Gruzijske sanje, ki so na oblasti že več kot desetletje, želijo za vsako ceno ostati vladajoča stranka. Ne ustavi se pred ničemer. Uničuje neodvisne medije, nevladne organizacije, ki spremljajo spoštovanje pravne države, se prepira s ključnimi partnerji in sponzorji države: Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike ter celo prikriva krivdo okupacijske sile – Rusije. Ali bo stranka šla tako daleč, da bo prirejala volitve 26. oktobra?
“Takoj, ko bomo dobili ustavno večino, bomo prepovedali [опозиційний] “Narodno gibanje” in njegovi sateliti ali dediči ter jih bodo pripeljali pred sodišče v največjem obsegu zakona,” je v soboto, 19. oktobra, v Kutaisiju, teden dni pred volitvami, dejal Bidzina Ivanišvili, ustanovitelj in neformalni vodja Gruzijskih sanj.
Vladajoča stranka redno govori o potrebi po pridobitvi ustavne večine na oktobrskih volitvah. Samo na ta način bo po njenem mnenju mogoče ne le prepovedati stranke, povezane z nekdanjim predsednikom Mihailom Sakašvilijem, ampak tudi obnoviti ozemeljsko celovitost Gruzije. Politiki govorijo o tem, provladni televizijski kanali pa širijo njihove besede. Po javnomnenjskih raziskavah, ki jih je Gorbi izvedel na zahtevo provladnega televizijskega kanala Imedi TV, lahko Gruzijske sanje računajo na 59,5% glasov. Vendar pa po anketi Edison Research, ki jo je naročil opozicijski televizijski kanal Formula TV, le 33% anketirancev namerava glasovati za vladajočo stranko.
Govor Bidzine Ivanišvilija v Kutaisiju je bil poln protislovij, pa tudi vseh dejavnosti gruzijskih sanj v zadnjih letih. Ustanovitelj stranke je stal pred logotipom stranke, v katerem je bil za volilno kampanjo vtkan motiv zvezd EU, in zagotovil, da je »Gruzija bila, je in bo domovina svobodnih ljudi, kjer si nihče ne bo upal vzpostaviti avtoritarnega režima. Ljudje tukaj dihajo svobodno, brez strahu pred političnim preganjanjem.”
Težava je v tem, da Gruzija, o kateri govori Ivanišvili, ne obstaja – in to zaradi njega.
Gruzijske sanje milijarderja
Bidzina Ivanišvili je milijarder, najbogatejši človek v državi, bogastvo je ustvaril med rusko privatizacijo. Od takrat ima med ruskimi oligarhi še vedno prijatelje. Prav tako se ne izogiba poslovanju z ruskimi podjetji in nakupu nepremičnin v Moskvi. Svojega bogastva ne mara razkrivati in ga, tako kot mnogi drugi, skriva v davčnih oazah.
Že leta zavrača špekulacije, da želi iti v politiko. Dokler leta 2012 ni ustanovil Gruzijske sanje in Gruzijcem ponudil državo brez predsednika Mihaila Sakašvilija. Niti njegove vezi z Rusijo niti želja po bogatenju niso ovirale njegove politične kariere. Nasprotno, njegovo bogastvo je bilo merilo podjetnosti. Bidzina Ivanišvili naj bi vodil Gruzijo kot svoje podjetje, to je dejansko povečeval njeno bogastvo in zagotavljal blaginjo Gruzijcev – vse brez izjeme. Kdo, če ne najbogatejša oseba, filantrop, filantrop, pokrovitelj znanosti in kulture, bo državo najbolje vodil k blaginji, je dejal volilni program. Stranka Gruzijske sanje je zmagala na parlamentarnih volitvah leta 2012 s podporo 55% volivcev. Združeno nacionalno gibanje predsednika Sakašvilija je prejelo 40% glasov. To je bil prvi in doslej zadnji demokratični prevzem oblasti v zgodovini Gruzije.
Ivanišvili je kot predsednik vlade igral aktivno politiko le eno leto. Leta 2013, ko se je Sakašvilijev drugi mandat končal in so Gruzijske sanje prevzele tudi predsedovanje, se je milijarder umaknil v senco. Oblast je predal ljudem, ki so mu bili zvesti. Vendar je ostal glavni odločevalec in vsako leto je vse bolj prevzemal nadzor nad državo, zaposloval generalno tožilstvo, posebne službe, centralno volilno komisijo, komisije, ki nadzorujejo medije, narodno banko Gruzije, pa tudi povečal svoj nadzor nad družbo in povečal zaposlovanje v javnem sektorju na rekordno raven (36% gruzijske delovne sile ima državno podporo).
