Po začetku vojne v polnem obsegu je veliko število Ukrajincev (večinoma žensk in otrok), dobesedno več milijonov državljanov, zapustilo svojo domovino, da bi se izognili ruskim kroglam, granatam in raketam. Mnogi ostajajo izseljenci še danes, čakajo na konec vojne in se nameravajo vrniti. In medtem ko se vojna nadaljuje, so Ukrajinci prisiljeni gostje v Evropi – in se tam postopoma soočajo z ne zelo prijetnimi vidiki življenja.
Na primer, nekdanji zaposleni na spletnem mestu, kjer berete to besedilo, Galina Chop. Skratka, njen sin je bil dolgo in sistematično ustrahovan, niti vodstvo izobraževalne ustanove niti starši agresorskih otrok pa se niso odzvali na noben poseben način. Hkrati se zgodba o Haliji in njenem sinu razlikuje od zgodb ukrajinskih izseljencev, saj že od predvojnih časov živi v Švici, njen mož je domačin, njeni otroci pa so etnično pol Švicarji. Toda težava tukaj ni v ukrajinskem poreklu njene matere (vsaj zaenkrat ni razloga, da bi trdili nasprotno), ampak v dejstvu, da se razlikujejo od drugih otrok.
In otroci ukrajinskih migrantk – se a priori razlikujejo, brez dodatnih pogojev, razlogov in razlogov. V bogati, uspešni in strpni Evropi so tujci. Poleg tega se jih za razliko od migrantov z Bližnjega vzhoda in Severne Afrike ne bojijo, saj od tam odhajajo večinoma moški, za katere so na primer v Nemčiji značilne besede, ki so na primer odletele z ustnic nogometaša Tonija Kroosa, ki je dolgo igral v Španiji. (Nič posebnega, priznal je le, da je bil kot oče mirnejši za življenje v Pirenejih, ker v Nemčiji ni bilo ravno varno, da bi mlada dekleta, kot je njegova hči, hodila zvečer.) In ukrajinske ženske, tudi v prisilnem izseljevanju, se ustalijo, delajo in poskušajo ustvariti vsaj nekaj udobja zase in za svoje otroke.
Recimo še bolj odkrito in odkrito – naši prisilni begunci in njihovi otroci v Evropi, na primer v Nemčiji, so sami žrtve agresije. S strani istih »Nemcev«, ki so bili repatriirani iz Sovjetske zveze ali SND in katerih edina želja po življenju v bogati državi je ostala iz nemških korenin njihovih očetov in dedkov. Hkrati pa z Channel One in Putinom na televiziji.
Vendar ne gre le za odprto agresijo, ampak tudi za skrito aroganco lokalnih prebivalcev do ukrajinskih migrantov. Kar seveda “nihče ni poklical” k sebi – toda ali ni bila hkrati Nemčija, ali ni bila njena nekdanja kanclerka Angela Merkel tista, ki je storila vse, kar je bilo mogoče, od vrha Nata leta 2008 v Bukarešti do plinovoda Nord Stream 2, da je Ukrajina ostala v ruski pasti in v poskusu, da bi pobegnila iz te pasti, plačala strašno, ogromno ceno, kot za Evropo 21. stoletja? Cena? In vendar, kdo med Nemci se bo tega spomnil …
Po eni strani so vse te zgodbe le osamljeni primeri, ki jih ni mogoče združiti v eno samo koherentno sliko. Po drugi strani pa nam dajejo priložnost, da razmislimo o enem zelo pomembnem, morda glavnem vprašanju v življenju: zakaj sploh potrebujemo Ukrajino?
Seveda, Ukrajinci, ki že več let živijo v evropskih državah, zdaj že vedo za močna proruska čustva v EU in na njenem obrobju (občasno vprašajte, kako ruski denar meljejo možgane celo Islandcev, ki so tako daleč od naših dveh držav, da so preveč leni, da bi ugotovili, kdo od nas je tukaj). In o kakovosti nekaterih storitev. Vzemimo na primer “Ukrzaliznytsia”, “Nova Poshta” ali številne druge ukrajinske storitve, ki jih bodo povratniki preprosto oboževali, ko bodo videli in, kar je najpomembneje, sami občutili, kako na primer vlaki vozijo v Nemčiji.
Toda vse to ni glavna stvar. Vse to je seveda neprijetno, vendar lahko živite s takšnimi težavami in odtenki. In ni slabo živeti, kot kažejo evropske izkušnje. In na kar se ne morete navaditi, je dejstvo, da ste tudi v tej bogati, uspešni in lepi deželi, kot čokoladni ovoj, drugorazredna oseba. In prej ali slej se boste spomnili na to.
Glavna stvar v Ukrajini niso poceni zobozdravstvene storitve, ne točne (tudi v času vojne!) železniške komunikacije, ne hitre poštne storitve. Glavna stvar v Ukrajini, samo bistvo njenega obstoja kot države, je priložnost, da ste tukaj, na tej zemlji, na tem ozemlju, v tej državi, SAMI. Biti Ukrajinac in vedeti, da vas nihče ne bo ustrahoval, klical ali pretepal zaradi tega. Zato potrebujemo državo pod trizobom in modro-rumeno zastavo. Biti zatočišče, biti dom tega velikega evropskega naroda.
In to nikakor ni naša ideja. Ustanovni očetje so ustvarili državo Izrael z istim namenom – da bi Judje z vsega sveta imeli prostor na svetu, kjer ne bi bili iztrebljeni, ker so Judje. Da, Izraelci so nenehno prisiljeni, da se branijo, da bi odvrnili agresijo svojih sosedov, ki se verjetno nikoli ne bodo umirili. Ampak zagotovo vedo, kaj je tukaj doma, moški v uniformi ne bo prišel k njim, da bi jih poslal v koncentracijsko taborišče. Zato je holokavst tako pomemben v zgodovini Izraela – ker je večni opomnik, zakaj Judje potrebujejo svojo državo. Samo da bi imeli kraj na planetu, kjer se holokavst ne bo nikoli več ponovil.
In za Ukrajince bi morala Ukrajina sčasoma postati tak kraj. Ker tudi na vzhodu, celo na zahodu, še vedno nismo doma. Ne moremo se zanašati na vlado, ker nam je tuja, ima svoje probleme, svojo družbo, katere probleme bo najprej rešila. In tukaj, med Sanom in Severskim Doncem, med Pripjatom in Črnim morjem, je naše zatočišče. Naš dom. In ta vojna se nadaljuje zaradi njenega obstoja – in ne onkraj meja iz leta 1991, ne zaradi evropskega povezovanja, ampak zaradi obstoja doma za Ukrajince. Potrebujemo ta dom, Rusi pa ne. In videli smo, kaj potrebujejo, ne samo v Buči, Izjumu ali Hersonu, ampak tudi v bavarskem mestu Murnau am Staffelse, ki ga velika večina Ukrajincev ne pozna, kjer sta bila aprila 2024 dva ukrajinska državljana zabodena do smrti samo zato, ker sta Ukrajinca. In zabodel ga je Rus.
