Ruski raketni napad na Lvov v noči 4. septembra je zahteval življenja sedmih ljudi. Med ubitimi je bila skoraj celotna družina: 18-letna študentka ukrajinske katoliške univerze Daria Bazylevych, njena mati Jevhenia in dve sestri, Yaryna (21 let) in Emilia (7 let). Preživel je le njegov oče Jaroslav Baziljevič in je zdaj na intenzivni negi. Neopisljiva in neznosna bolečina v teh temnih dneh preplavi srca vseh, še posebej njihovih ljubljenih. Navsezadnje so bili za nekatere ves svet, močna podpora, pravi prijatelj.
Daria je bila stara komaj 18 let. Bila je študentka drugega letnika programa kulturnih študij na Fakulteti za humanistične študije UCU. Bila je aktivna in energična, prostovoljno je sodelovala in imela veliko načrtov za življenje. Učitelji iz programa kulturnih študij na UCU se spominjajo, da je bila Daria vedno nasmejana, prijazna in nežna. Bila je zelo majhna, sladka in bistra deklica. Že ob prvem poznanstvu je vzbudila sočutje, kasneje pa se je v procesu študija izkazala za vztrajno in motivirano študentko. Prijatelji o njej govorijo tudi kot o skromni osebi, nikoli se ni postavljala v ospredje, mnogim je bila opora pri vsakodnevnem delu. “Darusia je bila odločna in odgovorna, kar je navdihnilo njene prijatelje in sošolce,” pravi Zoryana Rybchynska, vodja dodiplomskega programa kulturnih študij, kjer je študirala Daria Bazylevych.
Ukrajinska katoliška univerza objavlja spomine študentov o Darji Bazylevich. Z dovoljenjem univerze besedilo ponovno natisnemo.
Moja družina je neizčrpen vir podpore
Zahvaljujoč donacijam dobrotnikov je dekle na UCU prejelo štipendijo. Vsako leto študenti, ki imajo štipendijo, pišejo pisma svojim donatorjem. V spomin na Dario delimo odlomke iz dekliškega pisma, ki ga je poslala svojim dobrotnikom iz Kanade. Deklica je govorila o svojih dosežkih v prvem letu študija in načrtih za prihodnost. Daria Bazylevych je posnela tudi video sporočilo svojim dobrotnikom, ki so ji zagotovili štipendijo.
“Zanima me kultura in zgodovina moje države in v prihodnosti želim razviti kulturo Ukrajine in o njej povedati celemu svetu. Ta strast se je v meni rodila zahvaljujoč moji družini, ki je z mano vedno delila zgodbe o preizkušnjah, ki so jih naši predniki preživeli zaradi svetovnih vojn, holodomorja in v času Sovjetske zveze,« je zapisala Daria Bazylevych v svojem motivacijskem pismu za štipendijo na UCU. “Poleg mene moji starši vzgajajo še dve sestri in imamo neverjetno prijazno in harmonično družino. Moja družina je neizčrpen vir podpore, ki se ne more primerjati z nobeno drugo. So največji steber v mojem življenju, ki mi pomaga premagati vsako oviro.”
Družina Bazylevych, fotografija s Facebook strani Jaroslavovega očeta
Daria je zapisala, da prvi letnik univerze zaradi vojne ni bil lahek za vse: »Z vojno je prišlo zavedanje, razumevanje tega, kar se v resnici dogaja, vrednote in načela so se spremenila. Najpomembneje pa je, da sem spoznal, kako pomembno je poznati zgodovino svoje države. Zato sem ga začel podrobneje preučevati, brati knjige in gledati filme na to temo. In na ta način nisem le veliko izvedel o svoji državi, ampak sem odkril tudi veliko zanimanje za zgodovino.”
Daria je opozorila, da ji je bilo prvo leto na UCU precej težko, saj se je morala prilagoditi študiju na univerzi in hkrati sodelovati v študentskih organizacijah, dekle pa je delalo samo, zlasti na vodstvenih in komunikacijskih veščinah.
