesec dni po koncu vojne, torej v obdobju, ko so Ukrajinci še vedno pod anestezijo prav te vojne – razdrobljenost, atomizacija družbe in odločenost, da ne ustvarjamo nove skupne evropske prihodnosti, ampak iščemo notranjo. Zagotovo se bodo našli politični goljufi in populisti, ki bodo v slogu Adolfa Hitlerja s prstom pokazali na kakšno kasto in rekli, zagotovo bodo rekli zakramental: “To je tisti, ki naredi vse slabo v naši državi!”
Edino vprašanje je, kdo bo postal “ukrajinski Jud”. Čeprav, vsaj za zdaj, takšna kasta izobčencev To so tako imenovane “osebe, odgovorne za služenje vojaškega roka”, to je vse osebe, ki so odgovorne za služenje vojaškega roka, ki niso v vrstah oboroženih sil Ukrajine. Čeprav se bo vsak trezno misleč človek, ki je v zadnjih petih letih ohranil ostanke kritičnega mišljenja ali se je vsaj zanimal za svetovno zgodovino, takoj spomnil primera Paragvaja, države, ki se je v devetnajstem stoletju zapletla v krvavo 5,5-letno vojno Trojne zveze. Posledica te vojne je bila, da je od pol milijona predvojnega prebivalstva države v Paragvaju ostalo le 25 tisoč moških. Pravzaprav je Paragvaj izgubil 90% moškega prebivalstva. Seveda niso vsi umrli z orožjem v rokah, vendar se zdi, da je bil predsednik te države – mimogrede, še vedno nacionalni junak – Francisco Solano López tisti, ki se je najbolj približal ideji, ki so jo ustvarili nekateri ukrajinski vojaki, blogerji in vojaški blogerji: “Vsi se bodo borili.”
Od takrat je Paragvaj ostal ena najbolj zaostalih držav v Južni Ameriki. Toda celo ogromno demografsko neravnovesje so uspeli premagati šele nekaj desetletij kasneje, torej niti po eni generaciji – in to kljub dejstvu, da je bila rodnost v svetu takrat očitno višja kot zdaj v Ukrajini …
Morda pa iskanje krivcev ne bo omejeno samo na »nabornike« – in do konca vojne bomo videli še eno kasto izobčencev, ki se jih je večina odločila obtožiti vseh (predvsem) grehov. Kakšno državo bo takšna “družba” sčasoma zgradila, lahko kdo ugiba. Čeprav je bolje, da ne. Eksperimentirali smo že z “novimi obrazi”, s poskusom “pogajanja na sredini”. Posledice za Ukrajino so se izkazale za zelo drage. Naša prihodnost morda ne bo mogla prenesti še enega krutega poskusa. In potem preprosto ne bo nikogar, ki bi se pridružil Evropski uniji.