To je ušlo široki pozornosti mednarodne skupnosti, saj so bile istočasno gruzijske sanje uradno vključene v Evropsko unijo. Gruzija je leta 2014 podpisala pridružitveni sporazum z EU (veljati je začel leta 2016). Tri leta pozneje je bil za gruzijske državljane uveden režim potovanja v EU brez vizumov. Istega leta je bila integracija z EU in Natom zapisana v ustavi kot cilj državnih institucij.
Vendar pa je sčasoma demokratična pot razvoja, ki jo je predlagal Zahod, začela postajati vse bolj neprijetna za gruzijske sanje. Ivanišvili ni bil nikoli politik in ni imel namena, da bi to postal; Ni hotel vstopiti v dialog z družbo, razlagati svojih dejanj ali upravičevati svojih dejanj.(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, Enako je pričakoval od svojih predsednikov vlad. Tisti, ki so imeli drugačno mnenje, so bili sčasoma prisiljeni oditi. V zadnjih letih so v državi na oblast prišli le ljudje, zvesti Ivanišviliju, kot je Irakli Garibašvili, čigar celotna poslovna in politična kariera je povezana z Ivanišvilijem, ali sedanji premier Irakli Kobačidze, nekdanji izvršni sekretar Gruzijskih sanj.
Tišina kritikov se je začela z medijsko sovražno kampanjo proti organizacijam, ki delujejo na področju vladavine prava in opozarjajo na primere korupcije, okoljske aktiviste, ki opozarjajo na kršitve lastninskih pravic, aktiviste LGBTQ+ skupnosti, ki opozarjajo na brutalnost policistov. Provladni mediji so objavljali svoje zasebne podatke, fotografije družinskih članov, domače naslove in jih imenovali sovražniki ljudi.
Kritika se ni umirila, zato je Georgian Dream zategnil vijake. Po množičnih protestih in opozorilih EU in ZDA je bil junija 2024 sprejet zakon o preglednosti tujega vpliva, ki se običajno imenuje “ruski zakon”. Tako kot Putinov zakon stigmatizira vse organizacije, ki imajo vsaj 20% tujih sredstev, in jih imenuje subjekti tujega vpliva. Oktobra so gruzijske sanje v prizadevanju, da bi zadovoljili vplivno gruzijsko cerkev in še vedno večinoma konzervativno družbo, sprejele zakon o zaščiti družinskih vrednot, ki je neposredno usmerjen v skupnost LGBTQ+. V skladu z novim zakonom bi morala ta skupnost popolnoma izginiti iz javnega prostora. O tem ne morete govoriti, pisati, peti ali poučevati.
Teden dni pred volitvami si je težko predstavljati državo, o kateri je govoril Bidzina Ivanišvili, kjer se nihče ne boji izraziti svojega mnenja. Za mnoge je kopiranje ruskih odločitev poistovetilo Gruzijske sanje z Vladimirjem Putinom in izzvalo ostro reakcijo zahodnih zaveznikov. Evropska unija, ki je od leta 2014 v Gruzijo vložila več kot milijardo evrov, je dosledno blokirala nadaljnje financiranje in prekinila vsa srečanja na visoki ravni z gruzijskimi vladnimi uradniki. Združene države so šle še dlje in poleg zamrznitve finančne podpore (skoraj 149 milijonov dolarjev samo leta 2023) uvedle sankcije proti tistim, ki so “odgovorni za spodkopavanje demokracije v Gruziji ali sokrivi pri spodkopavanju demokracije v Gruziji”.
“Po mojem mnenju je to, kar počnejo Gruzijske sanje, v celoti usmerjeno v to, da ostanejo na oblasti. S takšnim ciljem samodejno postane partner Rusije, saj ohranjanje oblasti za vsako ceno pomeni avtoritarne težnje. Ne morete dovoliti svobodnih, poštenih volitev, če želite večno obdržati oblast,” pojasnjuje Levan Kachishvili, raziskovalec gruzijske politične scene na Švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo v Zürichu, in dodaja: “Ko želite ostati na oblasti, postavljate na kocko odnose z zahodnimi partnerji, ki ne dopuščajo avtoritarnih teženj. Ves čas te kritizirajo. V mislih imam na primer zaviranje procesa vključevanja v EU. Kaj morate storiti? Kako se upravičiti družbi? Tega Zahoda lahko obtožite, da je nedosleden, da ima dvojna merila ali da ga manipulira Združeno nacionalno gibanje – in to je točno tisto, kar počnejo Gruzijske sanje. Torej, prihaja iz želje, da ostanejo na oblasti. In po definiciji se zelo dobro ujema z ruskimi interesi, saj oba režima želita isto stvar, vsak v svojem kontekstu. Avtoritarni režimi postanejo naravni partnerji, sodelujejo, da bi imeli okoli sebe druge avtoritarne države.”