Študentka je zapisala, da se je kljub vsem težavam potrudila, da bi uspešno študirala: »Uspelo mi je dobiti 90+ točk pri vseh predmetih, pri nekaterih pa celo 100. Zelo so me zanimale teme in kultura na splošno. Lani nisem imel pojma o literaturi, zgodovini, umetnosti in kulturi, danes pa sem zelo navdušen. Želim veliko brati, hoditi na razstave, poslušati predavanja, raziskovati. In zdaj ne dvomim, da sem na pravi poti in da bom svoje mesto našla v kulturni sferi.«
Kljub aktivnemu študiju je dekle sodelovalo v številnih prostovoljnih pobudah. Zlasti je poučevala ukrajinski jezik študentom na univerzi Indiana.
“To je bila zelo zanimiva izkušnja. Ne samo, da sem se preizkusil kot učitelj, ampak sem lahko tudi vadil angleščinoNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, V veliko čast mi je bilo, da sem tujce učila ukrajinski jezik, saj je zelo pomembno širiti ukrajinsko kulturo in ozaveščati o Ukrajini,” je zapisala Daria.
Jeseni 2023 so univerzitetni študenti skupaj z ekipo Prostovoljskega centra UCU organizirali intelektualno tekmovanje za učence 9. razreda lokalne šole v vasi Obroshyne v regiji Lviv, spomladi pa dogodek za učence 6. razreda iste šole, kjer so otrokom pripovedovali o ukrajinskih tradicijah. “Vozili smo hayivke, igrali tradicionalne igre in peli ljudske pesmi. Po tem smo organizirali karierno orientacijo za desetošolce in jim povedali o študentskem življenju,” je dejala deklica.
Daria je bila tudi prostovoljka na dogodku “Molodvizh. Ni lahko, vendar so sanje!” in verjel, da “prostovoljstvo ni samo pomoč vojski. Ne smemo pozabiti tudi na intelektualni razvoj države.”
Deklica je zapisala, da ji je kljub natrpanemu urniku uspelo doseči uspeh v študiju in ne pozabiti na svoje osebno življenje. “Zdaj poleg izobraževanja telovadim v telovadnici in grem v gledališki studio. Zelo sem motiviran za nove dogodivščine, imam veliko novih idej in ciljev. Naslednje leto nameravam biti prostovoljni mentor in se pridružiti študentski organizaciji “Motanka”, ki organizira dogodke za popularizacijo ukrajinskih tradicij. Tudi naslednje leto nameravam uporabiti program izmenjave za en semester,” je zapisala Daria.
Skupno potovanje študentov kulture UCU, Vyhoda, 2024. Tečaj se je udeležila Daria, dekle v prvi vrsti v zeleni kapuci
Daria se je donatorju zahvalila za podporo in zaključila: »Pred nami je še veliko izzivov, vendar sem pripravljena nanje in se jih veselim. Vse te priložnosti imam samo zahvaljujoč vam in svoji univerzi. Neverjetno sem hvaležen, da moje življenje zdaj poteka v tej smeri in imam priložnost razmišljati ne le o študiju, ampak tudi o svojem osebnem razvoju. Imam priložnost raziskovati sebe in svet okoli sebe, kar me samo motivira k večjim dosežkom in novim dogodivščinam. Najlepša hvala za vašo velikodušno podporo, ki mi daje priložnost, da dobim kakovostno izobrazbo in uresničim svoje sanje. Vaša pomoč je neprecenljiva, še posebej v teh težkih časih. Prepričan sem, da bom zahvaljujoč vaši podpori in trdemu delu lahko dosegel pomemben uspeh in prispeval k razvoju Ukrajine.”
Bila je angelska: spomini njenih sošolcev na Dario
Učenci so imeli Dario zelo radi in jo ljubeče klicali Darusia. Za njih je bil pravi šok, ko so videli novice.
Študenti kulturnih študij UCU
Njena sošolka Irina Makarevich se spominja: »Darinka je bila zelo ljubka, nežna, preprosto lepa. Njene oči so bile vedno sijoče, temne in velike, kot dve galaksiji. Nihče še ni videl Darynke niti resne niti nerodne. Bila je zelo, zelo, zelo posebna, nekako angelska. Darinka ni rekla nič slabega o nikomur. Nikoli ni bila v konfliktu, vedno se je nasmehnila. Ko sem ga pogledal, sem videl njegov sijaj.”
Deklica pravi, da je bila Darinka zelo marljiva, vedno skrbno pripravljena na seminarje in da jo je očaral kulturni svet: »Pogosto smo sedeli drug ob drugem. Opazil sem, kako pozorno posluša. Imela je zelo tesne in tople odnose s prijatelji, čudovito družino. Mislim, da je bila Darinka tako lepa zahvaljujoč njeni družini.”
Po tem groznem dogodku so se sošolci Darije Bazylevych zbrali v univerzitetni cerkvi. »Oče Nazarij Misiakovski je rekel zelo dragocene in pomembne besede: ‘Ne puščajte svojih src’ v bolečini.’ To mi je pomagalo, ker sem sprva želel zapreti. Toda skupaj sva se počutila nekoliko lažje. Zbrali smo se v krogu in se samo pogovarjali o našem stanju. Mnogi od nas so se pridružili prostovoljnim dejavnostim. Veliko je pomagalo prevesti bolečino, obup in jezo v nekaj koristnega,” pravi Iryna.
Daria Bazylevych s sošolci na UCU
Zoryana Verkhola, študentka filološkega programa UCU, je bila Darijina mentorica na tečaju storitev: »Med našim delom se ne spomnim ničesar slabega. Bila je res prijazna, nasmejana, sladka. Bila je nizka postava. Zadnjič, ko sem jo objel, sem rekel, da je tako majhna, jaz pa tako velika. Temu smo se smejali. Če bi vedel, da bo to zadnjič, bi jo še malo bolj objel.”
Enotnost v bolečini: Kako učenci doživljajo bolečino in strah
Zoryana Rybchynska, doktorica filologije, vodja dodiplomskega programa kulturnih študij, kjer je študirala Daria Bazylevych, pravi, da je med vojno še posebej težko za mlade.
»V ponedeljek smo šolsko leto začeli z dejstvom, da smo imeli dan spomina na študenta Zenyka Kozytskyi, ki naj bi študiral v 3. letniku programa kulturnih študij, vendar je pred kratkim umrl zaradi hude bolezni. In dobesedno naslednji dan je Daria tragično umrla …,« pravi Zoryana Rybchynska. “Kot odrasli osebi mi je zelo žal, da naši mladi govorijo o strahu pred prihodnostjo: ali bodo jutri oni ali kdo od njihovih sorodnikov, prijateljev ali sošolcev postali naslednja žrtev te vojne. Takšen zavestni strah v mladosti je zelo tragičen. Po drugi strani pa se ti mladi podpirajo in pravijo, da moramo zaradi tega strahu in bolečine postati močnejši v svoji ljubezni. In učiti se moramo od naših učencev. V tej situaciji nismo njihovi učitelji, vendar smo enaki v tej žalosti, da živimo skupaj.”
Danes so bili na tečaju, kjer je študirala Daria Bazylevych, pouk odpovedan. “Šli smo v park s študenti. Dve uri smo sedeli v krogu, se pogovarjali in jokali. Vsi, ki so imeli potrebo in željo, so delili svoje izkušnje in bolečino. To so modri in močni ljudje, kljub dejstvu, da imajo mnogi od njih svoje dodatne okoliščine: oče se nekoga bori že 10 let in je zdaj v zelo težkem položaju na fronti; Nekdo je doživel izgubo ljubljenih in še vedno žaluje. Ta izguba je za njih dodaten udarec in poskušajo se spopasti z njo. Videla sem, da učenci potrebujejo to priložnost, da se izrazijo,« dodaja Zoryana Rybchynska.