Toda zbliževanje z Rusijo ne pomeni le kopiranja Putinovih odločitev. Gruzijske sanje vse bolj prikrivajo krivdo Rusije. Prej je to storila predvsem v okviru Ukrajine, zdaj pa tudi v primeru same Gruzije. Od začetka ruske agresije leta 2022 se Tbilisi ni nedvoumno postavil na stran Kijeva in Rusije v tem sporu ni imenoval za agresorja. Na septembrskem vrhu ZN o prihodnosti je predsednik vlade Irakli Kobakhidze dejal, da se Gruzija kljub okupaciji odlično razvija. Vendar ni nikoli omenil Rusije. Ko sem o tem vprašal, mi je predsednik parlamentarnega odbora za zunanje zadeve Nikoloz Samcharadze pojasnil, da navsezadnje vsi vedo, kdo je zasedel Gruzijo, in tega ni treba poudarjati.
Rusija izkoristi priložnost, da redno komentira razmere v Gruziji in izraža občudovanje ali pripravljenost podpreti oblasti v Tbilisiju, če se “sovražne sile želijo vmešati v volilni proces v Gruziji”. Vladimir Putin je pred kratkim liberaliziral potovanje brez vizumov za Gruzijce. Maja lani je ruski predsednik odpravil prepoved letov v Gruzijo in uvedel tudi možnost vstopa do 90 dni brez vizuma. Njegov zadnji odlok odpravlja to omejitev in potrebo po delovnem vizumu za Gruzijce. “Odnosi med državami so ena stvar. Humanitarni odnosi so drugačni, ko govorimo o dialogu med ljudmi iz dveh držav. VYing se ni nikoli ustavila. Imamo veliko gruzijsko diasporo, naši turisti potujejo v Gruzijo,” je pojasnil tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov.
In vse to bi lahko imenovali le ruska provokacija, navsezadnje je to ruska provokacija. Težava pa je v tem, da je pripoved Kremlja zelo podobna temu, kar pravijo Gruzijske sanje: da želi nedoločena »globalna vojna stranka« (domnevno o Zahodu, vendar ni povsem jasno, kdo točno) vplivati na volitve, da želi Gruzijo vleči v vojno. Zato je treba nasprotnike utišati.
Gruzijske sanje so pravkar napovedale začetek novega postopka obtožbe proti predsednici Salome Zurabišvili. Gruzijske sanje še enkrat niso marale tujih obiskov predsednika države (zlasti na Poljskem), med katerimi je odkrito kritizirala vlado in spomnila na prozahodne težnje gruzijske družbe. Navsezadnje je po javnomnenjskih raziskavah približno 90% Gruzijcev za vključitev v EU.
Volitve vsega
Celo zdaj si je težko predstavljati prihajajoče parlamentarne volitve v Gruziji drugače kot boj za vse. Gruzijske sanje trdijo, da bodo 26. oktobra Gruzijci izbirali med mirom in vojno. Zmaga gruzijskih sanj je po svoji razlagi mir, zmaga opozicije – vojna. Glavna pripoved vladajoče stranke je podprta z vizualno kampanjo. Na ulicah Gruzije so se pojavili panoji. Na eni strani je podoba bombardirane Ukrajine, na drugi strani pa so obnovljeni gruzijski spomeniki.
“To je zgodba o vojni leta 2008 in obtožbi takratnega predsednika Sakašvilija, da je izgubil vojno z Rusijo,” pojasnjuje Levan Kačišvili. “To je sporočilo, namenjeno tistim, ki običajno podpirajo gruzijske sanje. Volilna kampanja vladajoče stranke je bila zasnovana za krepitev osrednjega volilnega telesa. To je stranka, ki je prišla na oblast kot opozicija Sakašviliju, njegovi – po Gruzijskih sanjah – “krvavi in kruti vladavini”. Gruzijske sanje vztrajajo, da je edina vladajoča stranka, ki Gruzije ni potegnila v nobeno vojno. To je v ostrem nasprotju z opozicijskim Združenim narodnim gibanjem. Ker je bila ta stranka na oblasti avgusta 2008, ko je Gruzija izgubila nadzor nad Abhazijo in Južno Osetijo. Težava je v tem, da če sledimo logiki, da niti Ukrajina niti Gruzija nista imeli izbire, potem ne moremo kriviti Združenega nacionalnega gibanja. Gruzijske sanje zavračajo takšno razmišljanje. Ljudi poskuša prepričati, da bi se vojni leta 2008 lahko izognili, da se to ne bi zgodilo, če bi bili na oblasti. Če o tem prepričate svoje volivce, potem pride do učinka snežne kepe in tako preprost motiv postane osnova volilne kampanje.”
Za opozicijo je to tudi vsestranska igra, izbira med prozahodno demokracijo in državo, ki deluje po vzoru Putinove Rusije. Volitve 26. oktobra bodo prvič potekale po proporcionalnem sistemu s 5-odstotnim volilnim pragom. Ta institucionalni okvir je vodil opozicijske stranke k sodelovanju, oblikovanju blokov in sprejetju skupne izjave. Osnova za to pridružitev bi morala biti Gruzijska listina, podpisana na pobudo predsednice Salome Zurabišvili. V primeru zmage predvideva oblikovanje skupne opozicijske vlade in izvedbo potrebnih reform v enem letu, vključno z odpravo “ruskega zakona”, da bi Gruzijo vrnili na pot demokratizacije in integracije v EU.
Po anketah ima stranka “Za Gruzijo” nekdanjega predsednika vlade “Gruzijskih sanj” Giorgija Gacharije in trije volilni bloki resnično možnost, da pridejo v parlament:
1) “Enotnost. Rešimo Gruzijo” je Združeno nacionalno gibanje (UNM), ki ga je pred mnogimi leti ustanovil nekdanji predsednik Mihail Sakašvili, in strategija Agmashenebeli, pa tudi manjše stranke, ki so se koncentrirale okoli njih;
2) “Koalicija za spremembe” – združeni blok, ki vključuje skupine nekdanjega vodje “Združenega nacionalnega gibanja” Niki Melia in novinarja Nikija Gvaramia, imenovane “Akhali” (“Novo” v gruzijščini), pa tudi “Girchi” in “Droa”;
3) »Močna Gruzija« – blok s strankami, kot sta »Lelo za Gruzijo« in »Za ljudi«, ki se postavljata tako daleč od »gruzijskih sanj« kot od »Združenega nacionalnega gibanja«.
“Gruzijski volivec vidi situacijo takole: Gruzijske sanje, Združeno nacionalno gibanje nekdanjega predsednika Sakašvilija in vsi ostali,” pravi Levan Kačišvili. ” – Ker sovražite tako gruzijske sanje kot Združeno narodno gibanje, ni drugega izhoda, kot da ne greste na volišča. To mislijo ljudje. Zato je potrebna alternativa in “vsi ostali” morajo tvoriti skupni blok. Nekdanji premier Gacharya je tudi alternativa, ker volivci ljubijo politike, ki imajo izkušnje. Verjetno je tisti, ki ima najboljše možnosti, da pritegne volivce gruzijskih sanj.
Po zgoraj omenjenih anketah lahko opozicija računa na skupno več kot polovico glasov, ki so razdeljeni na naslednji način: 19% za Blok »Enotnost«, blok »Rešite Gruzijo« – 13%, »Koalicija za spremembe« – 12%, stranke »Močna Gruzija« in »Za Gruzijo« – 11%. Zato je potrebna široka koalicija za odstranitev gruzijskih sanj z oblasti. Njeni poroki bi morali biti predsednik Zurabišvili in zgoraj omenjena “Gruzijska listina”, ki predvideva ustanovitev tehnične vlade za eno leto. Vendar pa ni gotovo, da bodo tako različne politične stranke lahko oblikovale vlado, izvolile predsednika vlade in izvedle potrebne reforme.
V kontekstu volitev 26. oktobra pa se zdi, da ključno vprašanje ni, kdo bo zmagal na volitvah, ampak kdo bo na koncu ostal na oblasti. Politične napetosti naraščajo, saj ni jasno, ali bo prisotnost misije OVSE/ODIHR in javnih opazovalcev izvajala zadosten pritisk na politične sile, da bi zagotovili pošteno in pregledno izvedbo volitev. Ali si bodo Gruzijske sanje za vsako ceno prizadevale za zaželeno parlamentarno večino in ali bodo sprejele morebitno zmago opozicije, bo še nekaj dni skrivnost.
Kot tudi posledice morebitne zmage gruzijskih sanj. Možni so različni scenariji. Ivanišvilijeva stranka lahko verjame, da je njen položaj zagotovljen za naslednji mandat in ustavi sporna dejanja. Vsaj dokler ne bodo razglašeni rezultati ameriških predsedniških volitev, saj bo zmaga Donalda Trumpa po poročanju Georgian Dream pomenila konec vala kritik iz Washingtona.
Vendar pa je težko verjeti, da se bo spirala sovraštva do nasprotnikov, ki so jo spodbujali politiki sedanje vlade, zdaj ustavila. Zato je scenarij, v katerem bi se Gruzijske sanje takoj obrnile na predvolilne grožnje, kot je prepoved opozicije, povezane z nekdanjim predsednikom Sakašvilijem, verjeten. Na ta način bo odvrnil pozornost volivcev od resničnih problemov – brezposelnosti in visokih življenjskih stroškov. S parlamentarno večino in občutkom popolne nekaznovanosti bodo Gruzijske sanje lahko počele, kar hočejo.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Gruzińskie wybory o wszystko
